V letošnjem šolskem letu bom govoril o učiteljih in učencih. Prvo predavanje, ki bo na vrsti 22. septembra, je posvečeno uvodnemu razstavljanju teoretskih orodij, ki jih bom nato uporabljal skozi celotno šolsko leto.

Osnovna zamisel, iz katere bom izhajal, je, da se ne strinjam s sociologi, ki govorijo, da živimo v družbah znanja. Skušal bom pokazati, da na žalost ravno ne živimo v njih, obenem pa bom razmišljal, kaj bi morali storiti, da bi zares živeli v družbah, v katerih bi bilo znanje visoko cenjeno in spoštovano.

Začetna ideja je antična. V Grčiji se namreč rodi ideja demokracije, ki je morda ključna za naše razumevanje razmerij med učitelji in učenci, kajti šola bi morala biti egalitarna institucija (formalno sicer je, dejansko pa ni), medtem ko na primer družina ni egalitarna.

V sužnjelastniškem svetu je to zares nova ideja, vendar ne more zaživeti v praksi, kot pravimo. Vztraja vzporedno z odnosi med ljudmi, ki večini onemogočajo kakršno koli odločanje v družbenem polju; odločajo namreč zgolj odrasli moški, ki niso sužnji.

Pa vendar je ideja ključna za vsako možno razumevanje egalitarnega in svobodnega družbenega življenja, pa tudi za razumevanje problema, s katerim se nameravam ukvarjati.

Najprej se sprašujem, kaj dela učitelj, ko se znajde pred učenci, kakšna je njegova dolžnost, kako naj jo izpolni.

Aristotel namreč pravi, da ima učitelj dolžnost, ki ni zgolj poučevanje neukih. Je član občestva, v občestvu pa živijo ljudje, ki so medsebojno povezani. Niso kakor vreča krompirjev, temveč jih nekaj veže, povezuje. Za Aristotela družba vsekakor obstaja in pravila, ki vežejo ljudi med seboj, niso naravna, zato se jih morajo ljudje učiti; pomenijo pravice, pa tudi dolžnosti.

Učitelj ima kot družbeno bitje dolžnost, da skrbi za egalitarnost, kajti zamisel o demokraciji, ki je zares radikalna, v antičnem svetu pa še zlasti, je najtesneje prepletena z zamislijo o svobodi ljudi. Če ljudje niso svobodni, so lahko na primer sužnji, vsekakor so nečemu podrejeni, če pa so podrejeni, ne morejo razmišljati, saj v glavnem ubogajo, kar pa je nekaj drugega. Ko govorimo o podrejenosti in nadrejenosti, ne moremo govoriti niti o svobodi niti o egalitarnosti, kar je seveda zelo logično.

Učiteljeva dolžnost je torej zelo pomembna. In učitelj ne more poučevati, če ne razmišlja, kar je bržčas očitno.

Da bi človek, na primer učitelj, razmišljal, mora biti svoboden. Bolj ko je človek podrejen, manj je svoboden in manj razmišlja. Razmišljanje pa ravno ne more biti omejeno; ni si mogoče predstavljati ničesar, kar bi razmišljanje lahko ustavilo in blokiralo za vse večne čase. Če razmišljanje ni omejeno in mora biti človek svoboden, da bi razmišljal, je prva učiteljeva naloga in dolžnost, da skrbi za oboje, da neguje eno in drugo.

Prva dolžnost učitelja je torej, da misli, da razmišlja kot svobodno in egalitarno družbeno bitje, ker to objektivno tudi je. Ko razmišlja, je človek, še preden je učitelj, ta misel pa nas bo privedla do teorije subjekta, ki ni ego in ni osebnost.

Kot učitelj ima dodatno dolžnost, ki je nima vsak človek: razmišljati mora pred svobodnimi ljudmi in skrbeti, da bodo uveljavljali pravico do svobode in razmišljanja, ki je po definiciji svobodno. Če je učitelj v razredu, je razred skupnost, občestvo svobodnih ljudi, ki razmišljajo, učitelj pa mora skrbeti, da bo tako tudi ostalo; njegova dolžnost je vsekakor velika, delo pa zahtevno.

Tako občestvo danes obstaja in živi v kapitalističnem svetu, za katerega pa je značilna nenavadna askeza, o kateri govori tudi Marx. Asketska narava kapitalizma je, poleg demokracije, zelo pomembna za razumevanje učiteljeve vloge v občestvu.

Ko razmišljamo o vlogi učitelja in o dolžnosti, ki jo ima vselej pred seboj, moramo razmišljati tudi o Marxovem razumevanju družbenega polja, saj učitelj nikoli ne poučuje na Luni ali v praznem prostoru.

Marx ve, da je temeljna naloga kapitalistov v kapitalističnem svetu akumuliranje. Kapitalist tako ve, da je njegov interes, da ima zvečer več, kot je imel zjutraj. Kdor torej lahko akumulira, akumulira. Delavci v glavnem ne morejo akumulirati, ker imajo komaj za preživetje.

Kdor akumulira, pa tudi – investira. Ne investira vsega, del pa zagotovo. Natanko tu spregovori Marx o askezi.

Kapitalist namreč nenehno tvega, da bo izgubil, kar je akumuliral. Ves čas je tudi gnan, da del akumuliranega kapitala vlaga nazaj v produkcijo dobrin. Torej se mora, ubogi revež, nenehno odrekati in upirati skušnjavi, da bi zapravil vse, kar je akumuliral.

V kapitalizmu mora kapitalist, ki nikakor ni svoboden in egalitaren človek, nenehno zmanjševati stroške, vsekakor pa mora plačevati delavce, da se reproducirajo, saj bi sicer v končni fazi pomrli. Tu pa trčimo na novo zanimivost, ki je nekoliko srhljiva.

Delavci se v naprednem kapitalizmu kajpak reproducirajo, kot so se vselej, kar pomeni, da skrbijo zase, da so zdravi in spočiti na delovnih mestih. Toda reprodukcija delavcev v XXI. stoletju vse bolj poteka na zelo poseben način, na katerega je opozarjal tudi Marx.

Delavci se namreč reproducirajo tako, da kupujejo blago, na primer hrano, da se usposabljajo, da uporabljajo servisne storitve. Ko je blaga in storitev več na trgu, se povečajo tudi pritiski na delavce, saj mora nekdo kupiti in porabiti, kar se ponuja. Očitno je torej, da ima Marx prav: delavci se vse bolj reproducirajo kot potrošniki, kar pomeni, da je njihova reprodukcija vse bolj vključena v samo proizvodnjo dobrin, blaga in storitev.

Še enkrat: delavci vse bolj zapravljajo za blago in storitve, da bi se z njihovo pomočjo reproducirali kot delovna sila. Toda pri tem niso svobodni. Danes zato ni dovolj, da zgolj uživajo hrano in pijejo vodo, da so telesno zdravi in da dovolj časa spijo, temveč morajo narediti še veliko, veliko več, saj je tudi blaga in storitev veliko več.

Delavec mora imeti danes, če zgolj nakažem pot, po kateri bom hodil, celo vrsto dobrin. Ni mu dovoljeno,d a je do blaga in storitev brezbrižen. V imenu Znanosti ga prepričujejo, da mora trošiti. Pritiski nanj so zares veliki: imeti mora primerno športno opremo, saj ne more tekati po livadah bos ali v copatih znamke žblj; imeti mora tudi pametni telefon, saj ga imajo vsi drugi; imeti mora dostop do omrežja in nekaj časa na dan mora prebiti na družabnih omrežjih ...

Vidimo torej, kam pelje pot. Delavec je vse bolj prebivalec zasičenega sveta, v katerem ima na voljo neskončno dobrin, te pa tudi mora trošiti – tak je imperativ. To kajpak pomeni, da troši predvsem tisto, kar je modno, kar je na trgu, kar je zapovedano, zaukazano, priporočeno.

Delavci se torej reproducirajo tako, da zlasti ubogajo in ne mislijo. Če je rečeno, da je dobro tekati po zelenih livadah, bodo pač tekali. In če pravi reklama, da je dobro tekati v copatih X, jih bodo nemudoma kupili. Ne obstajajo boljši potrošniki, kot so ubogljivi delavci, ki ne mislijo.

Tu ni nobene demokracije, avtonomije in svobode, kar pomeni, da tudi ni egalitarnosti. Delavci se prej ali slej znajdejo v zaprtem, totalitarnem svetu, kjer vse poteka tako, kot mora, ne pa tako, kot bi želeli svobodni ljudje. V takem svetu ni ne enakosti ne svobode, kot rečeno. Vse je znanstveno natančno določeno in delavci vse sprejemajo molče, saj Znanosti pač ne morejo ugovarjati, pa tudi nočejo.

Z Descartesom bi lahko rekli, da imajo zaprte oči, da ne filozofirajo, da ne razmišljajo. Prav zato ima učitelj dodatno dolžnost, do katere nikakor ne sme biti brezbrižen. Učitelj je zato svoboden in egalitaren človek, ki odpira ljudem oči, ki razmišlja in filozofira.

Zaradi tega je nekoliko razcepljen, če smem tako reči. Filozofija namreč ni isto kot znanost, zato filozofskih misli ne presojamo z znanstvenimi kriteriji, ki so kriteriji resničnosti in zmot. Strogo rečeno: znanstveniki se lahko motijo ali govorijo resnico, filozofi pa ne delajo ne enega ne drugega. Delajo nekaj tretjega.

Odpirajo oči, kar pomeni, da odpirajo nova obzorja, nova okna, ustvarjajo nove zamisli, ideje, koncepte, ponujajo nove možnosti za razmišljanje, medsebojne odnose in življenje.

Taka je dolžnost slehernega učitelja. Privoščim vam še dober film: The Signal (William Eubank, 2014).

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži