Čarobna piščal, ki jo je Mozart napisal v obdobju razsvetljenstva, pripoveduje o človeškem odnosu do boga. Obstaja zelo dolga tradicija človekovega odnosa do boga oziroma bogov, zato ne moremo kar zamahniti z roko, češ da je moderni čas to tradicijo dokončno potisnil v preteklost.

Res je prav nasprotno: danes je človekov odnos do boga bolj aktualen, kot verjamemo, ker mislimo, da je bog mrtev. Prav njegova smrt je namreč še najbolj zanimiva in skrivnostna, človeškemu bitju pa odpira posebno pot, po kateri se lahko odpravi. Ne proti vnaprej določenemu končnemu cilju, temveč proti sami odprtosti in neskončnosti vesolja oziroma sveta.
Prav v neskončnem svetu je človek sposoben ustvariti poseben odnos do sveta, lastne eksistence in samega sebe. Ta poseben odnos je nenavaden že zato, ker določa obzorje, proti kateremu se človek lahko usmerja, kot poudarja v nekem predavanju Jean-Luc Nancy.
Torej smemo sklepati, da obzorje ni dano vnaprej in da ni človek tisti, ki izbira med različnimi potmi do njega, temveč je obratno: izbrana pot določa obzorje, to pa ni enako obzorju, ki ga določa druga pot, ki bi jo človek tudi lahko izbral.
V knjigah z naslovom Platonova prispodoba sem obširno spregovoril o Platonovem filozofu, ki se končno dvigne iz votline in odide ven. Odide zato, ker ve, da resnica podob ne more biti podoba, pa tudi zato, da bi postal filozof, ki lahko razume resnico podob in sveta, ki ga ustvarjajo.
Platonovega filozofa moramo na poti spremljati z Descartesom in njegovimi Meditacijami. Ko se filozof dvigne iz votline, zagleda večji in bolj barvit svet, s katerim se vlažna in mračna votlina ne more niti primerjati. Kaj se zgodi zunaj votline? Sonce zaslepi človeka, ki je dotlej živel v mračni votlini; lahko ga tudi oslepi, saj njegove oči preprosto niso navajene na tako močno svetlobo.
O čem pa govori Descartes, ko razmišlja o egu, ki razmišlja in trdi, da obstaja? Najprej govori o tem, da ga ni mogoče določiti, govori o tem, da je mogoče sklepati, da ego logično nujno obstaja, potem pa spregovori še o nečem drugem.
Spregovori o njegovem odnosu do boga. Reče namreč, da ego razmišlja, da obstaja in da bog je. Descartes ve, da nima nobenega dokaza, da ego obstaja, da ego sploh ni nekaj, kar bi lahko kdo videl, in da ni nekaj, česar bi se lahko kdo dotaknil.
Nikakor torej ni očitno, da ego obstaja. Ego, na primer Descartesov, razume, da obstaja, logično se mu zdi, da razmišlja in da nujno obstaja kot razmišljajoča stvar, toda to še ne pomeni, da ga je mogoče tudi videti, da ga je mogoče dokazati, tako kot znanost dokazuje obstoj svojih objektov raziskovanja.
Nancy zato opozori, da ego v razmišljanju o svetu in sebi nujno spozna, da morebitni zamišljeni konec poti, po kateri hodi, ni konec, temveč je šele začetek nove poti. Ko pridemo na konec poti, nas ne čaka razsvetljenje, temveč nekaj drugega – čaka nas začetek, čaka nas skrivnost. Kjer je torej domnevno največ svetlobe, je v resnici skrivnost in je možnost novega začetka.
Tako izkušnjo dobi tudi Platonov filozof. Ko pride iz votline, spozna, da je tudi v soncu skrivnost, da je tudi v najmočnejši svetlobi kraj, kjer je mogoče stopiti na novo pot.
Ko govorimo o možnostih novega začetka, govorimo o napetosti. Kjer ni napetosti, ni možen nikakršen začetek, saj ne obstaja nobena razlika. Ko govorimo o razliki, govorimo o napetosti in možnosti novega začetka.
Freud je govoril natanko o tem. Govoril je o tem, da napetost pomeni ne le možnost novega začetka, temveč tudi odsotnost vsakršnega konca, stanja brez napetosti, konca torej, kjer ni mogoče misliti nobenega novega začetka.
Napetost pomeni tudi obstoj želje. Freud ni nikoli predvidel, da bi človek zadovoljil svojo željo, ker bi to pomenilo ukinitev napetosti in same želje; ko je želja zadovoljena, ni več želja. Prav zato je človek zavezan ne le želji, temveč tudi nemožnosti, da bi prišel do konca poti, da bi razkril skrivnost eksistence; ta ima eno samo skrivnost, ki je taka, da nujno ostaja skrivnost, onkraj katere ni nobenega kraja, kjer bi skrivnost lahko prenehala biti skrivnost.
Obstaja nekaj, kar je neskončno oddaljeno; obstaja neskončno oddaljeno. Kaj to pomeni za končno človeško bitje?
Najprej pomeni, da ne obstaja kraj, ki bi bil neskončno oddaljen – obstaja zgolj neskončno oddaljeno, ki ni vezano na noben kraj. Pomeni pa tudi to, da vsako odkrivanje novega ustvarja pogoje za novo odkrivanje novega. Ljudje smo ujeti v dialektiko odpiranja in zapiranja, odtujevanja in razsvetljevanja.
Adekvatno razumevanje nečesa zato pomeni odpiranje nečemu, pomeni pa tudi odpiranje nečemu, kar je onkraj nečesa. Pomeni odpiranje samemu odpiranju – natanko v tej perspektivi lahko govorimo o resnici.
Odpiranja pa ne moremo izmeriti in ne moremo reči, kdaj je ustrezno in kdaj ni, saj odpiranje nima nobenega para – odpiranje lahko primerjamo zgolj z odpiranjem. Še več: odpiranje lahko primerjamo z odpiranjem odpiranju.
Odpiranja ne moremo matematično dokazati, ne moremo ga napovedovati, ne moremo ga predvideti. In ne moremo ga preprečiti ali nadzorovati.
Odpiranje je neposredno povezano z načinom, kako je človek navzoč v svetu. Njegova navzočnost je lahko močna ali šibka, pravi Nancy. Navzočnost čutimo, dodaja filozof; to je nekaj, česar ne moremo tehtati ali kako drugače meriti.
Kaj torej čutimo ob navzočnosti nekoga? JK je bil na primer zelo navzoč in njegovi učenci so to morali čutiti.
Čutimo, da je nekdo navzoč, kar pomeni, da je nagnjen k nečemu, da predstavlja nekaj, da ga nekam vleče. Ko to čutimo, vleče tudi nas. Nancy zato govori o gibanju.
Kdor je močno navzoč v svetu, sproža gibanje, ki nujno vpliva tudi na druge ljudi. Paradoks sodobnega kapitalističnega življenja pa je, da ljudje, ki imajo največ moči, denarja in vpliva, niso močno navzoči v svetu in ne sprožajo nobenega gibanja. Njihova navzočnost je namreč paradoksna: namesto gibanja hočejo pognati v tek kapitalizem, ta pa zavira eksistence ljudi, saj jih spreminja v trošenje dobrin, ki je navidez res neskončno, toda neskončnost eksistence je čisto nekaj drugega.
Šele neskončnost eksistence zagotavlja možnost resnično novega začetka. Kapitalizem tega ne more zagotoviti, saj mora močno skrbeti za svoj obstoj.
Razmišlja bog, ne jaz oziroma ego.



O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži