Naš cilj je (vnovič) premisliti dialektični odnos med končnim in neskončnim, pravi Alain Badiou v enem zadnjih predavanj. Naloga zato ni, da se zadovoljimo s končnim in rečemo, da je kapitalizem najboljši sistem, za katerega moramo ljubeče skrbeti, nato pa se nagnemo nazaj in uživamo do konca življenja v dobrinah, ki nam jih servira.

Naloga je filozofska, toda obenem je tudi transcendentna, eksistencialna in obča, kar pomeni, da se ji ne more izogniti noben človek, pa če je do filozofije še tako 'kritičen'. Na njej je celo nekaj univerzalnega, zato ne moremo reči, da je ta ali ona kultura ne pozna. Pozna jo že zato, ker je človek duhovno bitje, in ne naravno kot živali.

Filozofijo torej poznajo vsi ljudje v vseh kulturah in civilizacijah.

Alain Badiou se radikalno ne strinja z zapisano ugotovitvijo in pravi, da lahko dokaže, da v določenem času in v določenih civilizacijah niso poznali filozofije ter da to dejstvo nikakor ni nepomembno. Prav tako lahko dokaže, da se je filozofija rodila natanko zato, ker so bili izpolnjeni nekateri pogoji, za katere lahko pokažemo, da so danes enako pomembni, kot so bili nekoč, obenem pa ni nikjer zapisano, da so tudi izpolnjeni.

Čisto verjetno je, da so v vseh kulturah poznali mite, modrosti, moralne nauke, vednost in znanje o svetu, toda za filozofijo morajo biti izpolnjeni nekateri zelo posebni pogoji. Filozofija je sicer univerzalna, vendar je obenem tudi zelo partikularna, poudarja Badiou.

Zakaj se torej pojavi filozofija ravno v stari Grčiji in kakšen je njen pomen danes?

Obstaja pet pogojev, ki morajo biti izpolnjeni, da se rodi filozofija, pravi Badiou. V Grčiji so bili na primer izpolnjeni, čeprav to ni bilo nujno; enako velja danes. Prvi pogoj je tale.

Rojstvo diskurza, znotraj katerega lahko vsako filozofsko misel premisli kdorkoli (filozof torej ne jamči za 'pravovernost' filozofskih misli in ni njihov lastnik, kralj, absolutni gospodar ali prerok). Prvi pogoj filozofije je zato popolna demokracija, sklene Badiou; brez nje filozofija preprosto ni mogoča.

Ali je nujno, da bodo vsi vladarji in drugi zastopniki oblasti veseli rojstva demokracije in filozofije? Seveda ni; zastopniki oblasti nikoli niso marali demokracije in filozofije. Filozofska misel je zato že ob rojstvu obsojena na spopad, kar je na svoji koži izkusil zlasti Sokrat.

Spopad je torej nujen in neizogiben – danes nič manj kot nekoč. Demokracija namreč omogoča razpravo in zavračanje trditev. Te niso več večne, nespremenljive, svete in nedotakljive, ker jih je izrekel kak modrec, prerok, poveljnik, kralj ali Bog. Resnica zato ni več večno enaka, temveč je stvar razprave, debate in argumentiranja. Razmišljanje je svobodno.

Ko je razmišljanje svobodno, ni več enostavno biti vladar, res pa je tudi, da navadni ljudje svobode ne prenašajo prav dobro, zato Platon v svoji alegoriji ne predvidi, da bodo vsi ujetniki zapustili votlino. Vsakdo namreč lahko razmišlja o tem, kar reče ali naredi, in ravno tako lahko zavrne, kar pride iz njegovih ust. Človek, ki filozofira, prav gotovo ni ubogljiv in pokoren podanik, ki verjame v vse, kar reče gospodar; filozof ne želi biti gospodar, ljudje želijo gospodarja in navadno ga tudi dobijo.

Iz zapisanega je že jasno, da filozofija ni nikakršno nepotrebno in od življenja odtujeno nerazumljivo nakladanje, ampak je ravno nasprotno: gospodarji so zaradi družbenih položajev in empirične moči, ki so jo imeli, lahko nakladali, kar so hoteli, dokler se ni rodila filozofija, ki pravi, da v razpravi veljajo edino argumenti, ne pa argument moči. Ko se rodi filozofija, oblastna pozicija preprosto ne šteje nič; ko steče beseda, je kratko malo nepomembno, kdo je kdo.

Zapisano je danes pomembno zlasti v luči iluzij, v katere verjamejo številni nesvobodni ljudje.

Vsakdanji ljudje namreč nimajo veliko realnih možnosti za vpogled v delovanje sodobnih držav, vlad, bank, korporacij in samega kapitalizma, čeprav v glavnem živijo v demokraciji. Ekonomisti jim pri tem na žalost niso v pomoč, politiki tudi ne, saj večinoma prodajajo meglo. Pomagati si morajo sami in drug drugemu.

Dobro je zato vedeti, kakšne iluzije nam preprečujejo vpogled v resnico družbenega življenja. Oglejmo si tri najbolj v oči bijoče.

Prvič. Vlade, ki jih izberemo na volitvah, delajo v dobro volivcev, zato se trudijo nadzorovati količino denarja v obtoku, da ne bi prišlo do težav. Če se kljub temu pojavijo, za to gotovo niso krive vlade, temveč občasne krize, ki so pač normalni sestavni del kapitalističnega življenja.

Iluzija je zares velika. Količine denarja v obtoku namreč ne nadzorujejo vlade. Kdor to verjame, je neverjetno naiven. In kdo ga nadzoruje? Nihče.

Svetu namreč vladajo banke, ne vlade; zasebne banke, da ne bo nesporazuma. Te ustvarjajo denar iz denarja. In pri tem jih nihče ne nadzoruje, nihče jih ne omejuje. Ko posojajo denar, in posojajo ga zlahka ter v neomejenih količinah, ustvarjajo denar. Koliko hočejo posoditi v obliki kreditov? As much as possible. In koliko je to? Neomejeno veliko. So krize zato nujne? Lahko stavite, da so.

V resnici banke seveda ne morejo posojati neomejeno veliko, kajti obstajajo empirične zakonitosti, zaradi katerih pride na določeni točki nujno do zloma. Sistem posojanja denarja se takrat kratko malo sesuje.

Drugič. Porabimo lahko samo toliko, kolikor ustvarimo. Tudi ta iluzija je velika, kajti akumuliranje kapitala in profitov brez kreditov oziroma dolgov sploh ni mogoče, kot je pokazal (tudi) Marx.

Skoraj noben kapitalist nima dovolj denarja, da bi lahko financiral samega sebe oziroma svojo proizvodnjo. Vsi potrebujejo banke in kredite. Torej niti približno ni res, da moraš najprej privarčevati, da boš lahko denar nato tudi porabil. Daleč od tega. Če bi banke tako delale, bi propadle, ljudje pa bi živeli v starem veku.

Primer. Naivno verjamemo, da dobimo ob koncu meseca plačo, ker smo vsak dan pridno delali, plača pa je nagrada za dobro opravljeno delo. Kje pa! Od kod pa se je vzel denar za plače, ki se je znašel na našem računu?

Saj denar ne nastaja zato, ker delamo. Nekdo ga mora ustvariti. Če danes ne bi bilo dolgov, ekonomija in kapitalizem sploh ne bi obstajala.

Tretjič. Zares pomembno je samo tisto delo, ki ustvarja konkretno in zelo otipljivo dodano vrednost v realnem sektorju. Največ zato naredijo zidarji, mizarji, čevljarji in drugi delavci, medtem ko filozofi in pesniki zgolj bluzijo in parazitsko živijo na račun davkoplačevalcev.

A paraziti so v resnici banke, ne pa sociala, zdravstvo ali kultura. Poglejmo v zgodovino. Rast bančnega sektorja je v zadnjih desetletjih gigantska. Zakaj? Ker so banke tako uspešne in produktivne? Pa kaj še! Kaj pa sploh ustvarjajo, če odštejemo fiktivni denar? Enako velja za bogataše, ki so postali neznansko bogati, medtem ko je večina prebivalcev na slabšem kot nekoč, saj mora delati več in cene dobrin oziroma blaga so višje. Logika je zelo preprosta: revni ljudje so revnejši, zato najemajo več kreditov, kar pomaga bankam rasti in bankirjem bogateti. V resnici živimo v norem svetu, v katerem revni podpirajo bogate. In tudi nekateri ljudje so zares blazni, saj verjamejo, da je njihova naloga na tem svetu zgolj kopičenje denarja. Ne ozirajo se na okoliščine, saj jih zanima samo način, kako narediti še več denarja. A taki so lahko le v sistemu, ki je tudi sam blazen.

Demokracija in filozofija sta zato pomembnejši, kot si navadno predstavljamo. In prihaja čas, ko bo oboje še bolj pomembno.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži