Hegel v Fenomenologiji duha v razdelku o naravi človekove zavesti na dolgo in široko, obenem pa tudi zelo natančno in podrobno razloži, da zavest v odnosu do sveta in predmetov v njem nima nikoli lahke naloge. Zavesti se lahko kaj hitro pripeti, pravi filozof, da razume predmete nepravilno in da zablodi; nobenega absolutnega jamstva ni, da zavest ne bi zablodila ali da celo ne more zabloditi. Poleg tega je zavest tudi o sebi, kar pomeni, da postaja predmet za sebe: zavest se zaveda predmetov okoli sebe, zaveda se sveta, zaveda pa se tudi sebe kot predmeta v njem. V vsakem primeru lahko zablodi in se izgubi.

Sledi bistveno spoznanje za vsako zavest in za slehernega človeka: zavest enega človeka obstaja samo, če obstaja zavest drugega človeka. Zavest ne more obstajati sama po sebi. Vsaka zavest zato opazuje tudi drugo zavest pri njenem delovanju. Zavesti se zato vzajemno priznavajo, sklene Hegel, saj preprosto potrebujejo druga drugo. Ena zavest zato spoznava, da druga ni nekaj več kot ona sama. Zveni zelo preprosto in celo idealno.

Natanko na tem kraju pa Hegel spregovori o razmerjih med gospodarjem in hlapcem. Ni namreč samoumevno in nujno, da ena zavest priznava drugo. Pravzaprav je priznavanje druge zavesti zelo zapleteno in celo nekoliko paradoksno, kajti zavest priznava obstoj druge zavesti tudi takrat, ko si jo skuša podrediti, in celo tedaj, ko jo skuša uničiti.

Danes je Heglovo razmišljanje še pomembnejše, kot je bilo pred dvema stoletjema in še nekaj.

Heglovo razumevanje razmerij med gospodarji in hlapci prinaša za marsikoga sveže spoznanje o resnici medsebojnih odnosov: resnica gospodarja je namreč hlapec. Kaj to pomeni? In, zlasti, kaj pomeni danes?

Hlapec kot resnica gospodarja najprej pomeni, da ima ključno vlogo v njunem razmerju resnica. Hegel zato nekje jasno zapiše, da ima vsak človek dolžnost, da govori resnico, kajti samo v odnosu do nje lahko zavest spoznava sebe kot predmet v svetu in sam svet kot to, kar (v resnici) je. Pogoj je seveda samo eden: da jo sploh pozna. Če človek govori drugače, kot misli, ne govori resnice, kar pomeni, da ne pozna sebe (v resnici) in da se pozna le v zablodi oziroma kot zablodela.

Da bi človek govoril resnico, jo mora poznati, da bi jo poznal, mora misliti. Tudi ljudje na oblasti bi morali govoriti resnico, saj je dolžnost obča, in velja za vse ljudi oziroma za vsakega človeka. Da bi jo govorili, jo morajo misliti. Prav tu pa se izkaže, da največkrat nastane problem.

Ljudje na oblasti namreč poznajo resnico ali pa je ne poznajo. Če mislijo, jo lahko spoznajo, toda to še ne pomeni, da bodo tudi govorili o njej. Oblast namreč kvari ljudi, zato je lahko med resnico in oblastjo zgolj nepomirljiv spor.

Oblastniki največkrat ne govorijo resnice, ker želijo ohraniti oblastni položaj, saj imajo od tega koristi. Zastopniki oblasti pa lahko ohranjajo oblastni položaj le, če ne mislijo, če zanikajo resnico in če jo tajijo; če se torej nočejo ukvarjati z njo. Resnica gospodarjevega položaja je namreč hlapec, o katerem pa gospodar noče ničesar vedeti, kajti če bi zavest gospodarja vedela resnico o sebi in če bi vedela, kdo je hlapec in zakaj je na svojem položaju, bi sestopila z oblasti, tega pa nikakor noče narediti.

Edino hlapci zato lahko neobremenjeno govorijo resnico, saj se jim ni treba truditi, da bi ohranili svoj položaj. Pravzaprav je v njihovo dobro, da prenehajo biti hlapci, to pa se lahko zgodi le, če govorijo resnico.

Vidimo, da je resnica egalitarna po definiciji.

Dolžnost hlapcev, da govorijo resnico, zato ni le dolžnost vsakega človeškega bitja, ki je zmožno za razmišljanje, temveč je tudi dolžnost hlapcev, ki ne želijo biti to, kar so. Objektivno želijo prenehati biti hlapci, želijo izstopiti iz diskurza gospodarja, saj so zavezani resnici in egalitarnosti.

Pravzaprav ni nič lažjega – izpolniti morajo zgolj dolžnost, ki pomeni, da se svobodno odločijo, da bodo govorili resnico. To je vse.

Človek ima korist od drugih ljudi; vsak človek je izkoriščan, pravi Hegel in razvije koncept vzajemne koristnosti; ljudje so koristni drug za drugega. Toda to je šele začetek zgodbe.

Hegel dokaže, da je naloga ljudi, ki so koristni drug za drugega, da govorijo resnico. Človek lahko v odnosu do resnice doseže popolnost, vendar je ta še vedno naloga ali dolžnost. Proces se nikoli ne konča: človek ima vedno dolžnost, da govori resnico in doseže popolnost, ki je dolžnost, da govori, vsakič znova, resnico.

Kot rečeno: Heglovo razmišljanje je danes pomembnejše, kot je bilo nekoč. Takoj bo razvidno, kaj to pomeni.

Neoliberalna zavest je namreč posebna oblika zavesti, za katero so vsakdanje naloge, pred katerimi se vedno znova znajde, običajne ali celo trivialne. Naloge so določene, na primer dvigovanje BDP-ja, zategovanje pasu ali delo na sebi, in na njih ni ničesar svetega. Vsakdanje življenje, napolnjeno s takimi nalogami, ni moralno, zato ni naključje, da prav ljudje na oblasti danes nenehno pozivajo hlapce k moralnemu vedenju in delovanju. Ustvarjajo pogoje, pod katerimi ni ničesar svetega, obenem pa so cinični in se sklicujejo na moralo. Sprenevedajo se, da hočejo biti moralna bitja, čeprav o morali ne vedo ničesar, ker ne mislijo, ne mislijo pa zato, ker hočejo ohraniti oblastne položaje.

Človek obstaja, kolikor ga drugi ljudje priznavajo, v popolnosti pa obstaja le, če izpolnjuje dolžnost, da govori resnico, ki jo lahko govori samo, če misli. V neoliberalnem svetu človek obstaja vse manj, saj se razvija ekstremni individualizem, zaradi katerega je vsak posameznik sam zase, nepriznan od drugih posameznikov. Neoliberalni človek je vse bolj le simulacija človeka.

Na tem kraju je treba opozoriti še na Heglov koncept lepe duše, ki ga razvije filozof proti koncu Fenomenologije duha. Lepa duša je človek, ki živi nenehno v strahu. Boji se stikov z realnostjo, ker ga je strah, da bo s tem onečastil svojo čudovito in lepo notranjost. Ni izgubil stika z realnostjo, saj ga sploh nikoli ni vzpostavil.

Nasprotje od lepe duše je očiščena duša. To je duša, ki je doživela katarzo, kot bi rekel Freud. Danes blodi po svetu vse preveč duš, ki še čakajo na katarzo.

Duša, ki ni doživela katarze, se ni očistila, zato je nesrečna. Osrečiti je ne morejo vsi fetiši tega sveta, osrečiti je ne more vse blago s svobodnih trgov, osrečiti je ne more denar.

Osreči se lahko le tako, da resno in svobodno vzame dolžnost, ki je sveta: govoriti resnico. Kdor se svobodno odloči za izpolnjevanje dolžnosti, ki je govorjenje resnice, je zavezan najvišji možni avtoriteti, ki je bog oče.

Možno pa je tudi, da bo na tem svetu vse več nesrečnih duš, ki preprosto ne bodo hotele govoriti resnice, ne bodo hotele biti svobodne in bodo večno zavračale očetno avtoriteto.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži