Včasih kdo reče, da nam Stari ne morejo povedati ničesar novega, da je njihova filozofija zastarela, da jo je povozil čas, da štejejo le ideje, ki nastajajo v našem, modernem času. Poglejmo, če tako mnenje zdrži resen miselni preskus.

Vzemimo v roke Platona. Preberimo nekaj odlomkov, v katerih opisuje in pojasnjuje Sokratovo filozofiranje na javnih prostorih, na atenskih ulicah in trgih torej. Potem preberimo še Foucaultove komentarje k Platonu; pravzaprav ne obstaja dober razlog, da jih ne bi. Kaj ugotovimo? Pojdimo lepo počasi.

Foucault v svojih komentarjih k Platonu, pa ne le k njemu, večkrat poudarja, da je bistvo kritične misli na Zahodu že nekaj tisočletij zelo preprosto in jasno: govoriti resnico, biti pogumen in si upati govoriti resnico, imeti voljo in verjeti, da je smiselno in dobro govoriti resnico, pa naj stane, kar hoče.

Dvomim, da kdo, ki ima mnenja o Starih, vztraja, da je bolje govoriti laž kakor resnico, da je bolje biti sofist kakor filozof, da je bolje biti strahopeten kakor pogumen. Čisto mogoče pa je, da se popolnoma motim.

Če ljudje ne moremo ali nočemo zasnovati medsebojnih odnosov na resnici, jih lahko le na nečem, kar pač ni resnica. Zakaj bi bilo to dobro ali bolje, kot če temelji to, kar imamo med seboj, na resnici?

Za odgovor na zastavljeno vprašanje potrebujete filozofiranje. Na primer Platonovo.

Stari so dobro vedeli, da potrebujejo izobraževanje, edukacijo, vzgojo mladih ljudi, če želijo demokracijo, saj ta ni naravna, ni spontani čudež, z neba pa tudi ne pade. Glede tega niso imeli nobenih posebnih problemov.

Foucault se povsem strinja z njimi in pravi: kdor se vsaj nekaj časa pogovarja s Sokratom, spozna, da bi moral človek v svojem življenju skrbeti za sebe, zlasti za pogum v odnosu do resnice, za demokracijo, ki med drugim pomeni, da vsak človek lahko svobodno pove, kar hoče. Brez negovanja in kultiviranja demokracije ta preprosto uvene in na koncu ugasne ali pa se sploh ne rodi.

V čem je zastarelost zapisanega?

Sokrat je pogumen in svoboden. Kaj je tu spornega ali problematičnega? Koliko ljudi pa poznate, za katere bi lahko rekli kaj takega ali vsaj kaj podobnega?

Pogovarjanje s Sokratom vas pripelje do resnega razmišljanja o tem, kako živite. Sokrat vas v pogovoru pripelje do vprašanja, ali res živite na najboljši možni način. In če ne živite tako, kaj boste storili, da bi vendarle začeli živeli tako?

Lahko seveda ne storite ničesar in ste do vprašanja celo povsem brezbrižni.

Sokrat pa vztraja, da vsako občestvo preprosto potrebuje ljudi, ki so zmožni govoriti resnico. Brez takih ljudi se med pripadniki občestva nemoteno širijo iluzije, fikcije, zmote, laži, vse tisto, kar pač ni resnica, saj je to logično. Kakšno je potemtakem občestveno življenje in življenje posameznika, ki ni zasnovano na resnici?

Sokrat odgovarja: sofisti (danes so to piarovci, spin doktorji, nosilci propagande in ideoloških praks, najrazličnejši bleferji in manipulatorji) vam vedno znova z lahkoto (in za drag denar, kajpak) povedo čudovite zgodbe, razložijo vam neverjetne zamisli o pogumu in vrednotah in morali, le da sami tega ne živijo. Govorijo tako, živijo pa nekoliko ali pa celo precej drugače.

Kaj vam bo lepo govorjenje brez poguma, da bi živeli na najboljši možni način?

Sokrat oziroma Platon odgovarja. Tako življenje sploh ni vredno, da ga človek živi. In dodaja. Človek lahko živi na tri različne načine, a le eden od njih je zares dober in vreden, da ga živi.

Prvi je tisti, ki sledi pripovedim, nasvetom in zamislim sofistov. Človek se od njih za drag denar, kot rečeno, sorazmerno hitro nauči govoriti eno, delati pa drugo. Je to res način življenja, ki ga želite sprejeti z obema rokama in prenašati na svoje otroke? Ste jih pripravljeni vzgajati na tak način in za take prakse?

Drugi način ne temelji na lepih pravljicah, ki jih širijo sofisti, temveč temelji na nečem, kar je še veliko huje: brezbrižnost do samega sebe.

Človek, ki je brezbrižen do sebe, živi, kot da je vseeno, kaj se mu dogaja. Vseeno mu je, kaj se na primer dogaja z njegovim telesom, zato se premalo premika, uživa velike količine preprostih sladkorjev, nasičenih in transnasičenih maščob, rdečega mesa, soli, tobaka, alkohola in drugega. In če mu je obenem še vseeno, kaj se dogaja z njegovo dušo, je že na dobri poti v depresijo oziroma pekel; v najboljšem primeru je predpražnik drugim ljudem.

Kdor hoče živeti zgolj do petinštiridesetga leta starosti, seveda nima problemov s takim življenjem.

Tretji način življenja, ki ga zagovarja in tudi živi Sokrat, pa je tale.

To je življenje, ki temelji na skrbi zase, na učenju, filozofiranju in etiki. Vsega tega si Sokrat kajpak ni izmislil.

Daleč od tega, saj ni bil prvi, ki je spoznal, kako pomembno je zapisano za življenje posameznika in občestva.

Sokrat prav tako dobro ve, da zakoni, pa naj bodo še tako lepo zapisani, niso vredni pol kozarca tople vode, če jih ljudje ne živijo, če ne razmišljajo o njih, da bi postali še boljši, saj niso nikoli idealni, ker živimo v odprtem svetu.

Prav za to pa je potrebno vzgajanje mladih ljudi, dodaja Sokrat. Brez dobre vzgoje namreč ni dobrih državljanov.

Dobri državljani so odprti ljudje za odprt svet. Zelo preprosto.

Natanko tu vstopi v življenje mladih ljudi to, kar imenuje Sokrat etika in estetika življenja. Otroci se morajo čim bolj zgodaj v življenju soočiti z enim in drugim, dodaja, kajti če jih imajo v rokah sofisti, se tudi sami vzgajajo za sofistiko; zanjo jih najprej vzgajajo drugi, nato se do konca življenja vzgajajo še sami. Cilj vzgoje, za katero se zavzema Sokrat, pa je, da začnejo mladi ljudje skrbeti zase in za druge ljudi, da torej ravno niso brezbrižni egoisti, ki sledijo svojim interesom in sanjam.

Takemu razmišljanju Starih se je v 20. stoletju priklonil zlasti Emmanuel Lévinas.

Vse skupaj lahko ponazorimo tudi z zamislijo iz epikurejske tradicije, ki so jo Stari negovali ves čas. Naloga dobrih učiteljev je, da naučijo mlade ljudi, kako živeti dobro, lepo in srečno življenje. Kaj je na tem zastarelega?

Ciniki bodo seveda pohiteli in nemudoma rekli, da ni le zastarelo, temveč je tudi naivno in neuresničljivo. Kot sem zapisal: tako porečejo ciniki.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži