V svetu, v katerem številni psihoterapevti, svetovalci in dušebrižniki spreminjajo psihološko pomoč ljudem v profitabilni posel, ima skrb zase, o čemer je veliko dobrega in prenikavega napisal Michel Foucault, revolucionarno jedro, o katerem je vredno razmišljati, saj sodobna bio oblast ne more delovati, če ljudje ne skrbijo zase. Če o tem ne razmišljajo psihologi, bi morali vsaj družboslovci, psihoanalitiki in filozofi, kajti razmišljanje o skrbi zase je ipso facto dober uvod v dekonstrukcijo oblastnih odnosov, brez česar pa ni mogoče govoriti o svobodi ljudi. In o njej bi vsekakor morali razmišljati, če ima beseda svoboda sploh še kak smisel in pomen.

Hegel v Fenomenologiji duha v razdelku o naravi človekove zavesti na dolgo in široko, obenem pa tudi zelo natančno in podrobno razloži, da zavest v odnosu do sveta in predmetov v njem nima nikoli lahke naloge. Zavesti se lahko kaj hitro pripeti, pravi filozof, da razume predmete nepravilno in da zablodi; nobenega absolutnega jamstva ni, da zavest ne bi zablodila ali da celo ne more zabloditi. Poleg tega je zavest tudi o sebi, kar pomeni, da postaja predmet za sebe: zavest se zaveda predmetov okoli sebe, zaveda se sveta, zaveda pa se tudi sebe kot predmeta v njem. V vsakem primeru lahko zablodi in se izgubi.

V tem adventnem času se številni ljudje nenehno srečujejo s sporočili o naravi Jezusovega poslanstva na tem svetu in z razlagami njegovega delovanja. Preskočimo propagando in se vprašajmo, kaj je v resnici storil Jezus, kakšno je njegovo resnično temeljno sporočilo nam, navadnim smrtnikom.

Odgovornost intelektualcev

Leta 1969 je Noam Chomsky priobčil članek, v katerem je zapisal:

»Intelektualci lahko razkrijejo laži vlad, analizirajo dejanja glede na njihove vzroke in motive ter pogosto skrite namene. Vsaj na Zahodu ta njihova moč izvira iz politične svobode, dostopa do informacij in svobode izražanja. Zahodna demokracija privilegirani manjšini omogoča prosti čas, priložnosti in izobrazbo za iskanje resnice, ki je skrita za tančico popačenj in napačnih predstavitev, ideologije in razrednega interesa, v luči katerih vidimo dogodke sodobne zgodovine. Odgovornost intelektualcev je zato veliko večja kot to, kar Macdonald imenuje 'odgovornost ljudi', pač zaradi posebnih privilegijev, ki jih intelektualci uživajo. […] Odgovornost intelektualcev je v tem, da govorijo resnico in razkrivajo laži. Vsaj to naj bi bil truizem, ki ne potrebuje komentarja. Seveda pa ni tako. Za sodobnega intelektualca sploh ni očiten.«[1]

Nietzsche je dolgo in poglobljeno razmišljal o naravi človekove nagnjenosti k vsemu, kar se mu zdi, da je močno ali najmočnejše. O tem ne more biti nobenega dvoma. Prav tako ne more biti nobenega dvoma, da je volja do moči, Nietzschejev koncept, pogosto napačno razumljen.

Nekateri bodo v razpravi pohiteli z naslednjim ugovorom: vsaka pozicija, ki jo nekdo zavzame, je že ideološka (kar naj bi pomenilo, da je vsakršno opredeljevanje v diskusiji tudi že način, kako poskušamo vplivati na mišljenje drugih tako, da bo skladno z našimi pričakovanji in preferencami). Vsakdo naj bi svoja razmišljanja gradil na nekih predpostavkah, ki do neke mere ostajajo nereflektirane, zaradi česar naj bi bil vsak nagovor drugih že tudi oblika manipulacije z le-temi.

Samo rojstvo psihoanalize je gesta, s katero se Freud suvereno postavi ob bok Marxu. Še preden se tega zave, ga njegova gesta objektivno povezuje z Marxom, zato ni bilo treba čakati na kasnejše avtorje, ki so ju skušali poročiti; Freud in Marx sta vselej že poročena.

V letošnjem šolskem letu bom govoril o učiteljih in učencih. Prvo predavanje, ki bo na vrsti 22. septembra, je posvečeno uvodnemu razstavljanju teoretskih orodij, ki jih bom nato uporabljal skozi celotno šolsko leto.

Čez nekaj dni bo izšla moja knjiga z naslovom Psihologija v kapitalizmu: o srečnem sužnju v neoliberalnem svetu. Tule predstavljam njeno osnovno idejo.

Povejmo končno naravnost: seveda obstaja kriza sveta, v katerem živimo, toda to ni kriza vrednot & morale, temveč je kriza tega, kar imenuje Lacan simbolno, če lahko ponovim za Alainom Badioujem. Kriza krepi novo vzpostavljanje hierarhij in absolutnih meja med elitami in rajo; vsenavzočnost denarja in absolutno presojanje vrednosti življenja in vsega v njem skozi denar; prazno kroženje blaga in vse bolj prazne eksistence vse večjega števila ljudi; razpadanje duhovnosti, ki jo nadomešča vulgarno fetišiziranje vsega; razgradnjo osebnosti, ki je vse bolj le še naključna zbirka popularnih elementov, iz katerih se trudijo ljudje zgraditi sebe kot umetniški izdelek. Iz te krize nas lahko izvleče le vztrajanje človeških bitij kot subjektov, ki ne popuščajo glede svoje želje, ki se torej zavedajo etičnega imperativa. Psihoanaliza je zato danes pomembnejša, kot je bila kadarkoli doslej, saj so ljudje vse bolj zaslepljeni za resnične koordinate lastnih življenj, ki jih morajo čim prej razumeti, saj bo sicer prepozno.