Jutri začenjam z letošnjimi predavanji v Celju. Razvijal bom teorijo subjekta. V letošnjem šolskem letu se nameravam posvetiti dvojni naravi subjektivacije: ljudje v vsakdanjem življenju postajajo subjekti in se podrejajo, vendar največkrat ostajajo podrejeni znotraj imaginarijev, v katerih ne morejo nikamor napredovati; obstaja tudi možnost, da se človek spremeni in preoblikuje tako, da se v simbolnem polju na novo rodi, potem pa ostaja zvest resnici in ima vero. Novo rojstvo pomeni, da reprezentira ali predstavlja samega sebe (na primer sebi) na nov način, ki ga sam izumi. Poetika ima pri tem pomembno vlogo; filozofija tudi.

V ponedeljek začenjam s predavanji v Knjižnici Otona Župančiča. Za letošnje šolsko leto so me prosili, naj govorim o čem zahtevnem. In bom, čeprav to ne pomeni, da doslej nisem; seveda je vselej mogoče govori o še bolj zahtevnih temah. Naslov letošnjega sklopa predavanj je Filozofija za današnji čas. Pri tem pa niti približno ne mislim na filozofiranje, kot ga pogosto razumejo ljudje, ki mislijo, da je filozof človek, ki zna nekaj povedati ali filozofirati o čemerkoli. To mi niti slučajno ne pride na misel. Filozof je namreč človek, ki je zmožen govoriti o resnici, kar pa je čisto nekaj drugega. Pravzaprav filozofija, ki je ne zanima resnica, sploh ne zasluži svojega imena. Filozof torej ravno ne govori o čemerkoli.

Kdor posluša slovenske politike, bankirje, ekonomiste, pa tudi nekatere mainstream sociologe, politologe in komentatorje aktualnih političnih dogodkov, ki so vedno isti (dogodki in komentatorji), hitro dobi občutek, da živimo ljudje v harmonični in brezrazredni družbi. Tudi v preteklosti so elite skušale naslikati podložnikom lep svet, poln harmonije in nenehnega napredovanja. Če so bili ljudje revni, to ni bil prevelik problem, saj jim je cerkev nudila tolažbo; če so bili izpostavljeni krivicam in nasilju, ni bil problem, saj so jim rekli, da bo na onem svetu vse čisto drugače in da naj potrpijo še malo, medtem pa naj nastavijo še drugo lice; neenakost so opravičevali z naravnimi zakoni in Božjo voljo ter trdili, da je v resnici dobra, ker poganja družbe v lepši jutri. Danes ni bistveno drugače: če so ljudje nenehno v stresu in strahu pred izgubo službe, ni problema, ker imajo na voljo dušebrižnike; če je svet grd in nepravičen, tudi ni problem, ker imajo na voljo lepe pesmi, ki jih lahko poslušajo kadarkoli, da jim polepšajo dan; če živijo mnogi v laži, prevarah in iluzijah, ni problem, kajti resnica družbenega življenja je še hujša in ukvarjanje z njo lahko potisne človeka v depresijo. Poleg tega je tam zunaj veliko ljudi, ki preprosto verjamejo, da mora biti tudi danes tako, kot je bilo nekoč, ko je aristokracija vztrajala pri zamisli, da morajo biti množice nenehno v stanju naivnosti, da morajo biti pretentane in prevarane, da jih lahko držijo na vajetih. Potem je napočilo leto 1789. Ljudje danes vedo o tem veliko premalo.

Prihajajo Tujci. Ki verjamejo v čisto drugačnega Boga, kot je naš. Le kaj nam bodo prinesli? Saj bi jih sprejeli, a moramo biti zelo previdni, ker so lahko med njimi tudi teroristi. Ali pa sprejmimo zgolj krščanske duše, drugih pa ne. Ne bomo sicer gradili zidu na meji, saj nismo barbari kot nekateri … Ali pa bi ga vseeno postavili – čisto majhnega. Take in podobne misli prevevajo marsikoga, ko posluša slovenske politike modrovati, kaj vse je treba narediti, ko bo pljusknil val beguncev, kot ga imenujejo, čez naše meje, kako vse se zaščititi pred njimi in na kaj vse je treba pomisliti, preden jih sprejmemo – ne nekaj tisoč, temveč po možnosti le nekaj deset, ki jih je treba pred tem dobro preveriti.

Zakaj torej manipuliranje deluje? Kaj se mora dogajati, da ljudje pristajajo na dogajanje, imajo cinično razdaljo do dogodkov, se zanje ne menijo, ti pa še vedno in kljub njihovi morebitni nasprotni volji delujejo?

»Vsak napredek civilizacije je z gospostvom obnovil tudi perspektivo njegove pomiritve. Toda medtem ko je realna zgodovina stkana iz realnega trpljenja, ki se nikakor ne zmanjšuje sorazmerno z naraščanjem sredstev za odpravo tega trpljenja, je izpolnitev perspektive odvisna od pojma. Kajti pojem ne le distancira ljudi od narave – tako kot znanost – marveč kot samoovedenje prav tistega mišljenja, ki v formi znanosti ostane priklenjeno na slepo ekonomsko tendenco, omogoča, da se izmeri distanca, ki ovekovečuje krivico.« (Theodor Adorno in Max Horkheimer, Dialektika razsvetljenstva, str. 53)

Za razumevanje univerzalne vrednosti tabuja incesta potrebujemo nekaj teoretskih konceptov, ki sta jih razvila Freud in Lacan.

Ameriški politični filozof Michael Sandel je pred časom priobčil zelo zanimivo knjigo z naslovom What Money Can't Buy: The Moral Limits of Markets. Velja si vzeti nekaj ur časa in jo prebrati, saj je kratka in napisana tako, da jo razume vsakdo. In natanko v tem je njena poanta. Razume jo vsakdo, tako kot je mogoče razumeti knjige o mladeniču po imenu Harry Potter, vprašanje pa je, kako bo s koncem sveta, kajti danes je dejansko videti, da je vse na prodaj in da je vse mogoče kupiti. To je še slabše, kot če bi živeli v začaranem svetu.

Najboljša oblast je tista, ki ljudem samozavestno vnaprej pove, kako naj se ji upirajo, hlapci pa nasvete z obema rokama pograbijo, nato pa se upirajo na predvidljive in povsem nadzorovane načine ter pri tem verjamejo, da so izjemno razmišljajoči, da celo kritično mislijo, da so kreativni, ustvarjalni, inventivni, da imajo strašna mnenja, ki jih mora slišati vsakdo, da so njihovi komentarji najvišji literarni dosežki, da so neverjetno prebrisani, da znajo prelisičiti oblast, ta pa jih ima z vsakim njihovim dejanjem trdneje v pesti. V takem svetu živimo.

Približujemo se stanju sveta, v katerem nekatere zadeve preprosto ne bodo več delovale, kot delujejo še danes, ali pa sploh ne bodo delovale. Ne bo deloval kapitalizem, kakršnega poznamo. Količina nafte, ki jo porabimo vsak dan za poganjanje motorjev, avtomobilov, tovornjakov, letal, ladij, tankerjev, čolnov in čolničkov, pa tovarn, podjetij, korporacij in vsega drugega, se zaradi želje po rasti vsega namreč ne bo zmanjšala, temveč se bo eksponencialno povečevala. Količina zemeljskega plina, s katerim se grejemo v dolgih zimskih dneh in nočeh, se ne bo zmanjšala, temveč se bo povečala. Količina drv, peletov, biomase in kurilnega olja, ki je takisto namenjena ogrevanju, se bo povečevala. Skupni element vseh naštetih goriv in pogonskih sredstev je – ogljik. Tega bo v zraku vse več. Veselo se bo vezal s kisikom in nastajalo bo ogromno ogljikovega dioksida. Še enkrat: tega v prihodnosti v zraku ne bo vse manj, temveč ga bo vse več.