Samo rojstvo psihoanalize je gesta, s katero se Freud suvereno postavi ob bok Marxu. Še preden se tega zave, ga njegova gesta objektivno povezuje z Marxom, zato ni bilo treba čakati na kasnejše avtorje, ki so ju skušali poročiti; Freud in Marx sta vselej že poročena.

Sta namreč pobudnika, zastopnika in nosilca tega, kar imenuje Michel Foucault diskurzivna praksa. To je izjemno pomembno spoznanje, saj pove, da sta prva misleca, ki znata misliti diskurzivne prakse, v katere je vsak človek vselej že ujet, in nista ujeta v spraševanje, ali je nekaj objektivno res ali ne; Freud tako ve, da je človekov odnos do realnosti vselej posredovan s fantazmami in da je onkraj fantazem zgolj resnica samih fantazem, ne pa resnica objektivne realnosti.

Diskurzivne prakse so posebne prakse, ki jih zmore zgolj človeško bitje. To so prakse, ki nujno zajemajo medsebojne odnose, ljudi torej. Brez ljudi ni diskurzivnih praks, ki niso nikoli povsem transparentne ali enoznačne. V diskurzivnih praksah, to je ključno spoznanje, je zato treba vselej še nekaj povedati.

V njih se je treba vračati k že povedanemu. Povedano je namreč vedno že razumljeno na različne načine; nikoli ni razumljeno na en sam način. In vselej je nekaj prikrito, zakrito, popačeno, spremenjeno.

Toda diskurzivne prakse ne pomenijo, da se človeški osebki v njih končno vrnejo k objektivnemu, nepopačenemu, naravnemu stanju diskurza oziroma povedanega. Daleč od tega. Marx in Freud povesta, da se dogaja nekaj drugega; povesta, da se v resnici dogaja nekaj revolucionarnega, kar pomeni, da je revolucija v družbenem polju vselej že na delu, le da človeški osebki tega praviloma ne vedo; vedo zgolj nezavedno.

Vračanje v diskurzivnih praksah le-te spreminja, saj je vsako vračanje tudi diskurzivna praksa, za katero velja vse zapisano; ne obstaja diskurzivna praksa, za katero ne bi veljalo to, kar sicer velja za diskurzivne prakse.

Vračanje je v diskurzivnih praksah zavezano etiki, ki pomeni možnost boljšega življenja ljudi; etika vselej pomeni možnost boljšega življenja. Freud ima zato prav, ko trdi, da je vračanje v diskurzivnih praksah v resnici odpiranje novega in je odpiranje novemu – torej pomeni ustvarjanje bodočnosti. Diskurzivno vračanje torej ni vračanje v preteklost, temveč je vračanje v prihodnost.

Toda vse to je šele začetek zgodbe, je uvod k predgovoru. Psihoanaliza in marksizem namreč nista zgolj diskurzivni praksi, za kateri velja vse, kar sicer velja za vsako diskurzivno prakso. Sta namreč tudi znanosti, ki zmoreta misliti lastne diskurzivne prakse.

Psihoanaliza je privilegirana diskurzivna praksa in je znanost – natanko zaradi tega. Njen privilegij je, da zaupa nezavednemu in zmore postaviti pod vprašaj lastne diskurzivne prakse. Pravzaprav moramo biti natančni: psihoanaliza dobesedno terja postavljanje lastnih diskurzivnih praks pod vprašaj, saj brez takega postavljanja pod vprašaj sploh ni diskurzivna praksa.

Psihoanalitično razmišljanje je, to ve vsak pacient, zavezano načelu ponavljanja, ki potisne vsako voljno človeško bitje v zadnji instanci na rob brezna, kjer se rojeva – subjekt. Subjekt je ime za resnično svobodno človeško bitje, za gesto, ki je sočasno svobodna in osvobajajoča, kar pomeni, da z njo subjekt vselej tudi nekaj naredi, saj je poseg v empirično realnost. Za subjekt zato ne moremo reči, da zgolj govori, saj vselej že deluje, tudi ko zgolj govori.

Čisto preprosto: psihoanaliza nikoli ne dopusti človeku, da bi kako vsebino pustil mirno oziroma varno ob strani, češ da zanj ni pomembna. Pacient ve, da je zanj analiza brezpogojna in neusmiljena. Freud zato pravi: povejte mi vse, kajti zanima me čisto vse. Lacan kajpak dodaja: Freuda lahko zanima le ne-vse, ki zajema tudi resnico Vsega oziroma Enega.

V analizi ni varne razdalje, toda prav načelo dekonstrukcije, kot bi rekel Derrida, ta veliki bralec Freudovih besedil, je edino zares varno načelo človeške eksistence. Ko človek končno izreče, kar mora biti izrečeno, je dokončno svoboden.

Svoboden človek je simbolno bitje, zmožno za razmišljanje, za tisto prakso torej, za katero je Kant rekel, da je absolutno neomejena. Človek zato lahko misli karkoli, pri tem pa mu ni treba misliti, ali je to, kar misli, kakorkoli povezano z objektivnostjo in empiričnostjo sveta, v katerem misli. Človek, ki misli, se zato vselej nujno oddaljuje od domnevno objektivnega sveta, v katerem misli. Misliti zato niti približno ne pomeni misliti, kar je objektivno resnično in znanstveno preverljivo. Filozofija v tem smislu ni v nobeni povezavi z naravoslovno znanostjo.

Psihoanaliza je znanost, ki lahko dokaže, da je znanost v zadnji instanci nujno znanost Realnega in je v njem.

To nas vrača k zamisli o človekovi svobodi. Freud lahko dokaže, da je človek kot subjekt svoboden in da svoboda ni v nikakršni povezavi z odločanjem ali izbiranjem, saj je transcendentalna, kar preprosto pomeni gesto, da človek v bogu oziroma v neskončnem, kot bi rekel Spinoza, ustvarja novo. Svoboda zato ne more biti način izbiranja med danimi objektivnimi možnostmi v empiričnem svetu.

Preprosto rečeno: psihoanaliza nas uči, da je človek kot subjekt zmožen misliti in da je misel avtonomna, kar pomeni, da ustvarja lastno realnost, ki je neskončna. Subjekt zato lahko misli tudi to, kar empirično ne obstaja, in celo to, kar nikoli ne bo empirično obstajalo. Sedaj pa pomislite na žalostno nasprotje med miselno radikalnostjo otrok in sivim povprečjem odraslih ljudi, ki v glavnem sploh ne mislijo več.

Ne mislijo, čeprav nezavedno vedo veliko več, kot verjamejo. Lahko bi vedeli, kar vselej nezavedno že vedo, vendar premalo mislijo, zato ne vedo. Sedaj natančno vidimo, kaj pomeni vračanje, o katerem govori Freud. Ko se vračamo k temu, kar nezavedno že vemo, odpiramo polje, da bi vedeli, da bi prepoznali, da bi razumeli in dojeli.

Obenem odpiramo polje, v katerem bomo šele nekoč kasneje lahko tudi vedeli. To je polje, v katerem bomo mislili in počeli vedno znova isto, to je – mislili.

Ko mislimo, se prej ali slej prestavimo v drugo realnost.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži