Življenje ni objektivna končno velika sestavljanka, ki jo moramo do smrti sestaviti tako, kot je prav, kot je ukazal nekdo, ki domnevno ve, kaj vse bi človek moral narediti v življenju. Ni igra, v kateri moramo ugibati, kakšni skrivni algoritmi jo omogočajo in kdo jih je napisal. In še najmanj je kapitalistično kopičenje dobrin ter sledenje politikom in oblastnikom, ki domnevno najbolje vedo, kako reševati objektivne probleme, ki pri tem nastajajo.

Življenje je intenzivno in strastno. Človeško bitje se ne bi smelo skušati izmikati njegovi intenzivnosti in strastnost, če hoče biti živo. Ne bi smelo preračunavati, kako oboje nadzorovati, racionalizirati in celo simulirati.
Življenja namreč ni mogoče simulirati; enako ni mogoče simulirati njegove intenzivnosti. Intenzivnost življenja je mogoče zgolj povečevati, a ne s kopičenjem istega oziroma podobnega. Radost življenja ni radost simuliranja, saj je ta brez radosti, temveč je radost kreiranja, ustvarjanja v toku, ki se imenuje življenje.
Življenje je neskončni tok in je njegova strast. Človek ima dolžnost do življenja, kajti zgolj življenje ga lahko potrjuje. Ni namreč res, da človek potrjuje življenje že s svojim obstojem. Daleč od tega. Človeško bitje se mora vselej šele naučiti potrjevati življenje in take učne lekcije niso enostavne, zlasti pa niso lahke, preproste ali prežete s hedonističnim uživanjem.
Hegel zato govori o trdem delu in o dolžnosti do življenja; ne govori o lagodnem življenju in malo pove o človekovih pravicah. Življenje kot tok namreč teče, kar pomeni, da ga ne more noben človek ukrotiti in spraviti v kak kalup; tega ne bo mogel narediti nihče in nikoli. Ne more ga niti zajeziti, ne more ga določiti, ne more ga pojasniti, interpretirati, razložiti in razlag življenja ni mogoče spraviti v noben učbenik, pa če bi bil ta še tako obsežen.
Človek lahko trdo dela v duhu in tako delo ga osvobaja. Življenje kot tok namreč teče skozi človeka, teče skozi njegovo dušo, skozi njegovo telo; človek je v toku, in ne obratno, človek je v življenju, zato ne moremo smiselno reči, da je življenje v človeku.
Človek je torej v toku, tok pa je v bogu. Torej je tudi človek v bogu, saj je ta neskončen. Intenzivnost življenja je zato intenzivnost samega boga kot neskončno kreativne sile, ki deluje skozi vsakega človeka, kar pomeni, da je tudi bog na poseben način v človeku. Ritem sveta je ritem božje kreativnosti, njegove intenzivnosti, človek je lahko le del tega ritma.
Človeška bitja nikakor ne morejo narekovati ritma svetu, življenju in bogu; velja prav obratno. Velja natanko to, kar je vedel Hegel: človek mora biti odgovoren.
Taka je njegova najpomembnejša, osnovna dolžnost. Vse druge dolžnosti so manj pomembne. Človek je odgovoren v bogu, v eksistenci in življenju. Za kaj je torej odgovoren?
Odgovoren je natanko za samo življenje in njegov ritem oziroma tok, ki vselej teče skozenj. Torej moramo obrniti prepričanje številnih ljudi, ki verjamejo, da bo nekoč prišel novi prerok. Nanj kajpak čakajo že sedaj, pozorni so na znamenja njegovega skorajšnjega prihoda, pripravljajo se nanj.
A zadeva je obrnjena, kot rečeno. Hegel je velikokrat pokazal, da imamo kot ljudje dolžnost, da ne čakamo na boga ali odrešenika, temveč da se odpremo do boga, kajti on čaka na nas, na trenutek, ko se bomo končno odprli do njega.
Če obstaja bistvo življenja kot toka, potem sem ga pravkar zapisal: bog čaka na nas, na naš prihod, na našo odločitev, da se končno odpremo do njega kot neskončno kreativne sile. Vselej smo namreč že v njem, le da nismo nujno tudi odprti do njega. Ko govori Hegel o osvobajanju ljudi, govori o tem, da smo lahko dolgo časa v življenju zaprti, da imamo zakrknjeno srce, da se oklepamo iluzij in nesmiselnih pričakovanj do življenja, drugih ljudi in boga, namesto da bi pomislili na radikalno misel, da je bog brez našega odpiranja povsem nemočen, saj smo šele mi posredniki med njim in njim samim. Bog ne more biti v odnosu do sebe – za tak odnos potrebuje posrednika, ki je človek.
Človek je torej odgovoren do boga kot kreativne sile, ki jamči za singularne dogodke v vsakem mogočem svetu, zaradi katerih se svet vedno znova odpre in razpre. Dogodki so nujni in vselej bodo, človek pa je nujno odgovoren do njih, zato se mora odzivati nanje.
Odgovornost do dogodkov pomeni zvestobo dogodkom, pomeni vztrajanje in pomeni trdo delo, ki je bistveno delo v duhu. Takega dela si ni izmislil kapitalizem, saj je inherenten božji neskončno kreativni sili. Samo s trdim delom rešujemo sebe in – boga. Ni namreč res, da je JK umrl na križu in nas vse skupaj dokončno odrešil. Daleč od tega.
Mi moramo s svojim zgledom reševati boga. Vredni moramo biti tega, kar se dogaja, ko tok življenja teče skozi nas.
Kaj se nam torej dogaja v življenju? Najbolj radikalen odgovor je tale: ves čas se nam dogaja bog, le da tega zlepa ne opazimo in ne razumemo, ker smo preveč zaslepljeni z iluzijami in s kapitalističnim delirijem.
Paradoks kapitalizma je namreč tudi ta, da se vsiljuje ljudem in jim preprečuje, da bi razumeli naravo boga, božjega in svetega, obenem pa nenehno ustvarja vtis, da se s pomočjo ljudi razvija in odpira obzorja boljšega sveta.
Obzorja zares boljšega sveta pa lahko odprejo šele tisti, ki so zvesti dogodkom, zvesti pa so lahko zlasti vsi, ki so izključeni, prezrti, vsi norci, vse lezbijske in vsi geji, vsi otroci, starci in hendikepirani z vsega sveta, vsi pohabljeni, prizadeti in bolni, vsi gobavci, ki se jih je dotikal JK, ko se jih ni upal dotakniti nihče drug.
Za odrešitev boga torej skrbijo ljudje, ki so paradoksno šibki in nemočni. V resnici niso taki, kajti če so odprti do boga, so močnejši od vsakega kapitalista, ujetega v blazni krog kapitalistične norosti. Ali kot je nekoč zapisal sveti Pavel: Kajti Božja norost je modrejša od ljudi in Božja slabotnost močnejša od ljudi (1 Kor 1:25).
Razmerja med norostjo, modrostjo, šibkostjo in močjo so torej kompleksnejša, kot verjame vsakdanji zdravi razum. Sklep pa je tudi jasen: JK je zastopal sveti anarhizem. Na tem svetem kraju se mu pridružujem.


O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži