Kapitalizem nalaga ljudem nove in nove naloge. Danes se morajo na primer nenehno usposabljati in izpopolnjevati, nenehno morajo presegati sebe in biti morajo ustvarjalni, uživajoč. Pa vendar je na tem nekaj patološkega, perverznega in celo absurdnega, kajti kapitalizem vse to nalaga ljudem natanko zaradi kopičenja profitov, ne zaradi njih samih. Tega zagotovo ne dela iz človekoljubnih razlogov, čeprav ustvarja prav tak vtis. Čemu ga torej ustvarja in za koga?

Njegov paradoks je prav gotovo tale: ljudje naj naivno verjamejo, da se nenehno spreminjajo in razvijajo, osebnostno rastejo in duhovno izpopolnjujejo, verjamejo naj tudi, da se sam kapitalizem neprestano razvija na bolje, obenem pa naj se čisto nič ne spremeni, ljudje naj bodo še naprej pokorni prebivalci končnih svetov, ki jih je mogoče še simulirati, in verjamejo naj, da je smisel življenja realizirati možnosti, ki jih ljudem ponuja svobodni kapitalistični trg.

Radikalnost zmožnosti svobodnega človeškega bitja, o kateri bom govoril v nadaljevanju tega zapisa, pa je, da absolutno presega domnevno svobodno kapitalistično ponudbo dobrin in nagovarjanje ljudi, naj aktualizirajo sebe in svoje potenciale, naj kreirajo nove, ustvarjajo sebe v virtualnih in kibernetičnih prostorih, naj si dajo duška in postanejo povsem svobodni, kot je že svoboden kapitalizem.

Kapitalizem se namreč prav zaradi svoje domnevne svobode poganja v slabo neskončnost, kot jo je imenoval Hegel, radikalnost človeškega bitja pa je povezana z neskončnostjo, ki pomeni čisto nekaj drugega. Svoboda ljudi zato ni v nobeni resni zvezi s svobodo kapitalističnih trgov, ki pravzaprav pohablja večino ljudi, na kar je opozarjal že Adam Smith v Bogastvu narodov.

Kapitalizem ima namreč problem, ker hoče v končnem svetu nakopičiti neskončno dobrin po čim nižjih stroških. Očitno to ni mogoče, zato je destruktiven, dolgoročno pa je celo smrtonosen, saj neskončnega preprosto ni mogoče spraviti v končni svet, stroškov pa tudi ni mogoče neskončno zmanjšati.

Povsem drugačno zgodbo lahko povemo, če razumemo človeka v neskončnem svetu, če skušamo razumeti, kaj je resnična svoboda.

Začnimo zato na začetku.

Bog se razodene. Tudi to je stara ideja, vendar ni nujno, da jo danes razumemo kaj bolje kot v preteklosti.

Kaj pomeni reči, da je bog razodetje?

Najprej pomeni, da se bog razodene sam. Človek ne more razodeti boga, ne more ga pojasniti, razkriti, razsvetliti. Človek se lahko naravna na boga, ne more pa boga naravnati na sebe. Bog se razodeva sam, obenem pa se tudi giblje, saj je razodevanje nujno tudi gibanje. Njegovo gibanje lahko čutimo, lahko ga začutimo, lahko mu prisluhnemo, lahko se mu celo prepustimo. Bog zato je, ki je, in mi v najboljšem primeru zares vemo in čutimo, da je. Obstoja boga zato ne dokazujemo.

Za razodetje je zmožen tudi človek, kar je vsekakor zanimivo, spoznanje pa izhaja iz starodavne zamisli, da je bog naredil človeka po svoji podobi. Človek se zato lahko razodeva drugim ljudem. Na ta način postaja on sam, saj je razodevanje odpiranje. Postaja natanko tako, kot je rekel Hegel, ko je dejal, da se mora človek vselej šele iznajti.

Človek se iznajde z odpiranjem. Brez odpiranja je zgolj ujetnik, kakršen je na primer Platonov filozof pred odhodom iz votline.

Oboje, razodevanje in kreiranje sebe, daleč presega popularna psihološka in biološka razmišljanja o darovih, talentih, zmožnostih in sposobnostih človeških bitij, ki naj bi bili rezultat dedovanja, vplivov okolja in samodejavnosti. Ves ta žargon namreč ne seže do jedra, ne more pojasniti človekove ontološke odprtosti do lastne eksistence in boga, ki je neskončno kreativna sila.

Ko se človek razodeva in postaja on sam, ko se torej iznajdeva in kreira, ustvarja, ne sega na področje sposobnosti, lastnosti ali podedovanih značilnosti, ki jih je prinesel s seboj na ta svet, da bi jih izbral in realiziral. Dogaja se namreč nekaj dramatičnejšega in zanimivejšega.

Dogaja se odpiranje, ki je ontološko in nima absolutno nobene zveze niti z biologijo niti s psihologijo ljudi. Ontološko odpiranje pomeni preseganje končnega človeškega bitja in vsega, kar je končno. Torej pomeni seganje proti neskončnemu.

Človek se odpira le v odnosu do neskončnega; enako lahko rečemo za kreiranje sebe. Človek se mora iznajti, pravi Hegel, to pa pomeni, da je odpiranje neskončnemu tudi posebna dolžnost, najpomembnejša dolžnost, ki jo ima vsak človek po naravi.

Njegova dolžnost je, da se odpira odpiranju in neskončnemu, kar obenem nujno pomeni, da v njegovem življenju ne obstaja niti začetek, saj odpiranje vselej že je, niti konec, saj se odpiranje neskončnemu nikoli ne more končati.

Človek torej živi v svetu brez začetka in konca, kar pomeni, da je že sam svet anarhističen, ne zgolj ta ali oni posameznik; enako velja za življenje.

Kapitalizem je v tej luči paradoksen, saj mora nenehno zatrjevati, da ve, proti kakšnemu koncu se poganjajo ljudje na svobodnih kapitalističnih trgih, obenem pa tudi neutrudno dokazuje, da je izvir takega gibanja privatna lastnina, nenasitna želja ljudi potrošnikov ali pa kaj drugega, kar je ravno pri roki.

V resnici je človek avtonomno, samostojno, svobodno bitje, ki živi v svetu brez temeljev, brez začetka in brez konca. Edini temelj njegovega delovanja je prav svoboda, edina trdna tla pod nogami predstavlja odpiranje odprtosti.

Zapisano dobro razumemo, če premislimo Kantovo spoznanje, da je človekovo svobodno delovanje možno le, če obstaja moralni oziroma etični zakon. Ali drugače rečeno: človek je svoboden, če se podreja moralnemu zakonu.

In moralni zakon je naravnan natanko na človekovo svobodo, ki jo zagotavlja in izraža oziroma omogoča. Sklep je jasen: človek se kot svobodno bitje odpira odpiranju le, če uboga moralni zakon. Ko ga uboga, je svoboden in zmožen odpiranja temu, kar je vselej že odprto.

Paradoks kapitalizma je, da bodo ljudje natanko z odpiranjem moralnemu zakonu blokirali njegova prizadevanja, da bi proizvedel neskončno dobrin in zadovoljil želje potrošnikov; želja je namreč že zadovoljena, ko se človek odpre moralnemu zakonu, zato je kapitalistično kopičenje dobrin nemoralno.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži