Analitik je učinek analize. Ni osebnost, ki bi jo človek podedoval od staršev, in ni psihološki človek. Ne obstaja analitik po rojstvu ali po naravi. Analitik nastane po napornem analitičnem delu. Brez napornega dela ni analize. Danes je napor zelo potreben tudi za vse druge ljudi, kot bo postalo razvidno v nadaljevanju.

Analiza kot naporno delo nikakor ne more biti kratka. V radikalnem smislu je celo neskončno dolga, kot je pokazal Freud. Ko govorimo o analizi, moramo vsekakor razmišljati tudi o razmerjih med končnim in neskončnim.

Analitično delo namreč vedno znova proizvaja teorijo oziroma nove koncepte. Teoretska psihoanaliza je vzvod vsakega konkretnega analitičnega dela. Pacienti omogočajo analize, teorija je opora delovanja diskurza analize. In njegovi učinki so vselej lahko dolgoročni in daljnosežni.

Diskurz analize zagotovo ne ustvarja spektakularnih učinkov, simulacij realnosti in simulakrov, saj mu zadoščajo realni, drobni in skoraj neopazni učinki. Pacient zelo dobro ve, kaj to pomeni. In ko se začnejo drobne spremembe kopičiti, je končni učinek zelo velik. Kot sem že zapisal: občestvo dolgoročno ne more ostati enako, potem ko se en sam pacient odloči za analizo. Spremembe se bodo najprej pokazale na njem, toda zelo kmalu se bodo kazale tudi v njegovih odnosih z drugimi ljudmi, v družini in širše.

Nekateri odnosi zato preprosto ne bodo več mogoči, čeprav so bili zelo možni še včeraj. Nekateri kontakti se ne bodo več vzpostavili, ker se pacient preprosto ne bo več odločal zanje. V tem je nekaj zelo preprostega, konkretnega in pragmatičnega, uporabnega in koristnega.

Kar je pragmatično, je tudi zelo uporabno. Ni namreč nujno, da pacient vzpostavlja stike z ljudmi, ki jih prezira ali jih ne mara. To si mora odkrito priznati.

Analiza končno prepriča pacienta (pravzaprav se ta prepriča sam), da mu določenih stvari v življenju ni treba več narediti. Zanj je tako spoznanje veliko olajšanje, medtem ko je za kapitalizem šok in travma.

Spoznanje lahko zapišem kot aksiom: v življenju ni treba narediti vsega, kar bi bilo domnevno treba narediti.

Tudi v tem je nekaj nevarnega, kajti v sodobnem zasičenem kapitalističnem svetu imajo ljudje kar naprej občutek, da morajo nekaj delati in narediti, saj so gnani. Psihoanaliza pa nas uči ravno nasprotno: v življenju boš naletel na veliko zadev, za katere se ti bo zdelo, za katere bo videti

Psihoanaliza je praksa, ki resno postavlja pod vprašaj vse, za kar se zdi, da … Če je smiselno trditi, da je psihoanalitična metoda nevarna, potem je treba reči, da je nevarna natanko zaradi zapisanega.

Ni pretiravanje, če rečem, da je psihoanaliza zavezana ironiji, načelu ironije, s katerim je mogoče danes problematizirati zlasti splošno sprejeto kapitalistično načelo, da ima vsak potrošnik pravico uživati na svoj način.

Danes živimo v končnem, a brezmejnem svetu, ki je bistveno drugačen od sveta, v katerem je živel Freud. To ne pomeni, da je zastarel, pomeni pa, da se psihoanaliza danes upira kapitalizmu drugače, kot se mu je pred stoletjem.

Upiranje je potrebno, ker je etično in ker brezmejno potrošništvo ljudem ne prinese nikakršnega zadovoljstva, obenem pa predstavlja novo obliko suženjstva, zato težko rečemo, da so današnji potrošniki kaj bolj svobodni, kot so bile Freudove histeričarke.

Ravno psihoanaliza nam lahko pove, kaj danes vlada ljudem. Vlada jim to, kar imenuje Jacques-Alain Miller manque-è-jouir. Kaj to pomeni?

Pomeni preprost mehanizem, zaradi katerega se ljudje zadevajo z vsem, s čimer se je sploh mogoče zadeti, da bi bili čim bolj in čim dlje odvisni. Ljudje postajajo v hiperkapitalizmu džankiji. Miller govori celo o modi, priljubljenosti, popularnosti in razširjenosti tega mehanizma. Res je celo tole: bolj ko si zadet, bolj si lahko uspešen.

Pri tem moramo biti zelo dosledni in natančni: vse, čisto vse je narejeno tako, da se bodo ljudje lahko zadeli. Vsaka dobrina je narejena tako, da je lahko človek od nje vsaj kratek čas odvisen. Situacija je torej tale: vsakdo ima pravico do uživanja, vsakdo si lahko oblikuje svoj življenjski slog, pomembno pa je, da je ta čim bolj addictive, tak torej, da nas čim bolj zgrabi in za čim dlje ohranja kot zadete.

Torej je treba nagrabiti čim več, da bi dlje trajalo. Živimo v svetu, v katerem niso zgolj nekateri ljudje grabežljivi, kar bi bilo zelo tolažilno, temveč je grabežljiv sam svet; Miller govori o grabežljivi civilizaciji.

V njej se nihče ne more počutiti dobro; Freudov koncept o nelagodju v civilizaciji je danes bolj aktualen, kot je bil v njegovem času. Prav zato govori Miller o posebni nalogi, pred katero je danes vsak analitik, pred njo pa se znajde tudi vsak pacient.

Analitikova naloga namreč ni zdravljenje pacientov, da bodo čim bolje prilagojeni domnevno normalni grabežljivi civilizaciji. Daleč od tega. Miller zagovarja vrnitev v pionirski čas, ko je Freud predlagal tole.

Nekaj je treba žrtvovati, nečemu se je treba odpovedati. Kdor hoče biti oster, nepopustljiv in neizprosen, mora biti tudi potepuh, klatež, vagabund, navihanec, hudomušnež, razposajenec, porednež, neubogljiv konj.

Kaj danes pomeni biti neubogljiv konj? Pomeni prenehati se zadevati z dobrinami. To je nekaj zelo pragmatičnega, koristnega in uporabnega, obenem pa je tudi nekaj zelo preprostega.

Spoznanje je torej pragmatično, zato ne more nihče reči, da je psihoanaliza neuporabna in abstraktna. Analiza je v resnici v vsakdanjem življenju zelo uporabna in koristna.

Zlasti je uporabna, ker se vsak pacient v procesu analize nauči biti kritičen in ironičen ne le do drugih ljudi, kar pomeni, da ni več tako hitro pripravljen pristajati na vse, kar mu ponujajo, temveč, in to je morda še pomembnejše, se nauči biti tak tudi v odnosu do sebe.

Morda je to daleč največji dosežek vsakega analitičnega procesa: pacient po koncu analize preprosto ne jemlje sveta tako resno, kot ga je prej, po drugi strani pa ga jemlje še bolj resno, kot ga je kdajkoli, le da ima do njega kritično distanco. Ta mu omogoča, da ga spoznava v detajlih, obenem pa mu pomaga vzdrževati kritičen odnos do vsega, kar spoznava.

V taki drži prepoznavam izvir vsake mogoče resnične solidarnosti z drugimi ljudmi. Če se lahko norčujem iz njih, obenem pa se norčujem še iz samega sebe, vnašam distanco, ki je osvobajajoča za vse, saj vsakomur omogoča, da pogleda nase od strani. Alternativa je seveda vsakdanja: vsakdo se krčevito oklepa svojega in to brani pred vsakim, za katerega verjame, da bi mu to, česar se oklepa, rad vzel. In kapitalizem cveti.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži