Jutri začenjam z letošnjimi predavanji v Celju. Razvijal bom teorijo subjekta. V letošnjem šolskem letu se nameravam posvetiti dvojni naravi subjektivacije: ljudje v vsakdanjem življenju postajajo subjekti in se podrejajo, vendar največkrat ostajajo podrejeni znotraj imaginarijev, v katerih ne morejo nikamor napredovati; obstaja tudi možnost, da se človek spremeni in preoblikuje tako, da se v simbolnem polju na novo rodi, potem pa ostaja zvest resnici in ima vero. Novo rojstvo pomeni, da reprezentira ali predstavlja samega sebe (na primer sebi) na nov način, ki ga sam izumi. Poetika ima pri tem pomembno vlogo; filozofija tudi.

Govorim o kraju ali poziciji v simbolnem, ki je neskončno; to ni pozicija, ki bi bila določena ali celo znana vnaprej, in ni pozicija, ki jo pred menoj odobrijo drugi. Prav to je zelo pomembno, kajti znotraj imaginarijev so ljudje vselej preveč odvisni od tega, kar naredijo in mislijo drugi.

Bizarno dejstvo pa je, da ti drugi sploh ne mislijo. Ravno v tem je poanta – če bi le mislili, vsaj malo ...

Dolgoletno psihoanalitično raziskovanje človeške subjektivnosti, načinov, kako se ljudje vpisujejo v simbolni red, kako govorijo, kako uporabljajo jezike, kako mislijo in kako se vedejo drug do drugega, nam je že postreglo s spoznanjem, da je verjetno ena najmočnejših, najbolj trdovratnih in najbolj vztrajnih koordinat vsakdanjega življenja ta, da ljudje samoniklo čutijo, da morajo govoriti vsaj približno tako, kot vsi drugi, če nočejo imeti prevelikih težav; in nihče jih ne želi imeti, kar je bržčas logično. Povedano drugače: ljudje se od malega učijo, da morajo govoriti tako kot drugi. Kdor se tega ne drži dovolj, tvega osamo in počasno pogrezanje v to, kar pride čisto na koncu – psihoza. Natanko v tej perspektivi pride do polnega izraza Freudovo spoznanje, kako veliko represivno moč ima to, kar je najbolj vsakdanje: rabe jezika.

Razumevanje samega sebe, kot poudarja Luce Irigaray, zato niti slučajno ni enostavno. Ljudje spontano opazujejo in razumejo sebe skozi koncepte drugih. Poleg tega se, strogo vzeto, dobesedno bojijo razvijati lastne identitete. Vsak človek čuti, kot bi bilo to zanj nekaj prepovedanega, nemogočega, nedosegljivega.

Ljudje so zato v glavnem le potencialni ljudje; lahko bi razvijali drugačne identitete od pričakovanih, a jih ne, ker so tesnobni in odvisni od drugih. Pravijo sicer, da se ne bojijo avtoritet, a jim preprosto ne verjamem.

Judith Butler prepričljivo dokazuje, kakšno moč ima jezik, saj cenzura ne bi imela nobenega smisla, če te moči ne bi bilo. Absurdno bi bilo preprečevati ljudem, da govorijo, kar želijo, če ne bi bilo njihovo govorjenje tako ali drugače nevarno. Vidimo, kako zelo je prepleteno pogumno govorjenje s strahom pred avtoritetami in z odvisnostjo od drugih.

Pa vendar to ne pomeni, da razvija pogumni in samozavestni posameznik svojo subjektivnost samo zase in tako, da zgolj kljubuje drugim. Daleč od tega. Ko razmišljam o naravi subjektivnosti, se močno zavedam pomembnosti dela, ki ga je opravil Emmanuel Lévinas. Tam je namreč vselej drugi, ki seveda nima nobene resne zveze z domnevnimi, imaginarnimi drugimi.

V odnosu do drugega človeškega bitja šele postaja jasno, kakšna je subjektivnost posameznika. Na delu je namreč dolžnost; ko govorimo o drugem človeku, vselej že govorimo tudi o dolžnosti (do njega).

Govorimo o prakticiranju te dolžnosti, če smem tako reči. Človeško bitje se v resnici nikoli ne more razvijati samo od sebe in samo za sebe.

Prakticiranje, o katerem govorim, pomeni take odnose do drugega človeškega bitja, ki izključujejo gospostvo in hlapčevanje, podrejanje in nadrejenost. Če so ljudje omejeni v vsakdanjem delovanju, to še ne pomeni, da je tako omejevanje že dobro. Človek, ki izpolnjuje etično dolžnost v odnosih z drugimi ljudmi, prakticira čisto drugačno omejenost.

Omejenost razumemo, če pazljivo sledimo Jezusovim besedam pred Poncijem Pilatom. Ko ga ta vpraša, če je kralj, Jezus reče, da je prišel na ta svet, da pričuje za resnico. S tem začrta jasno ločnico med političnim nazivom, kralj, in človekom, ki ga ne zanima oblast, saj ga zanima resnica.

Jezus reče, da je prišel, da pričuje za resnico. Torej govori o poslanstvu, govori o simbolnem mandatu, govori celo o dolžnosti, o čemer priča njegovo nadaljevanje. Govori kot subjekt, podložnik nečesa, kar ga bistveno presega, nečesa, pri čemer namerava vztrajati.

Reče namreč tole: Kdor je iz resnice, posluša moj glas. (Jn 18, 37) Izjava je zares nenavadna, obenem pa je tudi produktivna, kajti nikoli ne rečemo, da je človek iz resnice. Navadno rečemo, da je iz mesa in kosti, težko pa si predstavljamo, da bi bil človek narejen iz resnice.

Kdor je torej iz resnice, posluša Jezusov glas. Kdor ni iz resnice, ga ne posluša. Smemo reči, da ga ne more poslušati in slišati?

Obstaja torej možnost, da je človek iz resnice, kar pomeni, da v takem primeru kosti in meso niso ravno pomembni.

Seveda sledi Pilatovo vprašanje, kaj sploh je resnica. Če rečemo, da je nekdo iz resnice, moramo povedati, kaj je resnica, da bi vedeli, iz česa je narejen.

V standardnem prevodu svetega besedila ne najdemo nadaljevanja, Jezusovega odgovora na vprašanje, kar je seveda simptomatično. Najdemo pa ga v Nikodemovem evangeliju: resnica je iz nebes.

Kako pa je s tem na Zemlji? Poncij Pilat je vojak, je oblast, to je človek, ki ima v rokah moč, da odloči, ali bo Jezus živeli ali ne; tega ne smemo pozabiti. Jezusov odgovor na vprašanje glede statusa resnica na tem svetu je povsem preprost in zgovoren: na tem svetu eni govorijo resnico, tisti, ki imajo v rokah oblast, pa jim sodijo.

Poncij Pilat ne obsodi Jezusa, čeprav je oblastnik. Odločitev prepusti ljudstvu, kot vemo. Tudi njegovo delovanje je zelo nenavadno in nepričakovano.

Ko torej govorimo o subjektu, mislimo na človekovo zmožnost, da se izroči nečemu, kar ga presega in je dobro. Ne govorimo o zlu in o izročanju, predajanju zlu. In ne govorimo, da človek iz samega sebe razvija osebnost, kot je danes v modi.

(nadaljevanje sledi)

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži