Znotraj spektakelske liberalne kulture, v kateri ždimo, obstaja posebnost, o kateri bi rad spregovoril, saj je zelo pomembna. Posebnost je tale: najbolj intimno življenje ljudi je tam zunaj, v javnosti. Vse bolj si zato ljudje upajo v javnosti početi, kar je domnevno transgresija, širjenje meja svobode. Pa vendar ni.

Težko si namreč predstavljam, da bi normalen človek uriniral v svoji dnevni sobi na lončnico, ki si jo je kupil, ker mu je bila všeč; enako težko si predstavljam, da bi dijak doma svojo mamo poslal nekam, tako kot pošlje učiteljico pred vsemi sošolci; ni mi jasno, zakaj bi mož doma zlil vsebino kozarca ženi pri večerji v obraz, kot je to storil oni politik pred televizijskimi kamerami človeku, ki je mislil drugače kot on. Torej ne gre za transgresije, ne gre za pogum ali celo radikalnost, temveč za pornografijo, perverznost, za radikalno težavo v odnosu do avtoritete in moralnega zakona.

Vedenje, ki je na prvi pogled pogumno prekoračenje dovoljenega, je pogosto zgolj obupni poskus ljudi, da bi jih nekdo ustavil, da bi se pojavila avtoriteta, ki bi zaustavila njihovo norost ali blaznost. Ljudje se namreč ne morejo ustaviti sami, ampak nujno potrebujejo Drugega oziroma nekoga, ki ga zastopa.

Ljudje danes zelo potrebujejo Drugega, saj je ta že nekaj časa mrtev, kot trdijo številni, s tem spoznanjem pa se tudi hvalijo, saj se jim zdi radikalno. Kapitalistična blaznost jih namreč spravlja v obup. Nihče pri zdravi pameti zato ne more reči, da so ljudje srečni in zadovoljni, ker živijo blaznost, ki v glavnem ne pomeni ničesar drugega kot kopičenje istega, tj. blagovnega fetišizma. Ne obstaja sofistika, ki bi vse tri izraze povezala v konsistentno in prepričljivo zgodbo. Ljudje zato norijo in upajo, da Drugi vendarle obstaja, da je vera vanj še mogoča.

Živimo v svetu, v katerem prevladuje kapital, ki pa ni niti Drugi niti bog. To je predvsem množica odnosov med ljudmi, ki je podrejena eni sami neosebni zahtevi po neskončni produkciji blaga in profitov; množica zato ni odprta, temveč je zaprta, saj nekaterih vrst odnosov med ljudmi preprosto ne more vsebovati. Civilizacija je zaradi nje bolna, kajti to je zahteva po brezobzirnem tekmovanju in brezmejnih dobičkih oziroma neskončnih profitih. Ključno je, da nimajo ljudje pri tem čisto nobene vloge, čeprav se zdi, da so ves čas zelo aktivni, zlasti pa niso cilj, o katerem je govoril Immanuel Kant, ko je razmišljal o morali in etiki. Ljudje so v kapitalizmu namreč zgolj preprosta sredstva, govoreča orodja, ki jih lastniki kapitala, utelešeni kapital, v najboljšem primeru uporabljajo za ustvarjanje vrednosti, jih plačajo kot delovno silo, nato pa jih prepuščajo njihovim žalostnim potrošniškim usodam.

Civilizacija, podrejena opisanemu načelu, je izkoriščevalska, žalostna in globoko depresivna. Ljudje živijo kot v Platonovi votlini, le da so danes priklenjeni na zaslone, digitalne naprave in pametne avtomate, zlasti pa na signale, znake, oglase in propagandna sporočila, ki jih nenehno priganjajo k delu in trošenju fetišev. Ker jih je neskončno veliko, je tudi njihov napor neskončno velik, vse skupaj pa vodi v izčrpavanje.

Tako življenje je tudi duhovno siromašno in prazno. Praznino skušajo ljudje, ker so gnani, napolniti z religijo, z dobrinami, izdelki, blagom, toda vsi ti materialni predmeti so neustrezni, saj z njimi ne morejo napolniti duhovne praznine. Tako praznino bi lahko napolnili le z duhom, kar je seveda logično, vendar ne z religijo, s spektakli in z vraževerjem.

Polnjenje duhovne praznine z blagom je povsem nesmiselno in že dobiva groteskne razsežnosti, saj je blaga preprosto preveč, poleg tega pa ga še kopičijo. Živimo torej v svetu, v katerem je veliko nesmiselnega in iracionalnega. Ljudje, ki živijo nesmiselno in iracionalno, pa pogosto niso le prazni, temveč imajo tudi občutek, da je njihovo življenje zgrešeno, da so se rodili zaman, da niso naredili ničesar zares vrednega.

Duhovno prazni ljudje ne morejo biti kreativni in ustvarjalni. Življenja takih ljudi so krožna, zato se v njih nekaj ves čas ponavlja in vrti. Nobene resnične spremembe ni, le isto se kopiči in kopiči ter širi čez vse meje.

Bo tega kdaj konec? Ni mogoče reči, kdaj bo konec, a nekega dne zagotovo bo. Upanje obstaja.

Obstaja zato, ker Drugi vselej nujno obstaja, le da ni nujno, da ljudje to vedo. Danes na primer v glavnem ne vedo. Drugi pomeni tudi neskončnost in odprtost eksistence, zaradi katere je mogoča ne le ljubezen do drugega človeka, temveč tudi ljubezen do Drugega, tj. do same neskončnosti, ki je kajpak onkraj vsake religije, za katero vemo, da ljudem ponuja predvsem infantilni občutek gotovosti.

Toda vera v Drugega ne bo rešila problema zla, o katerem je tako temeljito in obširno razmišljal Leibniz. Njegovo razmišljanje je pomembno zlasti zato, ker je tesno prepleteno z zamislijo, da živimo v najboljšem od vseh možnih svetov.

Morda prav na tem kraju potrebujemo še nekaj: razmislek o zamisli, ki jo je zagovarjal Malebranche. Prepričan je bil namreč, da človek ne uporablja svojih idej in zamisli, temveč so te vselej božje in v bogu. Človek je v tej perspektivi zgolj začasni uporabnik nečesa, česar si nikakor ne more prilastiti. Ta zamisel je lahko radikalna v sedanjem času, v katerem se zdi, da moramo vse privatizirati in se nenehno hvaliti, kaj vse je naše in kaj smo izbrali in nakopičili in shranili in zavarovali in zaščitili pred nepridipravi, da nam ne bi vzeli.

Razmišljanje o idejah, ki niso naše, je neodvisno. Prav zato je tudi radikalno. Govorim o razmišljanju, ne o religioznem in dogmatičnem sprejemanju zamisli. In šele tako razmišljanje prispeva k spremembam v svetu, saj je zavezano najvišjim idealom človeštva, ki se niso spremenili od prazgodovine, saj so univerzalni.

Religija nima s tem nobene resne zveze, ker je dogmatična, in ne prenese neodvisnega razmišljanja. In ker je kapitalizem zgolj oblika religije, je neodvisnega razmišljanja na tem svetu zelo malo.

Življenje, v katerem prevladuje neodvisno razmišljanje, je polno solidarnosti in je povsem drugačno od sveta, v katerem živimo. To je svet medsebojne naklonjenosti, življenjske energije in pogovarjanja. To ni kapitalizem s prijaznim obrazom, to je svet onkraj kapitalizma in materialnega izkoriščanja ljudi, to je svet onkraj religioznih dogem in duhovnega izkoriščanja ljudi. V njem se ljudje srečujejo kot simbolna bitja, kot to, kar so, srečevanj pa se tudi veselijo.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži