Najboljša oblast je tista, ki ljudem samozavestno vnaprej pove, kako naj se ji upirajo, hlapci pa nasvete z obema rokama pograbijo, nato pa se upirajo na predvidljive in povsem nadzorovane načine ter pri tem verjamejo, da so izjemno razmišljajoči, da celo kritično mislijo, da so kreativni, ustvarjalni, inventivni, da imajo strašna mnenja, ki jih mora slišati vsakdo, da so njihovi komentarji najvišji literarni dosežki, da so neverjetno prebrisani, da znajo prelisičiti oblast, ta pa jih ima z vsakim njihovim dejanjem trdneje v pesti. V takem svetu živimo.

O vsem znajo povedati vse, le tega ne znajo artikulirati, kako jih oblast drži na vajetih; o tem sem pisal v knjigi Matrica že pred leti. Ničesar novega torej. Baudrillard je že konec šestdesetih let prejšnjega stoletja priobčil Sistem objektov in vrgel steklenico z besedilom v morje. Danes bi jo morali pobrati in se lotiti vnovičnega študija, saj gre zelo zares. Če se nam sploh še ljubi misliti, kakopak.

Ko je približno v istem času Herbert Marcuse pisal knjigo z naslovom Enodimenzionalni človek, si ni mogel niti v sanjah predstavljati, kako bodo živeli ljudje v neoliberalnem svetu, v katerem se širi potrošniška blaznost v obliki metastaz, subjektivnost ljudi pa se spreminja v brezoblične in neskončno gnetljive substance, ki ne vedo več, kaj je etika, o morali pa imajo zgolj zelo meglene predstave. Njegovo razmišljanje je bilo takrat revolucionarno, danes pa nam lahko predstavlja izhodišče za nov razmislek o trpljenju sodobnega človeka, ki je na videz povsem paradoksno, saj ni videti, da bi trpel, če odštejemo ljudi z roba družbenega življenja. Pa vendar je treba govoriti prav o trpljenju, ki je vsepovsod. Marcusejeva knjiga je seveda v glavnem že zdavnaj pozabljena, ker danes ljudje vse manj berejo, če pa že berejo, v glavnem berejo lahke knjige, ki so izšle letos, saj se jim zdi branje klasikov čista izguba časa, čas pa je, kot ve vsak otrok, denar.

Zakaj je torej treba razmišljati o trpljenju sodobnega človeka v enodimenzionalnem neoliberalnem globalnem svetu in izgubljati čas, ki je denar? Razmišljati je treba zato, ker prav zaradi trpljenja, na katerega sodobni človek mirno pristaja in ne ve, da gre natanko zanj, sveta ne more videti niti drugače niti bolje. Če bi videl drugače in bolje, tako pa bi tudi moral videti, saj je taka sveta dolžnost, bi lahko vplival na svet, in sicer tako, da bi bil v večji meri podrejen principom egalitarnosti, bratstva in svobode, velikih idealov francoske revolucije. Tega na žalost ne počne, zato svetu vse bolj vladajo ti, ki zastopajo tekmovalnost, medsebojno izkoriščanje, egoizem in kopičenje kapitala.

Svet je videl bolje in drugače Herbert Marcuse, zato je lahko napisal knjigo o enodimenzionalnem človeku, ki jo vsakič znova prebiram z velikim intelektualnim užitkom. Prav tako je svet videla bolje in drugače Hannah Arendt, pred njo pa Walter Benjamin, če omenim le dva velika klasična avtorja 20. stoletja.

Benjamin je bil izjemen mislec; bil je čudežno neverjeten. In morda je ključna značilnost njegovega miselnega ustvarjanja, da pri prebiranju njegovih del najprej dobimo občutek, da ničesar ne razumemo. To je izvrstno, to je zelo dobro; tak občutek si vsekakor velja privoščiti.

V vsakdanjem življenju se nam namreč spontano zdi, da vselej že razumemo svet in vse v njem. Morda ne razumemo čisto vsega, to smo si že pripravljeni priznati, toda že zaradi mentalnega zdravja se obenem prepričujemo, da veliko stvari še kar razumemo in da jih imamo celo pravico komentirati, ne da bi pred tem mislili. V resnici v glavnem zato ne razumemo ničesar, lastimo pa si pravico, da komentiramo čisto vse. Počnemo torej natanko to, kar oblast od nas tudi pričakuje.

Zato je dobro prebirati Benjamina. Res je, da imamo najprej občutek, da piše v kitajščini, toda to je v naše dobro. Ko se poberemo od šoka in beremo še enkrat, končno razumemo in dojamemo. Benjamin je res avtor, ki zna razsvetliti ljudi, obenem pa se zaveda, da do razsvetljenja ne vodi popoldanski čvek.

Benjamin je tudi eden tistih redkih intelektualcev, ki se zavedajo, da so banalnosti in trivialnosti sovražnik življenja, čeprav so povsod (morda pa so tam prav zaradi tega), zato mu je tudi jasno, da je vsakdanje življenje polno abstraktnosti, brezveznega žargona, čvekanja in nakladanja, ki ne pomeni ničesar, vsega tistega kr neki, ki zgolj zamegljuje prava stanja stvari.

Saj je že jasno: gospodarji prav hočejo, da tavajo hlapci v megli in temi ter obenem verjamejo, da so zelo kritični, samostojni in neodvisni, zmožni za lastno redizajniranje in spuščanje v globine pravega jaza, kot da gre za potapljanje.

Natanko zato se Benjamin zaveda, da vsakdanje življenja ravno ni tako, kot se ljudem zdi, da je. In prav zato potrebuje razsvetljenje.

Do razsvetljenja najbolj prepričljivo vodi teoretska pot, na kateri se ukvarjamo z detajli in z marginalnimi pojavi, za katere nihče ne mara ali pa se ljudem zdi, da so nepomembni, kar je še dosti huje. V tem je Benjamin zelo podoben Freudu, ki tudi stavi predvsem na simptome oziroma na njihovo interpretiranje.

Interpretiranje sveta, zlasti simptomov, ima izjemne učinke tudi na oblast, česar sta se zavedala tako Freud kot Benjamin. In v nasprotju z večino drugih avtorjev sta oba spoznavala, kakšna je resnična funkcija interpretiranja, ki je ne more prepoznati noben zastopnik oblasti, še manj pa se ji lahko upira.

Interpretiranje namreč ne pojasnjuje sveta in ga ne odkriva, kot da bi bil pokrit z odejo. Ne odkriva niti smisla ali pomena. Njegov učinek je neprimerno bolj radikalen in je revolucionaren: interpretiranje sprošča in osvobaja pomen.

Ko sprošča in osvobaja pomen, sprošča in osvobaja tudi ljudi ter vse, kar imajo med seboj; interpretiranje vpliva na same materialne temelje sveta. Sedaj že slutimo, kako izjemno pomembno je, o čem govorimo, kako govorimo in kaj hočemo povedati. Niti približno ne gre za to, da svet spremenimo; danes gre predvsem za to, da ga (na novo) radikalno interpretiramo.

V orisani perspektivi je Benjaminovo vztrajanje, da mora vsakdo odgovoriti na vprašanje, kaj je (in ne, kdo je, kar je sicer zelo v modi), neverjetno pomembno. Vsak človek je namreč socialno in družbeno, simbolno in duhovno bitje, ki ima v občestvu natančno določljivo mesto, vlogo in funkcijo. Odgovor na vprašanje, kaj sem, je zato odločilen, kajti če znam odgovoriti, mi je že jasno, kakšno funkcijo imam, kakšno vlogo sem prevzel, kako me oblast drži za vrat. Morda so mi vlogo dodelili in mi jo namenili, toda v zadnji instanci sem jo prevzel sam, kot bi rekel Michel Foucault, saj sem svobodno bitje.

Morda je prav na tem mestu smiselno opozoriti na znamenito Brechtovo zamisel, da bi morala biti misel plump, kar pomeni nesramna. Nesramna misel je tista, s katero posameznik zavrne to, kar je, zavrne funkcije, ki pripadajo temu, kar je.

Zveni nevarno in tudi zares je.

Je to šala? Ne, to sega onkraj vsake mogoče šale, sega onkraj vsakega mogočega mnenja, zlasti pa sega onkraj tega, kar imajo povedati intelektualci, ki so v resnici najboljši podporniki sodobne bio oblasti.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži