Lahko se zgodi, kar se že dogaja danes. Ljudje se nenadoma znajdejo v slepi ulici. To pomeni, da ni več poti naprej. Ni poti, ker kratko malo ne obstaja. Ljudje se lahko trudijo ustvariti vtis, da kljub temu obstaja, vendar je realnost kruta in neizprosna: slepa ulica pač nima izhoda.

Tak scenarij se lahko ponovi znova in znova, velja pa za posameznike in občestva. Pravzaprav tudi se ponavlja. Ljudje se seveda lahko iz tega tudi česa naučijo; treba je poiskati povsem novo pot.
Včasih je treba v življenju ustvariti popolnoma novo pot.
In ljudje se lahko največ naučijo od tistih ljudi, ki ponujajo namesto sajenja rožic in rabe milozvočnih besed realne probleme, s katerimi se tudi sami vsak dan spopadajo. Seveda: lahko je prodajati meglo in govoriti, kako bo v prihodnosti vse lepše, nič ni lažjega kot ponujati ljudem lepe podobe, ki ogrejejo srce in privzdignejo duha, a vendarle ne kažejo poti iz slepe ulice, temveč zgolj podpirajo isto oziroma ponavljanje in simuliranje istega.
Ljudje so v takih primerih sicer sorazmerno dobre volje in laže prenašajo vsakdanjo realnost, a obenem dobro vedo, da so ekonomske in druge zakonitosti družbenega življenja neizprosne in brezkompromisne, kar pomeni, da ni mogoče spremeniti tako rekoč ničesar, pa če so predlogi za izhod še tako dobri in celo radikalni, kajti če se neproduktivno ponavljajo, ne morejo sprožiti nobenih novih učinkov.
Vtis je danes zares nenavaden: ljudje se množično zadevajo s prijetnimi podobami realnosti, čeprav dobro vedo, kako kruta je resnična realnost; ustvarjajo nove digitalne podobe in trdijo, da so ustvarjalni; uporabljajo nove stavke in dokazujejo drug drugemu, kako pametni so; vse je enako, a se ves čas divje spreminja; nič se ne spremeni, a ljudje na vsa usta hvalijo spremembe in razvoj ali pa oboje vsaj molče prenašajo.
Novorek je navzoč povsod in se neprestano ponavlja. Ne smemo namreč izgubiti konkurenčnosti na svobodnem trgu, nam zatrjujejo, ne smemo izgubiti verodostojnosti, ne smemo popustiti, saj nas bodo sicer drugi prehiteli, zategovati moramo pasove, čeprav vemo, da jih vselej zategujejo le nekateri, nikakor ne smemo manj delati, saj bomo izgubili prednosti pred hitro razvijajočimi se eksotičnimi trgi, ne smemo zapraviti več, kot ustvarimo, čeprav pripadniki elit delajo natanko to in pehajo ves svet v prepad. Biti moramo bolj fleksibilni in prilagodljivi, čeprav večina delavcev živi na robu psihičnih in fizičnih zmogljivosti. Graditi moramo svet na novih vrednotah, ker jih primanjkuje, čeprav se zavedamo, da kapitalizem temelji natanko na medsebojnem izkoriščanju, privatiziranju vsega javnega, krajah, korupciji in izrabljanju poznanstev, izključevanju revnih, nezaposlenih in nezaposljivih ljudi, finančnih špekulacijah in nenadzorovanem uničevanju naravnega okolja. Biti moramo kritični, samostojni in samozavestni, čeprav kritične ljudi onemogočajo z vsemi sredstvi, samostojne in samozavestne pa prezirajo, rekoč, da so napol nori ali pa vsaj nepopravljivo naivni.
Toda vsaj nekaj mora biti popolnoma jasno: Gandi je bil terorist. To je lanskega julija v Londonu izjavil Slavoj Žižek. Sam se z njim povsem strinjam in njegova izjava je na tem simbolnem kraju zelo pomembna.
Sproža namreč dobro vprašanje: Zakaj je bil Gandi, ta neverjetno vztrajni in miroljubni borec za svobodo Indije, terorist? Kako je sploh mogoče pri zdravi pameti izjaviti kaj takega, saj drobni mož ne bi pohodil niti mravlje?
Izjaviti je vendarle mogoče, če si zastavimo še eno vprašanje, vprašanje, kaj sploh pomeni biti terorist, kdo so teroristi.
Rečemo lahko, da je terorist vsak človek, ki skuša prekiniti, blokirati, ustaviti delovanje nekega sistema. Ni pomembno, kakšni so njegovi razlogi, pomembno je predvsem dejstvo, da skuša nekaj prekiniti, blokirati.
Gandi je hotel doseči ravno to. Hotel je, da se Velika Britanija odstrani iz Indije, hotel je, da neha delovati, kot je pač delovala. Seveda je hotel doseči zastavljeno na miroljuben način, toda njegova miroljubna neubogljivost je končno zares prisilila Britance, da so se umaknili; v osnovi je šlo torej za moč, silo.
V vsakdanjem življenju se zdrava pamet navadno vede precej drugače. Verjame namreč, da je s sistemom družbenega življenja vse v redu, le nekaj manjših, lepotnih napak, ki so se pojavile, je treba odstraniti, zato se trudi po najboljših močeh pomagati; energijo troši za podpiranje sistema, ne za njegovo blokiranje. Toda resnica o delovanju družbenih sistemov je bolj zapletena, zato je zdrava pamet kljub energiji, ki jo ima, predvsem naivna in nemočna.
Zadevo moramo zato premisliti še iz drugega zornega kota. Vprašati se moramo, kaj ugotovimo, če predpostavimo, da je že sam sistem terorističen. Kaj se namreč dnevno dogaja v naših življenjih?
Dogaja se, da se moramo ljudje nenehno nečemu odpovedovati, prilagajati in se pretvarjati, kot da zares verjamemo, kar nam ponujajo mediji, politiki in piarovci. Ideologi se na nas naslavljajo natanko v tem smislu: trudite se z vsemi močmi, da obdržimo pri življenju sistem, ki je narejen tako, da imajo od njega koristi pripadniki elit, velikanska večina ljudi pa ne, toda to spoznanje naj vas ne moti. Prav tako ne razmišljajte preveč, da bi spoznali, koliko nevidnega nasilja mora obstajati, da sistem deluje tako, kot se vam prikazuje v zavesti.
V tem je prava perverznost vsakdanjega imperativa, ki ga uporabljajo ljudje, češ da ni dobro preveč razmišljati, in ga seveda tudi ubogajo. V radikalnem smislu imajo namreč prav, kajti če bi ljudje zares dovolj razmišljali, sistem preprosto ne bi mogel več delovati, kot deluje.
Torej je sklep zelo preprost: že samo razmišljanje je teroristično dejanje.
Razmišljanje je teroristično dejanje zato, ker ne obstaja razmišljanje o razmišljanju, ki bi ga lahko povsem zaobjelo in nadzorovalo. Razmišljanje je zato vselej onkraj vsake mogoče kategorije ali škatle, kamor bi ga kdo hotel spraviti in enoznačno določiti. Torej ga ni mogoče kontrolirati.
Poglejmo primer, ki podpira zapisano. Veliko Freudovo spoznanje je, da človeška duša končno nujno odkrije obstoj nečesa, kar ni objekt. Tega ni mogoče niti meriti niti prijeti z roko, toda obenem ni mogoče reči, da ne obstaja. Prav nasprotno: obstaja močna zavest o njegovem nujnem obstoju.
Ne moremo ga prijeti, lahko pa ga mislimo, kar je pomembneje. In ko ga mislimo, se že upiramo; zlasti danes, ko sodobni kapitalizem ustvarja vtis, da lahko vse spremeni v objekt in vsak objekt v dobrino. A kako spremeniti v dobrino objekt, ki ne obstaja, čeprav obstaja zavest o njem, ali lahko spremeni v objekt samo razmišljanje o objektu, ki ga ni mogoče prijeti z roko?
Problem je za kapitalizem preprosto nerešljiv. A ker ga kljub temu hoče rešiti, je destruktiven. V takem delovanju prepoznavam nov paradoks kapitalizma: kjer je navidezno najbolj dejaven, je zgolj rušilen. Njegovo rušilnost lahko zaustavimo le z razmišljanjem, ki je na prvi, ekonomski, pogled morda nekoristno, zato pa je koristno dolgoročno in za celotno človeštvo.
Razmišljanje je namreč zavezano dolžnosti, ki je zelo preprosta, čeprav je tudi zahtevna: povej še kaj drugega, povej na drugačen način. Če ne moremo ali ne znamo izpolniti te dolžnosti, se nam lahko zgodi, da nam bo nekdo vedno ponujal oziroma prodajal zaokrožene in sklenjene pripovedi, mi pa jih bomo zgolj sprejemali in bili obenem še hvaležni.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži