Nietzsche je dolgo in poglobljeno razmišljal o naravi človekove nagnjenosti k vsemu, kar se mu zdi, da je močno ali najmočnejše. O tem ne more biti nobenega dvoma. Prav tako ne more biti nobenega dvoma, da je volja do moči, Nietzschejev koncept, pogosto napačno razumljen.

Opraviti imamo z dvema principoma. Prvič. Dejstvo je, da se Nietzsche ni motil, ko je raziskoval človekovo zmožnost za podrejanje temu, kar ima za veliko in močno. Drugič. Dejstvo je, da taisti človek največkrat ne razume volje do moči, in se ji zgolj podreja. Zakaj je ne razume? Ker se podreja. Kjer je podrejanje, ni razmišljanja.

Torej.

Privlačnost tega, kar je močno, je lahko usodna. Pogosto je taka. Pravzaprav je kar nujno, da je taka. Nietzsche je zato avtor, ki v svojem razmišljanju o volji do moči prepoznava sodobno razumevanje koncepta resnice.

Dialektika razmerja med vsakokratno resnico sveta in voljo do moči, o kateri govori Nietzsche, nas pripelje do vpogleda v človekovo zmožnost za zlo. Človek, ki hoče določiti resnico sveta, v resnici pa je ne zna misliti, saj je proces v realnem, je na najboljši poti k proizvodnji zla, na poti, na kateri se mu lahko zazdi, da je volja do moči njegovo najvišje poslanstvo na tem svetu.

Najvišje poslanstvo volje do moči, ki je v tem primeru volja do oblasti, je volja do same volje do moči oziroma oblasti. Torej je popolnoma destruktivna.

Navduševanje nad sodobnimi digitalnimi napravami ni brez povezave z oblikovanjem novih družbenih in kulturnih matric, v katerih ljudje nenehno ponavljajo isto. Neskončno brskanje po digitalnih omrežjih je zato pogosto zgolj ponavljanje istih mehaničnih gibov, ki ne proizvedejo niti tega, kar je še uspevalo Nietzscheju v zadnjih letih življenja, ko je sedel v prazni sobi in igral na klavir vedno iste note.

Njegov zadnji obrat k umetnosti, če je mogoče tako reči, je prepreden s popolno tišino v praznem prostoru. Govorim o ponavljanju in o tišini v praznem prostoru. Vzporednica s sodobnim življenjem je osupljiva.

Ne živimo v praznem prostoru, temveč v povsem zasičenem. Okoli nas so zmogljive mašine, poetike je malo, norosti je veliko, grenkobe tudi. Razlika med biti in postajati, h kateri so se nenehno vračali Nietzsche, Heidegger, Deleuze, Derrida in drugi, je vse bolj neproduktivna, zato se zdi, kot da se številni ljudje hvalijo z nenehnim preobražanjem sebe, ki pa ni nič drugega kot kopičenje simulacij.

V taki perspektivi je volja do moči natanko volja do brezmejnega kopičenja simulakrov. Iluzija svobodne subjektivnosti ljudi še nikoli ni bila tako močna kot danes. Bolj ko subjektivnost živi v odmaknjenosti, ne v tišini, saj te ni več, bolj jo hvalijo kot najvišji dosežek civilizacije. Izginja v simulakrih, vendar jo – prav zato – nenehno zaklinjajo in zagovarjajo.

Na drugi strani se bohoti volja do moči kot volja do volje do moči, ki je brezmejna. Redki posamezniki imajo zato že priložnost, da držijo v svojih rokah vse premoženje ljudi, kar jih živi na tem planetu.

Nietzschejeve knjige so volja do moči, kot pravi Arthur Kroker v knjigi z naslovom The Will to Technology and the Culture of Nihilism: Heidegger, Nietzsche and Marx. Branje njegovih knjig je zopet nevarno. V kulturi podob, simulacij in simulakrov so njegove knjige kot volja do moči volja do preroškega razmišljanja o usodi sveta.

Preroško razmišljanje o usodi sveta je danes razmišljanje o estetiki politike, političnega razmišljanja o ekonomijah in žargona samih ekonomistov, ki nenehno poudarjajo eno samo noto: gospodarska rast.

V taki perspektivi molčeča večina zgolj čaka, kaj se bo izcimilo iz projektov, ki zajemajo: spreminjanje genetskih zapisov; programiranje in reprogramiranje umetne inteligence; zaton tega, kar smo še včeraj imenovali pristno človeško; vzpon kibernetičnega človeka-mašine; spreminjanje podnebja; virtualna in kibernetična občestva.

Molk množic dopolnjuje mit o tehnološki kulturi, v kateri bodo vsi srečni, saj naj bi jo poleg strojev napolnjeval še avtonomni oziroma suvereni posameznik. Absurdnost prepričanj je očitna: ljudje, čakajoč na udejanjanje zgoraj predstavljenih projektov človeštva, so v glavnem že povsem pogrešljivi. To bi moralo biti očitno, vendar zainteresirano ni.

Suvereni posameznik naj bi v mitološki perspektivi življenja v hiper kulturi predstavljal ultimativno utelešenje svobodne volje do moči. To bo neoliberalni self, kot ga imenuje Kroker, človeško živinče z absolutno pravico do ekonomske grabežljivosti, lakomnosti in pohlepa. Dokončna oblika posameznika v kapitalističnem svetu bo povsem paradoksna. Suvereni posameznik bo samozavestno predstavljal blagovne znamke, obenem pa ga bodo imele korporacije povsem priklenjenega nase kot potrošnika. Suvereni posameznik bo član številnih klubov in skupin potrošnikov, medtem ko bodo pogrešljivi posamezniki povsem zunaj, v vzporednem vesolju, zato večina ne bo niti vedela, da sploh obstajajo.

Globalni trgi bodo utelešali nova občestva in nove prostore skupnega življenja, v katerih bodo suvereni posamezniki zastopali novorek o neodvisnem človeku, samostojnem podjetniku in svobodnem racionalnem bitju izbir.

Pravi Nietzsche bo povsem pozabljen, zato sem tudi zapisal, da je branje njegovih knjig že danes zelo nevarno. Postalo bo še bolj nevarno, kajti Nietzsche je razmišljal o posamezniku na povsem drugačen način.

Dobro je vedel, da je moderni človek vse manj suveren in vse manj svoboden. Pravzaprav mu je bilo povsem jasno, da je izdelek, produkt materialnih okoliščin sodobnega kapitalističnega sveta, v katerem deluje razbohoteni aparat psihične represije, kot bi rekel Freud.

Dolgotrajno bohotenje tega aparata je končno proizvedlo subjektivnost človeka za 21. stoletje. To je zlasti produkt moralne evgenike, kot pravi Kroker, zaprt v obzorju iluzije o suverenosti, samozavesti in neodvisnosti.

Paradoks življenja v sodobnem svetu je tudi tale. Ljudje, produkti dolge zgodovine represije, se osvobajajo kot posamezniki in postajajo še bolj odvisni od tehnologij oziroma znanosti. Popolna zblojenost kapitalistične proizvodnje dobrin oziroma blaga se ponuja politikom in nosilcem oblasti kot priročni izgovor za ustvarjanje pogrešljivih ljudi, saj jim je domnevno treba vzeti še tisto malo premoženja, ki ga imajo, češ da so v preteklosti preveč trošili in se zadolževali.

Kdor se kljub vsemu počuti slabo, ima na voljo kemikalije, pa tudi medijske podobe nasilja nad ljudmi, ki se kajpak dogaja vselej tam nekje. Pomembno je namreč ohranjati dobro voljo in razpoloženje, zato je na trgu velika tudi ponudba psiholoških storitev.

Osvobajanje ljudi je zato izjemen primer brezbrižnosti in celo krutosti, kajti ljudje, vajeni psihične represije, se takoj, ko se jim ponudi priložnost za osvobajanje, razletijo naokoli kot vulkanski izbruh. Ne razmišljajo, saj vedo, da ne smejo, zato so vedejo kot povodenj, ki se razliva povsod, kjer je to sploh mogoče.

Ko se končno vrnejo nazaj v struge, se ne zavedajo, da bodo kaznovani takoj, ko ne bodo dovolj storilni, dovolj pod stresom, dovolj upravljani in nadzorovani, dovolj določeni, dovolj tesnobni, dovolj tekmovalni, dovolj agresivni, dovolj vpeti v digitalne mreže, ko ne bodo dovolj komunicirali, ko ne bodo dovolj digitalni, karkoli že to pomeni.

Seveda: sodobna subjektivnost se spleta in gradi okoli tega, kar imenujemo digital self. Moralna evgenika in psihična represija se tako dopolnita s prevlado tehničnega, tehnološkega, digitalnega, strojnega, mašinskega. Kdor torej ne more, noče, ne zna ali ne želi postati digital self, vpet v virtualne, kibernetične in digitalne mreže, je nemudoma izločen in pogrešljiv. Nadomesti ga drugi digital self, ki vse to hoče, zmore, zna in želi.

Volja do moči pa je najprej volja do upora in protesta. Je etična volja do upiranja zlu oziroma njegovemu širjenju. Ni etike brez upora in protesta. In ni etike brez volje do moči.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži