Jacques-Alain Miller v nekem predavanju (april 2011) pravi, da je za psihoanalitika zelo pomembno, da zna brati, da ve, kako brati (na primer simptome). Nesporno zato velja, da se mora branja najprej naučiti, saj se nihče ne rodi s tako veščino, sploh pa je pogoj vsakega mogočega branja jezik. Sočasno se mora analitik naučiti še nečesa. Da bi lahko ustrezno prebral simptome, mora znati dobro zastavljati vprašanja, znati mora zastavljati dobra vprašanja, znati mora primerno artikulirati, kar bi rad prebral, saj ni res, da je vse to že ustrezno artikulirano.

Pri tem mu je v veliko pomoč pacient, saj smo že razmišljali o tem (cf. Paradoksi kapitalizma – IX), da nezavedno misli in govori, kar pomeni, da so tudi simptomi vselej že artikulirani, le da je njihovo artikuliranje še divje in nekoliko neurejeno, kajti Freud na začetku povabi pacienta, naj govori, o čemer hoče in kolikor hoče.

Pacient simptomov zato ne more razumeti, ne more jih prebrati, zato se končno oglasi še pri analitiku, da bi se jih naučil brati in da bi znal zadeve zgrabiti na pravem koncu in jih nekoliko urediti.

Miller poudarja, da retorika, kot so jo poznali Stari, ni daleč od tega, kar se dogaja v analizi, v kateri se pacient uči od analitika branja simptomov in ustreznega artikuliranja zadev, s katerimi bi se moral v življenju že sicer ukvarjati. Uči se branja, medtem ko ga retorične bravure ne zanimajo preveč, saj se prav gotovo ne ukvarja s tem, da bi na koga naredil vtis, da bi koga v kaj prepričal ali da bi bil komu všeč. Pripoveduje necenzurirano, saj se le tako uči branja in artikuliranja; Freud je zato vztrajal, da mora analitik brezpogojno zaupati nezavednemu.

Če torej kdo koga v kaj prepričuje, potem prepričuje nezavedno, ki mu mora pacient znati prisluhniti.

Nezavedno se torej artikulira in zapisuje, zato je analiza bistveno umetnost branja tega, kar je zapisano, in interpretiranja tega, kar je že interpretirano (nezavednega torej). Analitik predvsem vztraja: vztraja pri branju in artikuliranju tega, kar se ves čas zapisuje, kar seveda pomeni, da ne gleda ljudem v duše in ne brska po njih, pacientom pa tudi ne vsiljuje svojih interpretacij in jih ne skuša v kaj prepričati.

Pa vendar se ukvarja z diferenco, razliko med tem, kar je vsem na očeh, in tem, kar leži onkraj. Pravim, da vztraja v razliki, zato ni mistik in ni ideolog. Če analitik sploh kaj dela, potem predvsem molči in vztraja.

Analitik se na ta način zainteresirano ukvarja z razliko, ki nikakor ni preprosta, kajti ko pacient pripoveduje o sebi in o tem, kar je okoli njega, je vselej na delu tudi razlika med tem, kar je, in breznom niča. Miller zato dodaja, da je analitik vsekakor tudi človek, ki ne more reči, da se ne posveča ontologiji in njeni dialektiki, kar je precej jasno, kajti z vsem tem se nujno ukvarja že pacient, saj ontologija ni domislica filozofov in ni nekaj, kar za vsakdanje ljudi ne bi veljalo.

Analitik se vsekakor ne ustavi sredi poti in si ne reče, da se z ontologijo ne bo ukvarjal, češ da so za to pristojni filozofi. Natanko zato lahko ugotovi, da pacientova želja ni vezana na potrebo po tej ali oni kapitalistični dobrini, saj ve, da se z njo dogaja nekaj drugega.

Želja, nezavedna želja, seveda, je zelo posebna želja. To ni želja, ki jo zadovoljimo tako, da najdemo ustrezen objekt želje. Ko govorimo o želji, govorimo o temeljnem človekovem odnosu do lastne eksistence, do tega, kar leži v zavesti o lastnem obstoju, o tem, da človek sploh je, da obstaja in se zaveda lastnega obstoja.

Človek zaradi zapisanega nujno nekaj želi. Kaj torej želi? Želi temelj lastne eksistence, temelj biti, trdno podlago, varno izhodišče. Človeško bitje nujno želi spraviti v eksistenco nekaj, česar ni in česar niti ne more biti. Miller: želja posreduje med bitjo in ničem. Lahko dodam, da ne išče nikakršne zadovoljitve, saj je posredovanje med bitjo in ničem iz povsem drugega registra.

Ob tem se vnovič spomnimo Freudovega vztrajanja, da mora nekaj ostati potlačeno, da je potlačitev bistvena za človekovo duševno zdravje, da človek v nekem povsem določenem smislu ne sme hoteti preveč. Freud nikoli ni dopuščal možnosti, da se človek povsem odreče potlačitvi, da vse potlačeno spravi na svetlo, se osvobodi vseh spon eksistence in tako zaživi domnevno svobodno življenje. Daleč od tega.

Potlačitev je izjemno zanimiv Freudov koncept, saj nam pomaga misliti dvoje. Prvič. Kar je potlačeno, še ni dobro izrečeno, še ni dobro artikulirano, zato pacient potrebuje analitika, s čigar pomočjo se bo šele naučil prisluhniti nezavednemu in brati, kar je vselej že artikulirano. Drugič. Potlačena je tudi virtualna bit, zato je človek kreativen natanko v odnosu do potlačenega. To pa ne pomeni, da privleče na dan, kar je sicer skrito in čaka, temveč pomeni, da nekaj kreira, ustvari iz niča.

Človek lahko ustvari bit iz niča, za to pa nujno potrebuje jezik. Zaradi jezika svet obstaja in nastaja, človek pa ga lahko vedno znova na nov način kreira. Jezik je kreator, pravi Miller.

Svet ustvarja jezik, ne človek in še manj njegov ego. Ta se lahko zgolj nauči, kako zgrabiti zadevo na ustrezen način, to pa je tudi vse. Šele z jezikom dobi dostop do neskončnosti, kajti jezik ni končno orodje za opisovanje končnega sveta. Z jezikom zato ustvarjamo nesklenjene svetove, ne enega samega sveta.

Svet je neskončen in jezik omogoča govorečemu bitju dostop do neskončnosti. Svetovi so zato možni, a nikoli ne bo mogoče ustvariti zadnjega in vsak bo nujno nesklenjen.

Lahko verjamemo v kreativnost in lahko verjamemo v svetove, ki se pojavljajo, ko uporabljamo jezik. Torej lahko verjamemo v nove svetove in drugačne rabe jezika.

Človek zaradi povedanega želi odprtost in neskončnost, želi kreativnost, želi drugačnost, ki jo vselej lahko tudi razume, ko se nauči prisluhniti in brati simptome.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži