V svetu, v katerem številni psihoterapevti, svetovalci in dušebrižniki spreminjajo psihološko pomoč ljudem v profitabilni posel, ima skrb zase, o čemer je veliko dobrega in prenikavega napisal Michel Foucault, revolucionarno jedro, o katerem je vredno razmišljati, saj sodobna bio oblast ne more delovati, če ljudje ne skrbijo zase. Če o tem ne razmišljajo psihologi, bi morali vsaj družboslovci, psihoanalitiki in filozofi, kajti razmišljanje o skrbi zase je ipso facto dober uvod v dekonstrukcijo oblastnih odnosov, brez česar pa ni mogoče govoriti o svobodi ljudi. In o njej bi vsekakor morali razmišljati, če ima beseda svoboda sploh še kak smisel in pomen.

Na srečanjih, ki jih vodijo omenjeni ljudje, pogosto slišimo, da nekateri udeleženci, praviloma v zrelih letih, končno priznajo sebi in drugim, da imajo dovolj norega tekanja za dobrinami in uspehom ter da si bodo vzeli čas zase in da bodo poskrbeli tudi za sebe, ne le za druge. O čem torej govorijo? Za odgovor na vprašaje potegnimo produktivno vzporednico.

Terry Eagleton v recenziji knjige, ki jo je spisal Fredric Jameson, njen naslov je Archaeologies of the Future: The Desire Called Utopia and Other Science Fictions, na izvrsten način poveže pogumno avtorjevo zamisel o naravi človekove želje, da bi živel boljše življenje, z zamislijo, s katero se je nekoč Walter Benjamin postavil na čelo teoretikov, da bi zares razumeli, kaj od nekdaj žene ljudi v upor in protest zoper gospostvo.

Walter Benjamin tako obrne logiko, ki jo sicer navadno zagovarjajo ljudje, ko razmišljajo o boljši prihodnosti. Takrat namreč delajo načrte in sanjajo, kako bo nekoč vse drugače, Benjamin pa opozori, da v resnici, v najboljšem primeru ne bi smeli sanjati, temveč bi se morali spominjati svojih prednikov, ki so prav tako kot oni prenašali gospostvo in se mu upirali.

Ko torej razmišljamo o prihodnosti, se vračamo k prednikom.

Povejmo to še nekoliko drugače: naše sanje o boljši prihodnosti so že danes zgodovinski spomin, s katerim se bodo ukvarjali zanamci, če bodo seveda mislili, da so naše sanje sploh vredne njihovega mentalnega napora in resnega razmisleka. Če bodo tako verjeli, se bodo vračali k nam, kot se mi vračamo k prednikom.

Ko torej sanjamo o skrbi zase, o boljšem življenju in o luči na koncu tunela, ne delamo samo zase, temveč delamo tudi za zanamce, ki se nas bodo spominjali kot pogumnih in etično verodostojnih ljudi ali pa bodo gledali na nas zviška in si mislili, kakšni patetični reveži smo bili.

Terry Eagleton se pridružuje Benjaminu in razume delo Freda Jamesona kot poskus razmisleka, ki bi bil vreden vsega spoštovanja teh, ki se morda še rodili niso. Povsem jasno mu je, da prihodnost ne sme biti še več istega, saj je sedanjost nepravična in vse bolj podobna moralni puščavi. Če je človek pogumen in misli zares, potem na neki točki preprosto prekine s (tako) sedanjostjo.

Na tako pot stopajo tudi posamezniki, ki se v psihoterapevtskih skupinah dokopljejo do korenitega vpogleda v lastno življenje in ugotovijo, da je skrajni čas, da nekaj storijo zase, da naredijo nekaj zares dobrega. Spoznanje o lastni podrejenosti nadjazovskemu imperativu spremlja zamisel, da si je predvsem treba vzeti čas, da je treba nekatere stvari narediti v miru in zelo počasi.

Tu so že nastavki za korenite družbene spremembe. Kapitalizem je namreč nor sistem, ki preprosto ne prenese, da delajo ljudje počasi in v miru. Delati morajo namreč hitro, še hitreje in brez odmora, pod stresom, kar pomeni, da nenehno divjajo naokoli brez miru, kot bi rekel pesnik. Prekinitev z noro logiko divjanja je zato začetek komunistične revolucije.

Ko se človek zares in dokončno odloči za prekinitev s sedanjostjo, je bodočnost že tu, je že navzoča, se je že zgodila. Nanjo torej ni treba čakati, o njej ni treba sanjati, ni se treba truditi, da bi jo dosegli, saj je sama dosegla nas. Nekateri ljudje so zato v takih trenutkih avtentično osupli in celo radikalno presenečeni, saj ne morejo verjeti, da je bodočnost, ki ni prihodnost, saj je ta le še več istega, tako nenadoma in tako zlahka tu, pred njihovim nosom.

Kar je pred nosom ljudi in je zares pomembno za prihodnost oziroma bodočnost, so zlasti kontradikcije in nekonsistentnosti same sedanjosti. Seveda pa je o njih mogoče kaj izvedeti le, če ima človek na voljo močna teoretska orodja, saj jih ni mogoče zaznati tako, da odpre oči in jih zagleda. Zares videti je mogoče le s teorijo.

In Jameson jo ponuja. Ponuja jo ljudem, ki so vsaj pripravljeni biti odprti do bodočnosti. Drugim je namreč niti nima smisla ponujati. Kaj torej ponuja?

Najprej ponuja natanko premislek o ideji svobode. Kdaj je človek zares svoboden? Nikakor ni svoboden, ko modruje, katero od ponujenih srajco naj kupi. Svoboden je šele, ko se začne zavedati zgodovinskih nujnosti, strukturnih nujnosti samega občestva, njegovih kontradikcij, nekonsistentnosti, ko spoznava, da ima na tem svetu tudi univerzalne dolžnosti, ki daleč presegajo nadjazovsko uživanje v prilagajanju noremu kapitalizmu.

Človekova svoboda je zares nenavadna: zavezana je dolžnostim, obenem pa je povsem odprta, kar pomeni, da človek ravno ne more vnaprej vedeti, kam ga bodo privedle svobodne odločitve. Odprtost je zato lahko le odprtost do same odprtosti.

Natanko take človekove drže do sveta in njegove prihodnosti zastopniki kapitalizma ne prenesejo. Logično, kajti njihova zahteva je ena in samo ena: še več profitov v rokah elit.

Vidimo torej, da obstaja nepomirljiv spor med elitami, ki ne prenesejo svobode ljudi, in svobodnimi ljudmi, ki elit sploh ne potrebujejo, saj so egalitarni.

Skrb zase je lahko le skrb za odprtost svobodnega človeka do svobode in odprtosti. To je drža, ki je inherentno spokojna in mirna, čeprav je obenem tudi angažirana. Toda angažiranost za bodočnost je čisto nekaj drugega kot konformistično oziroma oportunistično divjanje po svetu.

Zlasti pa jo danes spremlja zavest o podnebnih spremembah, ki se dogajajo tukaj in sedaj. Statistični podatki na žalost dokazujejo, da strokovnjaki v mainstream medijih v glavnem še vedno nimajo besede, ko je na vrsti razmišljanje o njih. V glavnem govorijo laiki, ki se ne zavedajo, kaj se v resnici dogaja na tem planetu.

V medijih prevladujejo neskončne debate o kapitalistični proizvodnji in rasti BDP-ja in krčenju vsega in o politikih in o filmskih zvezdah in o fuzbalerjih in o smučarjih in o vsem mogočem, le o tem ne, kar je zares bistveno za bodočnost človeštva.

A saj je dovolj že drobna odločitev, da bo posameznik nekaj storil predvsem zase. Ne tako, kot mu za drag denar svetujejo strokovnjaki, temveč tako, kot si bo rekel sam.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži