Naslov knjige: Killing the Host: How Financial Parasites and Debt Bondage Destroy the Global Economy. Avtor: Michael Hudson. Knjiga je izšla leta 2015. Pred kratkim torej. Prebral sem jo. In doumel: upor ljudi izravnava. Brez njega ni izravnavanja, to pa je zelo pomembno. Upor je nujen. Politika namreč v takem primeru, ko ni izravnavanja, končno doseže, da človeške eksistence odcvetijo, odmrejo, usahnejo in se posušijo, saj se širi čez vse meje. Pa vendar nam vsak dan servirajo pravljice, da bodo poskrbeli za nas in da bo vse cvetelo, če jih bomo le poslušali in ubogali. Obstajajo pa razlogi za njihovo početje, ki ga sami ne bodo nikoli omejili, zato je izravnavanje, kot rečeno, tako pomembno.

Ljudje so zmožni za svobodno delovanje in razmišljanje, zato je izravnavanje možno in ni nujno, da je naključno.

Še več: upor nikakor ne sme biti prepuščen naključju.

Za vsakdanje vedenje in delovanje ljudi je izjemnega pomena tole: ljudje se vedejo, kot da samodejno in po lastni svobodni volji zagovarjajo in zastopajo kapitalistične procese, ki krojijo njihova življenja. Ne vedo, da s tem branijo, česar ni mogoče ubraniti, in zagovarjajo, česar ni mogoče zagovarjati. Torej so paradoksni, tudi če tega ne vedo in se tega ne zavedajo. Procesi so namreč avtoregulativni in kaotični, kar pomeni, da potekajo sami od sebe.

Kakšno vlogo imajo pri tem ljudje?

Paradoks ima tole ključno razsežnost, ki jo poudarja že naslov Hudsonove knjige: paraziti morajo priti v gostitelja tako, da ta sploh ne ve, da so tam. Torej morajo utišati njegov imunski oziroma obrambni sistem, da jih ne bi prehitro prepoznal in uničil. Gostitelj tako ne ve, da je parazit nevaren, ta pa je dobesedno del njega.

Ljudje naj bodo torej predvsem nevedni, kar pomeni, da se lahko ukvarjajo samo s tisto vednostjo, ki ni strukturno nevarna za elite.

Parazit je tako del telesa, to pa ne ve, da je parazit zanj nevaren. V nekem smislu ga ima za svojega, za del samega sebe. Na zunaj je lahko videti, kot da živita v sožitju in kot da potrebujeta drug drugega. V resici pa zgolj eden (parazit) potrebuje drugega (telo).

Paradoks ima še eno razsežnost. Telo verjame, da ves čas raste in se razvija, čeprav ima v sebi parazite, ki ga v resnici izčrpavajo in uničujejo. Paraziti namreč prepričujejo telo, da mu pomagajo, čeprav ga dobesedno izčrpavajo, saj brez njega ne morejo preživeti in potrebujejo energijo, ki je sami nimajo. Delavci na primer verjamejo lastnikom kapitala, da ti skrbijo za delovne procese, s tem pa tudi zanje. In do določene mere imajo celo prav, zato delavcev ni težko prepričati.

Prepričevanje je učinkovitejše v primerih, ko delavci ne razmišljajo o njem, in ga preprosto sprejemajo, kar pomeni, da verjamejo.

Tako večina ljudi verjame pravljičarjem, bankirjem, politikom in mainstream ekonomistom, kar pomeni, da so prepričani, da vse že raste, ker banke podpirajo gospodarstvo, ker korporacije zaposlujejo, ker delavci delajo in ker lastniki kapitala skrbijo zanje.

Vse to pa so vendarle iluzije, ki jih ustvarjajo paraziti. Ustvarjajo jih zelo spretno, kajti ljudje imajo naravne obrambne mehanizme, s katerimi jih sicer prepoznavajo.

Psihološko vzeto, je prva in zelo pomembna strategija parazitov, da otopijo možgane ljudi, da jih potopijo v svet udobja, v katerem ni treba misliti. Otopijo torej zavest, pozornost, razpršijo jo, ljudi zaposlijo s spektakli, z oglasi, s potrošništvom in z vsem drugim.

Banke tako navidezno podpirajo rast gospodarstva, saj ponujajo ugodne kredite. Torej imajo vso pravico sodelovati pri kopičenju presežne vrednosti oziroma profitov. Čeprav ničesar ne ustvarijo, poberejo veliko obresti oziroma denarja.

Delavcem se zdi, da je svet okoli njih natanko tak, kakršen se jim prikazuje, prepričani pa so tudi, da bistveno drugačen sploh ne more biti.

Paraziti torej jemljejo, vendar ne smemo misliti, da čisto ničesar ne vračajo. Ne proizvajajo, vendar vračajo. Kako?

Hudson pojasnjuje. Med bankami in industrijo se spletajo cvetlični, harmonični odnosi, ki pomenijo tole. Banke ponujajo kredite in servisirajo industrijo, ta proizvaja dobrine in vrača kredite z obrestmi vred. Brez bank industrija ne bi mogla delovati, te pa ne bi imele nobene funkcije, če ne bi bilo industrije in njenih potreb po denarju.

Besednjak, s katerim opisujemo cvetlične odnose, zajema besede, kot so: dialogi, konstruktivno sodelovanje, konstruktivno reševanje problemov, medsebojna naklonjenost, upoštevanje razlik …

Podobno se spletajo odnosi med ostalimi jemalci kreditov in bankami, med monopolisti in njihovimi strankami, med navadnimi ljudmi in različnimi skladi. Vsi ti odnosi so taki, da vsaka stran verjame, da nekaj daje in nekaj prejema.

Pomembno je torej, da vsaka stran verjame. Ni toliko pomembno, kaj ve, saj je zares pomembno, kaj verjame.

Pomembno je tudi tole.

Kdor dobi kredit, ga mora vrniti, plačati pa mora tudi obresti. Vse je lepo in prav. Če ne vrača kredita, je sam odgovoren. Nikjer ni niti sledu izkoriščanja. O njem zato tudi nihče ne govori. Kdor se sklicuje na Marxa in na njegove analize izkoriščanja, je zato nujno videti kot idiot, ki ne ve, o čem govori.

Strategije finančnega sektorja, nadaljuje avtor, so narejene tako, da sektor počasi prevzema nadzor nad delom oziroma delavci in vlado, saj se širi, ker se hoče širiti. Počasno prevzemanje nadzora pomeni, metaforično rečeno, rast tumorja v možganih. Ti zaradi vse večjega tumorja ne morejo več misliti. Vsak morebitni poskus razmišljanja tudi takoj brezkompromisno napadejo, češ da gre za nedopustno (beri: socialistično, komunistično) vmešavanje v trge in gospodarstvo in delovanje korporacij. Demokratične reforme bank in drugih institucij finančnega sektorja so tako vnaprej onemogočene in obsojene na propad.

Demokracija zato pomeni le vse tisto, kar zajema zgoraj orisani rožnati besednjak.

Ljudje tako nenehno poslušajo zastopnike finančnega sektorja, kako zmerjajo druge ljudi, češ da zavirajo rast, blokirajo napredek, tekmovalnost, produktivnost in seveda zmanjšujejo kakovost življenja ljudi.

V tem je morda ena največjih iluzij, s katerimi živijo ljudje. Njihovo življenje namreč neposredno načrtujejo – v bankah. Načrtujejo ga tako, da industrija, z njo pa delavci, služijo bankam, ne pa obratno.

Naša življenja načrtujejo paraziti, kar pomeni, da nastajajo načrti v finančnem sektorju.

Popolnoma jasno je, da ljudje rešujejo bake, ko so v težavah, ne pa obratno. Če upokojenka ne more plačati položnice, ji vzamejo hišo in jo prodajo, če pa banka zaradi pohlepa bankirjev in špekulacij na robu norosti zaide v težave, jo rešujejo – upokojenke, upokojenci, delavci in vsi drugi.

Najslabše pa je tole.

Ljudje so vsak dan še hvaležni parazitom, da jim pripovedujejo pravljice, ustvarjajo zanje iluzije in jih izčrpavajo. Množična psihologija in psihologija posameznika je zato veliko pomembnejša, kot se zdi. Še pomembnejša pa je kritična psihologija, ki odpira oči, zato je Hudsonova knjiga nujno branje za vsakogar, ki želi zares razumeti logiko parazitov, ki iz nas sesajo življenjsko tekočino, obenem pa ustvarjajo vtis, da z znanstveno rigoroznostjo pojasnjujejo dogajanja v svetu in načrtujejo naša življenja na najboljši možni način in v najboljšem svetu od vseh možnih svetov.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Komentarji  

+1 #1 Boris Jereb 19:04 14-04-2016
Vsak deležnik kapitalističnega sistema je konec koncev nekakšen parazit.

Finančni parazit, ki daje kredit, nazaj izsesa glavnico in obresti, industrijski parazit, ki jemlje kredit, iz delavca izsesa najmanj toliko vrednosti, da poplača kredit prvemu parazitu, potem pa sesa še malo, da iz delavca nagrabi čim več zase. Zadolženi delavec je tudi potrošnik, množično potrošništvo je pa prav tako oblika parazitarstva in izčpavanja naravnih virov.
Citat

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži