Čez nekaj dni bo izšla moja knjiga z naslovom Psihologija v kapitalizmu: o srečnem sužnju v neoliberalnem svetu. Tule predstavljam njeno osnovno idejo.

Še pred nekaj leti je bilo v arabski pomladi udeleženih na milijone ljudi z vsega sveta. Bila je del svetovne krize kapitalizma. Se je ta zgodila zaradi pomanjkanja zaupanja v voditelje? Bi morali še bolj zaupati v voditelje in jim dovoliti, da nas še bolj vodijo? Ne, zgodila se je zaradi nizke stopnje profitabilnosti. Po domače: kapitalizem ne more več tako močno izkoriščati delavcev in jih izžemati, kot jih je nekoč – čeprav bi jih rad, kajpak. Mrtvi kapital, ki ga je vse več, pač ne more ustvarjati vrednosti – to ustvarjajo zgolj ljudje oziroma živi kapital. In logično je, da bi voditelji radi vodili ljudi – če jih ne vodijo, pač niso voditelji. Kaj bodo torej storili voditelji in – pomembneje – kaj bodo storili delavci?

Ko govorijo pripadniki elit o moči zaupanja, empatično in z občutkom za čustveno inteligentno vedenje, ki so se ga naučili na tečajih, dodajajo, da bi morali imeti vsi ljudje enake možnosti za uspeh v življenju; to je pač obvezni del njihovega programa oziroma retorike. Enake empirične pogoje torej, za katere se kajpak močno zavzemajo, če smemo soditi po njihovem pripovedovanju. Toda empirično njihova prizadevanja nočejo in nočejo sprožiti pozitivnih posledic. Prav nasprotno je res. Kako je to mogoče?

Zadeva je ekstremno preprosta. Pravzaprav je tako neverjetno preprosta, da je že kar travmatična. Naravnost nemogoče je še verjeti, da so naraščajoče neenakosti v svetu posledica naključnih dejavnikov, ki jih lahko odpravimo z malo več medsebojnega zaupanja, dobre volje, osebnostne rasti in dialogov z voditelji.

Podatki so razorožujoče natančni: v zadnjih desetletjih večino rasti v dohodkih poberejo pripadniki družbenih elit. Se je to zgodilo zaradi nezaupanja, zaradi vremenskih sprememb, zaradi neznanih kozmičnih vplivov? Nikakor ne.

Bogati so torej iz dneva v dan še bogatejši, revni so še revnejši. Ali lahko pričakujemo, da bodo v prihodnosti bogati postali manj bogati, revni pa manj revni? Nikakor ne.

V kapitalizmu se namreč kapital koncentrira, kar preprosto pomeni, da ga bodo imeli bogati, ki ga že imajo veliko, še veliko več, medtem ko ga revni že tako nimajo, zato ga tudi ne morejo vlagati, da bi ga imeli več. Toliko o enakih začetnih možnostih za uspeh v življenju.

Se torej pripadniki elit premalo trudijo, da bi vzpostavili enake pogoje za uspeh v življenju, ali pa njihova prizadevanja sama po sebi šepajo in so kilava oziroma ideološka?

Neenakost ljudi nastaja zaradi kapitalističnih mehanizmov, ki jih generirajo in ohranjajo, ne zaradi genov ljudi, njihove psihologije, rasne pripadnosti, oblike pričeske, veroizpovedi ali spolne naravnanosti delavcev. To najprej pomeni, da ljudem z dna, to pa je večina ljudi, ne pomaga niti psihologija, niti vera v Boga, niti močna volja, niti dnevno sanjarjenje, niti redni spolni odnosi, niti delo na sebi, niti tekanje po zelenih livadah, niti zdravo prehranjevanje, ne pomagajo treningi socialnih veščin, komuniciranja, še celo osebnostna rast jim ne pomaga, da bi se njihovi dohodki povečali.

Ljudje morda osebnostno rastejo, toda njihovi dohodki zagotovo ne rastejo in tudi ne bodo rasli.

Pomagali ne bodo niti posveti, forumi in kongresi o moči zaupanja, prijateljstva in ljubezni, pomagali ne bodo osebni trenerji, psihoterapevti, priučeni terapevti, zdravniki in specialisti, v pomoč ne bodo specialci, specialni treningi česarkoli že in družinski terapevti, zalegli ne bodo niti coachi ter svetovalci in terapevti za dobre partnerske odnose, koordinat sveta ne bodo spremenili zvijače, priročniki in druge knjige o tem, kako se odvaditi odvisnosti od hrane, tobaka, alkohola, seksa, drog in drugih substanc ter si pomagati k srečnemu življenju, pomagali ne bodo modri nasveti, televizijske oddaje o dobrih idejah, diete ali polaganje rok. Enako ne bodo pomagali masaže, kozmične energije, astrologi, preoblečeni v psihoanalitike ali psihoanalitični astrologi. Pomagali ne bodo individualne terapije, skupinske terapije ter delo v majhnih skupinah in delo v velikih skupinah.

Kapitalizem se razvija in se bo razvijal. Rodile se bodo nove generacije ljudi, ki se mu bodo prilagajale in skušale preživeti z vse nižjo stopnjo profitabilnosti. Današnji pripadniki človeštva pa lahko zgolj ugotavljamo.

Ne pomaga refleksija in ne pomaga avtorefleksija. Ne pomaga kritično mišljenje, ne pomaga viharjenje možganov, ne pomagajo redni obiski pri jasnovidcu, astrologu, piscu horoskopov ali terapevtu, ki nam masira podplate. Ne pomagajo zdravilne kopeli, ne pomaga polaganje biserov, kamnov in granitnih skal. Ne pomaga hoja v gore in ne pomaga, če pretečeš 1000 kilometrov na en mah. Ne pomaga, če preplavaš ocean in ne pomaga, če kupuješ srečke. Ne pomaga zaklinjanje, ne pomaga prižiganje svečk na Brezjah in ne pomaga zdravljenje Zemlje.

V neoliberalnem svetu velika večina ljudi kratko malo ne pride nikamor. Njihovi dohodki se skozi desetletja realno ne povečujejo. Se pa povečujejo njihovi dolgovi. Položaj je torej skrajno absurden: dohodki se ne povečujejo, dolgovi se povečujejo in so že gigantski, ljudje pa imajo na voljo vse več treningov osebnostne rasti, duhovnih preobrazb in diet, za katere morajo še plačevati, tako da imajo še manj denarja, kot bi ga imeli brez vsega tega.

Obenem bogati pripadniki elit modrujejo na raznih forumih o moči zaupanja in ugotavljajo, da je zaupanja na tem svet odločno premalo. Medtem ko bogatijo in so vsi drugi iz dneva v dan revnejši, tarnajo nad pomanjkanjem zaupanja, kot da bo prav zaupanje rešilo problem neenakosti, zaradi katerega so sami privilegirani, in padanje profitabilnosti kapitala. To je še slabše kot skupinski ples, ki naj nad puščavo čudežno prikliče deževne oblake.

Problem, do katerega smo se prebili, je tale. Niti predstavniki političnih elit niti navadni ljudje se najpogosteje ne zavedajo dvojega.

Prvič. Družbeno polje je ujeto v notranje kontradikcije, spore in konflikte. Družba pač ni cvetlično polje, kjer živijo srečni ljudje v medsebojnem sožitju in zaupanju, pač pa je polje, ki ga oblikuje, generira in preči kapital.

Drugič. Družbenih kontradikcij ne artikulira ustrezno vsak besednjak, ki ga iznajdejo in uporabljajo ljudje. Nekateri besednjaki so povsem neustrezni in ne pojasnijo ničesar, na primer psihološki, zato je dobro usmeriti pozornost na tiste, ki so ustrezni.

Ustrezen besednjak za razumevanje družbenih nasprotij in kontradikcij zajema tudi tole komunistično zamisel. Ljudje so svobodni in enaki le, če sta svoboda in enakost oziroma egalitarnost izraz družbene, komunitarne narave posameznikov, ne pa izraz njihovih posamičnih psihičnih ekonomij, za katere skrbijo psihologi, terapevti, dušebrižniki in vsi drugi, ki si obetajo vsaj tisto malo profita, ki ga je še mogoče iztisniti iz ljudi.

Kapital je torej še vedno pred ljudmi in vedno bolj bo. Delavci pa – so v glavnem molče tiho.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži