Kdor posluša slovenske politike, bankirje, ekonomiste, pa tudi nekatere mainstream sociologe, politologe in komentatorje aktualnih političnih dogodkov, ki so vedno isti (dogodki in komentatorji), hitro dobi občutek, da živimo ljudje v harmonični in brezrazredni družbi. Tudi v preteklosti so elite skušale naslikati podložnikom lep svet, poln harmonije in nenehnega napredovanja. Če so bili ljudje revni, to ni bil prevelik problem, saj jim je cerkev nudila tolažbo; če so bili izpostavljeni krivicam in nasilju, ni bil problem, saj so jim rekli, da bo na onem svetu vse čisto drugače in da naj potrpijo še malo, medtem pa naj nastavijo še drugo lice; neenakost so opravičevali z naravnimi zakoni in Božjo voljo ter trdili, da je v resnici dobra, ker poganja družbe v lepši jutri. Danes ni bistveno drugače: če so ljudje nenehno v stresu in strahu pred izgubo službe, ni problema, ker imajo na voljo dušebrižnike; če je svet grd in nepravičen, tudi ni problem, ker imajo na voljo lepe pesmi, ki jih lahko poslušajo kadarkoli, da jim polepšajo dan; če živijo mnogi v laži, prevarah in iluzijah, ni problem, kajti resnica družbenega življenja je še hujša in ukvarjanje z njo lahko potisne človeka v depresijo. Poleg tega je tam zunaj veliko ljudi, ki preprosto verjamejo, da mora biti tudi danes tako, kot je bilo nekoč, ko je aristokracija vztrajala pri zamisli, da morajo biti množice nenehno v stanju naivnosti, da morajo biti pretentane in prevarane, da jih lahko držijo na vajetih. Potem je napočilo leto 1789. Ljudje danes vedo o tem veliko premalo.

Zakaj je kapitalizem tako zelo uspešen? Ker nikoli ni bil zgolj kapitalizem, kot je nekoč zapisal Eric Hobsbawm. Poleg zakona profitabilnosti in proizvodnje zaradi same proizvodnje je vedno potreboval in zagovarjal tudi vrednote, kot so: upanje, zaupanje, verjetje, vera, čast in častna beseda, disciplina, predanost občestvu in družini.

Ne obstaja kapitalizem, ki ne bi poudarjal, kako zelo je pomembna družina, kako pomembni so zaupanje, predanost delu, disciplina, samoomejevanje in tovarištvo. Vsako poudarjanje pomena vrednot je zato smešno in bizarno, saj so naštete vrednote inherentni del samega kapitalizma, zato njegovi zastopniki nenehno poudarjajo pomen vračanje k temeljem, k družini, občestvu, solidarnosti, medsebojnemu zaupanju.

A vse to je le slepljenje, kajti kultura individualizma, profitov, pohlepa, medsebojnega izkoriščanja, ki jo potrebuje kapitalizem za preživetje, uničuje odnose med ljudmi, spodkopava temelje stabilnega življenja, zavrača vrednote, naštete zgoraj, in ustvarja nered.

Hobsbawm ima zato prav: natanko vrednote (prostega kapitalizma) uničujejo občestva in ljudi.

Diderot in d’Holbach, pa ne le onadva, sta velikokrat ponovila, da je boljša družba možna le, če vzamejo zadeve v roke revni ljudje, ne pa elite.

Elite po definiciji ne morejo ustvariti bolj pravičnega sveta, polnega egalitarnosti, demokracije, solidarnosti, medsebojnega zaupanja, sodelovanja in sočutja, vsega tega, kar so ideali, ki jih človeštvo ni izumilo, da bi utonili v pozabo, temveč jih je izumilo, da jih uresničuje in jim sledi. Elite za kaj takega preprosto niso sposobne, čeprav se sklicujejo nanje, poleg tega pa nimajo niti najmanjšega interesa, da bi se svet zares spremenil. Če se že spreminja, naj se spreminja le tako, da bo v njem še več vsega – zlasti zanje. Tako razmišljajo in njihovo razmišljanje je zelo razumno, čeprav ga v celoti zavračam.

Revni razmišljajo drugače. Vsaj upati je, da berejo knjige in razmišljajo. Med njimi in elitami ni nobene harmonije in je tudi ne more biti. Ne bi bilo prav, da bi obstajala.

Revni torej razmišljajo takole.

Ekonomija je ideološko orodje, s katerimi pripadniki elit upravičujejo obstoječa stanja sveta. Natanko zaradi tega ljudje že dve stoletji in še nekaj poslušajo pravljico, da bo svet lepši in boljši, če je kapitalizem čim bolj prost, svoboden in neodvisen od vsega. Ekonomijo zato skušajo prikazati kot naravoslovno znanost, ki preučuje naravne zakone, tako kot jih preučuje Newton.

A zlahka je mogoče dokazati, da ekonomija niti približno ni naravoslovna znanost in da danes celo naravoslovne znanosti niso take, kot so bile pred desetletji, ali take, kot si predstavlja naivna pamet.

Kapitalizem je v orisani ideološki in fantazmatski perspektivi nekaj naravnega, zato je najbolje, da deluje brez vpletanja ljudi. Učinek takega neomejenega delovanja je – zdrava, harmonična družba. In če se danes ozrete okoli sebe, vidite povsod harmonijo in samo družbeno zdravje.

Na tem je kajpak nekaj ironičnega.

Če harmonije in brezrazredne družbe ne vidite, je vzrok vmešavanje nekaterih ljudi v delovanje kapitalizma; vmešavajo se, ker še niso dojeli bistva ekonomije kot naravoslovne znanosti. Že Turgot in Adam Smith sta ob koncu 18. stoletja dokazovala, da bo revščina počasi izginila, če bodo le ljudje dovolj pametni in bodo dovolili kapitalizmu, da postaja vse bolj dinamičen in da sam rešuje probleme, kot so nepravičnosti, neenakosti, beda, mizerija in revščina ljudi.

Bati se je torej ekonomske stagnacije. Kapitalizem mora biti dinamičen in ljudje morajo skrbeti za njegovo dinamično gibanje, če nočejo revščine in vsega drugega zla. Njihova dolžnost je, da skrbijo za dinamiko kapitalizma, dolžnost pa je tudi moralna, kot je pisal Adam Smith v delu Theory of Moral Sentiments (1759).

Uspeh v biznisu danes morda ni več tako močno vezan na božjo previdnost kot v njegovem času, je pa še vedno vezan na moralo in etiko, vrednote in družbeno harmonijo. Nagrada za krepostno in moralno življenje je zato bogastvo, to pa pride le, če družba živi harmonično, saj je njena harmonija ključna za nemoteno dinamično življenje kapitalizma. Zadeva je torej povsem preprosta.

Neenakost med ljudmi je nekaj dobrega, saj ljudje očitno niso enaki med seboj, še boljša pa je moralna trdnost in notranja psihična uravnovešenost tistih, ki delajo in povečujejo družbeno srečo. Nad vsemi ljudmi je kajpak ljubi Bog, ki ga je treba upoštevati, kajti ljudi je ustvaril po svoji podobi, to pa med drugim pomeni, da mora vsak zdrav človek delati in poskrbeti za lastno srečo oziroma bogastvo. Če tega ne more storiti, je v breme drugih ljudi, to pa ni prav, ni pošteno in ni moralno. Naloga države ni, da skrbi za ljudi, njena naloga je, da odpravi vse ovire, da bodo posamezniki sami skrbeli za lastno srečo, blagostanje, bogastvo in vse drugo.

Danes je videti, da se tako razmišljanje, ki se zadnjih dvesto petdeset let ni dosti spremenilo, če odštejemo Marxa in peščico drugih avtorjev, uveljavlja bolj kot kadarkoli.

Ne smemo biti naivni: tok zgodovine ni linearen in ne teče samo naprej. Nikoli ni in nikoli ne bo.

Razsvetljenstvu se je po robu postavilo nasprotno gibanje; danes smo priča kontrarevoluciji brez primere – imenuje se globalni neoliberalni kapitalizem. In tako kot je bila nekoč vojna del božjega načrta in življenja na tem planetu, je danes vojskovanje izjemno dobičkonosno in ga je mogoče zlahka opravičiti, pri čemer se sklicujejo na domnevno naravo ljudi.

Brez posebnega olepševanja lahko zatrdim: moč denarja in splošne menjave je danes neomejena, zato se tudi kopičijo užitki tistih, ki sploh še lahko uživajo. Družbena harmonija je mit, vsakdanji užitki so vse bolj strupeni oziroma toksični, ljudje iščejo varnost, zato se mnogi zapirajo v stanovanja, iz katerih se več ne prikažejo.

Površina arktičnega ledu je v tem trenutku le še 4,804 milijone kvadratnih kilometrov. V naslednjih nekaj tednih se lahko povsem sesuje.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži