Kritična pedagogika – eden najbolj spoštovanih začetnikov te je Paulo Freire – pomaga učencem razvijati zavest o svobodi, prepoznavati avtoritarne težnje, povezovati znanje z močjo in oblastnimi razmerji, ter učiti se brati oboje, besedo in svet (to read both the word and the world), kot del obsežnejšega boja za pravičnost in demokracijo. (Henry Giroux, On critical pedagogy, 193)

»Moje življenje pripada sedaj višjemu cilju, tako da ne bom naredil več ničesar, kar mu ne koristi. Tega ne more nihče uganiti, prav tako pa tega tudi sam še ne smem izdati: vendar vam (in ravno vam najraje) lahko priznam, da zahteva heroičen način razmišljanja …« (iz pisma Friedricha Nietzscheja Malwidi von Meysenbug, julij 1882)

1. sled – Nietzsche ateist

Nietzschejev Antikrist: »Bog kot formula za vsakršno obrekovanje 'tostranstva', za vsakršno laž o 'onstranstvu'! Pobožanstvenje niča v Bogu, posvetitev volje do niča!« (A: 287)

Nietzschejevo radikalno vprašanje: Je religija življenju koristila, je življenje potrjujoča, ali pa je njegovo nasprotje?

Ob branju Nietzschejevih del sem dokončno postal ateist. Ateizem mi ne pomeni zanikanja obstoja boga (kar tudi ni bil Nietzschejev namen), temveč najprej pomeni spremembo v načinu življenja: ideja boga Stvarnika in nekoga, ki bo v onstranstvu nagradil naša dobra dejanja, slaba pa kaznoval, na življenje nima več nobenega vpliva. Za ateista takšno razmišljanje nima smisla. Ateist živi tako, da ga spraševanje o tem, kaj – če sploh kaj – pride po smrti, zanima bolj kot ontološki problem, kot pa da bi bilo od odgovora na to vprašanje odvisno njegovo delovanje. Ateist je skeptik glede tega, da je še kaj po smrti. Živi življenje, v katerem se poskuša osredotočiti na trenutek eksistence »tukaj in sedaj«. Ko Nietzsche položi Zaratustri v usta besede »Ostanite zvesti zemlji!«, ima nemara v mislih držo, ki jo lepo poimenuje tudi Camusova formula »živeti brez priziva«: »Rotim vas, bratje moji, ostanite zvesti zemlji in ne verjemite tistim, ki vam govorijo o nadzemeljskem upanju! To so struparji, pa naj vedo ali ne.« (Z: 12)

Ateist živi svoje življenje brez občutkov krivde in nenehnega spraševanja o tem, s kakšno pravico sploh živi; eksistence namreč ne upraviči šele to, kar pride po tem; niti ni eksistenca odplačevanje dolga, ki ga nikoli ni mogoče odplačati, kot to velja v krščanstvu (in kapitalizmu[1]); eksistence sploh ni treba šele upravičiti, dovolj je, da jo živimo kot dar. Tako je govoril tudi Zaratustra.

Nietzsche ateist govori o življenju kot umetniškem delu. Življenje kot dar, ki ga poskušamo živeti kot takšnega: kot dragocenost, ki nam je bila dana za nekaj časa in ki jo moramo varovati kot plamen v vetru.

Ateizem kot potrjevanje pluralnosti mnogoterosti eksistence, odprtosti sveta: »[D]a svet ni enost ne kot senzorij ne kot duh, šele to je velika osvoboditev – šele s tem je spet vzpostavljena nedolžnost postajanja …« (SM: 44)

2. sled – Nietzsche optimist

Nietzsche je bil radikalen v tem, da je to, kar je življenju nasprotno, tj. odrekanje življenju, prepoznal tudi in še zlasti v »pozitivizmu«, s katerim se poskuša pojasnjevati človeka. Človek naj bi bil po naravi to ali ono, npr. »sebičen«, »tekmovalen«, »oblastiželjen« itd. Človek po naravi sploh nič še ni, saj je nedokončano bitje oz. proces iznajdevanja (sebe). »Kako postati to, kar si« – neponovljiv in originalen posameznik. Umetnost življenja, živeti življenje kot umetniško delo, kar pomeni, da človekova identiteta ni določena, pomenov eksistence pa nikoli ne bo mogoče izčrpati. V tem je Nietzschejev optimizem: človek bo lahko postal (nekaj drugega), mogoče so preobrazbe duha. Za Nietzscheja je človek skrivnost, zato je vsak pozitivističen pristop k njegovemu pojasnjevanju neadekvaten.

»Veliko na človeku je to, da je most in ne cilj: na človeku je mogoče ljubiti to, da je prehod in zahod. Ljubim tiste, ki ne znajo živeti drugače kakor kot zahajajoči, ker so prehajajoči.« (Z: 14)

»Človek je nekaj, kar je treba preseči. Kaj ste storili vi, da bi ga presegli?« (Z: 12)

Nietzsche torej o človeku razmišlja kot presežku nad samim sabo in tem, kar se daje kot nekaj že narejenega, sklenjenega v sebi. »Postanite to, kar ste!« zapiše v svojem pismu prijateljici Lou von Salome. Človek naj postane (po-staja) takšen presežek, enigma v osrčju sveta. Nietzschejev optimizem je v tem, da je zmožnost za preobrazbo duhu notranja, kar pomeni, da je zanjo človek zmožen že po svoji naravi.

Človekova narava je torej natanko ta zmožnost za preobrazbo (duha), ali: Človek je edino bitje, ki je zmožen zavrniti to, kar je (da bi lahko obstajalo še nekaj drugega), kot je pripomnil slavni Nietzschejev učenec Albert Camus.

3. sled – Nietzsche pesimist

Filozofija s kladivom pozna tudi svoje nasprotnike. To so tisti, ki jih filozof imenuje pesimisti, dekadenti, nihilisti.

Najprej: Kaj je pesimizem? Nek način razmišljanja, ki ga Nietzsche prepozna denimo pri Schopenhauerju: potem, ko je ta odkril voljo kot temeljni princip, je svoje razmišljanje pripeljal do zaključka, da je volja tudi tisto, kar vodi v pogubo, v obup in resignacijo. Ker »človek raje hoče nič, kot da nič ne bi hotel«, kot bo kasneje rekel Nietzsche, naj bi bil obsojen na bolj ali manj nesmiselno eksistiranje (Schopenhauer tako kot Nietzsche pač ni verjel v onstranstvo, kjer bo človek prejel nagrado za trpljenje in bolečine, ki jih mora prestati na tem svetu). Pesimizem sicer izhaja iz pravilnega uvida, premise so prave, a zaključki, ki jih naredi, napačni. Nietzsche bo zato v Schopenhauerjevi filozofiji prepoznal »asketski ideal«, ki življenje obrača zoper njega samega, v njegovem konceptu volje do življenja pa izčrpanost in obup, zaradi katere nekdo potem o življenju izreče sodbo, da »je zanič in da se ne izplača«.

Dekadenca moderne dobe je nekaj bolj perfidnega, saj v njej pogosto umanjka poštenost, ki jo še vedno premore pesimizem. Dekadentno je tudi navidezno slavljenje življenja, zapovedano veselje in glorificiranje, idealiziranje mladosti in estetiziranega telesa, ki prežema zlasti pop kulturo, in ko je kot smisel življenja postavljeno neskončno rajanje in žur, nenehno uživanje in predajanje malim vsakdanjim ugodjem. Ko se ustvarja vtis, da svet postaja ena sama harmonična celota, kjer bodo dokončno odpravljene vse težave, ki so v preteklosti pestile človeštvo. Dekadentnost takšnega stanja zavesti je v tem, da se ta uveljavlja v svetu, ki je vse prej kot prijazen, poln veselja, medsebojnega razumevanja in miru.

Nietzsche filozof pozna tudi »sveti Ne«. Upor vsemu tistemu, kar življenje pohablja, iz svobodnega človeka pa poskuša narediti sužnja. Čemu se Nietzsche upira? Nihilizmu v vseh njegovih oblikah. Nihilizem zadnjega človeka je ultimativna grožnja življenju: zadnji človek je samozadovoljni človek, ki verjame le še v svojo malenkostno eksistenco, v kateri ni več prostora za karkoli vzvišenega; ne verjame več v ideale, zanje je edini ideal njegov lastni ego, ki se posveča v glavnem samo še temu, kar mu prinaša korist. Ego zadnjega človeka hoče oblast in vse, kar mu to omogoča: denar, hoče biti slaven, hoče da ga malikujejo in kujejo v zvezde. Vse, s čimer se sreča, vidi kot možno sredstvo za dosego svojih ciljev: Kako mi bo nekaj (npr. prijateljstvo z nekom, neka ideja ali zamisel, izkušnja ...) koristilo? se sprašuje na vsakem koraku. Zadnji človek je tudi poln resentimenta in slabe vesti: drugi lahko hitro postane grožnja in nekdo, ki vzbuja zavist.

»Povem vam: v sebi moraš imeti še kaos, da moreš roditi plešočo zvezdo. Povem vam: vi imate še kaos v sebi. Gorje! Pride čas, ko človek ne bo rodil nobene zvezde več. Gorje! Pride čas najbolj zaničevanja vrednega človeka, ki se sam ne more več zaničevati. Glejte! Kažem vam zadnjega človeka. 'Kaj je ljubezen? Kaj je stvaritev? Kaj je hrepenenje? Kaj je zvezda?' – tako sprašuje zadnji človek in mežika. Zemlja potem postane majhna in po nji skače zadnji človek, ki vse dela majhno. Njegov rod je neiztrebljiv kakor bolšji; zadnji človek živi najdlje. 'Mi smo iznašli srečo,' govorijo zadnji ljudje in mežikajo. … Pametni so in vedo vse, kaj se je zgodilo: zato ni konca norčevanju. Še se pričkajo, vendar se kmalu pobotajo – drugače jim to pokvari želodec. Imaš svoje veseljce za čez dan in svoje veseljce za čez noč …« (Z: 16-17)

Človek resentimenta je obseden s samim sabo, ne zmore se več ukvarjati z ničemer drugim kot s sabo – na koncu koncev je vse povezano z njim in z njegovo kariero, »uspehom«, kapitalom ... Deluje samozavestno in prepričano vase, a občutki neadekvatnosti in samoprezira se v njem kaj hitro pojavijo, ko preneha »uspevati«. Ne spoštuje nikogar in nihče mu ni prijatelj, saj je za prijateljstvo nujna dobrohotnost v odnosu do drugega, zadnji človek pa je popolnoma egocentričen.

»Ljubim tistega, čigar duša razdaja, ki noče zahvale in ne vrača: zmeraj namreč podarja in se noče ohraniti.« (Z: 15)

Nietzsche je pesimist, ker ugotavlja, da naša kultura še vedno ne pozna načina, kako se učinkovito upreti zadnjemu človeku, da bi ta izginil enkrat za vselej. Nasprotno: svet je poln vase zagledanih in koristoljubnih zadnjih ljudi – pogosto ravno ti vodijo države in so na čelu finančnih in drugih institucij, ki pomembno krojijo naša vsakdanja življenja, slavni so in občudovani, ljudje pa jim še kar izkazujejo svojo podporo in naklonjenost.

3. sled – Tragično občutje življenja: Nietzsche upornik

V svetu simuliranega veselja in prisile izražanja nenehne vzhičenosti, Nietzschejeva filozofija deluje kot balzam. Tisto, kar je življenje potrjujoče, ni plehki hedonizem (»če že ne moremo upati na kaj boljšega, pa se vsaj zabavajmo«), ki je danes že skorajda vsepovsod. Tragično občutje ni isto kot zagrenjenost in resignacija (zagrenjen človek bo namreč porabil ogromno časa in energije, da bo našel dovolj razlogov za upravičenje svojega slabega počutja).

Kaj ima pravzaprav Nietzsche v mislih, ko govori o tem, kar je za življenje?

Človek ima vselej dovolj razlogov za obup in resigniranost, v tragičnem občutju pa gre za nekaj povsem drugega: gre za vedrino duha. Svet je poln grozot, nasilja, cinizma in brezbrižnosti. Kaj v takšnem svetu pomeni reči življenju »Da«? Živeti življenje z zaupanjem, zaupati življenju … Tragično občutje je tisto, ki je prisotno denimo v bluesovski glasbi – Nietzsche je bluesman v svetu idej; za blues je značilno slavljenje življenje sredi katastrofe, blues kot dionizična glasba se ne spreneveda o svetu in medčloveških odnosih, slavi pa življenjsko moč in se obenem upira vsemu tistemu, kar uničuje pogoje svobodnega-ustvarjalnega življenja.

Kdo je tedaj »svobodni duh« po Nietzscheju? Je to človek, ki se je otresel vseh zavor in ki se vede, kot da je vse dovoljeno (saj je bog mrtev)? Je onstran dobrega in zlega res nemoralni posameznik, sebičnež, grabežljivi oblastiželjnež, ki ga denimo uteleša Cankarjev Kantor (in v katerem nekateri interpreti vidijo utelešenje Nietzschejevega nadčloveka in volje do moči)? Je volja do moči volja do oblasti oz. dominacije?

Nietzscheja je treba brati natančno: ko govori o silah, ki se med seboj borijo za prevlado (značilnost vsake sile, pravi Nietzsche, je ta, da poskuša postati dominantna – »kateri instinkt je postal dominanten?« se sprašuje tudi tedaj, ko razmišlja o pomenu idej nekega filozofa), tega ne smemo prehitro prevesti v pojme dominacije in odnosov med vladajočimi in vladanimi, kakršni se vzpostavljajo v skupnostih. Kaj hoče volja kot moč? Nietzschejev odgovor je kompleksen in enigmatičen: volja moči hoče stopnjevanje občutka moči. Občutek moči je intenzivnost bivanja, s katero se življenje potrjuje (življenje potrjujoči je tisti tip eksistence, ko nekdo živi intenzivno, izkuša/občuti eksistenco kot odprtost oz. mnogoterost). Izkušnja intenzivnosti je v vsakem ustvarjalnem dejanju (hoteti = ustvarjati). Živeti tako kot umetnik ustvarja umetniško delo: z enako intenzivnostjo, odprtostjo, pozornostjo? Vsaka sprememba (v svetu/sveta) je torej najprej preobrazba duha – je v načinu, kako je svet izkušen, viden, občuten (resnica je stvar perspektive [subjekta] – kar pa nikakor ne pomeni, da je relativna, ali pa da ima vsak posameznik svojo resnico). (Umetniško delo namreč nastaja, sledeč neki nujnosti. V umetniškem delu ni nič arbitrarnega, resnica v njem ni nikogaršnja last, saj je človek-umetnik subjekt resnice.)

Upornik je ustvarjalec, ustvarjalec je upornik par excellence. Mislec kot upornik: uporništvo je vselej afirmativno dejanje (sveti Da), šele iz tega sledi njegova »negativnost« (upor kot biti proti).

4. sled – Dobra volja do moči

»Kje je nedolžnost? Kjer je volja do ploditve. In kdor hoče ustvarjati še čez sebe, ima najčistejšo voljo. Kje je lepota? Kjer moram hoteti z vso voljo; kjer hočem ljubiti in propasti, da podoba ne ostane samo podoba.« (Z: 142)

Kaj pomeni razlika aktivno - reaktivno? Nietzsche jo opiše kot razliko med načini, »tipi« eksistence. Kdo živi aktivni tip eksistence? Je to človek, ki je nenehno »v pogonu«, način življenja, ki je danes postal zapovedan (ko moramo celo prosti čas preživljati »aktivno«)? Smo potemtakem vstopili v ničejansko obdobje, čas, ko so se njegove napovedi končno uresničile (nadčlovek kot tisti, ki z »nadčloveškimi« napori vzdržuje sodobni kapitalizem pri življenju, hiper-potrošnik)?

Ponovno: kaj je volja do moči? Ni atribut ali psihološka lastnost posameznika (»močna volja«). Volja do moči je energija ali življenjska moč – ali ima kot takšna cilj? Cilj volje do moči je vztrajanje oz. ponovitev, vračanje diference, je volja do samopreseganja. Eden od aksiomov Nietzschejeve filozofije je namreč tale: ponoviti je mogoče samo neponovljivo (ponavljanje, za katerega je zmožen otrok v treh preobrazbah). Večno se vrača zgolj tisto, kar se ne more vrniti drugače kot drugačno, drugo. Vendar pa to ponavljanje ni izčrpavajoče, saj s seboj prinaša neko novo senzibilnost, porast občutka življenjske moči, vitalnost oz. energijo. Življenje, ki bi ga izbrali, tudi če bi ga morali ponoviti še neskončnokrat:

»Ampak v najsamotnejši puščavi nastane druga preobrazba: tu se duh spremeni v leva, hoče si upleniti svobodo in zagospodariti v svoji puščavi. … Ampak povejte, bratje moji, kaj pa zmore otrok, česar niti lev ni zmogel? Kaj mora roparski lev postati tudi še otrok? Nedolžnost je otrok, in pozaba, začetek od kraja, igra, iz sebe vrteče se kolo, prvi gib, sveti ja. Ja, za igro ustvarjanja, bratje moji, je potreben sveti ja: duh hoče pač svojo voljo, v svetu izgubljeni si pridobi svoj svet.« (Z: 28-29)

Občutek življenjske moči ali energičnost eksistence je dobra volja ali veselje kot prehajanje bližje popolnosti: nadčlovek je višji tip vsega, kar je, kot bo rekel Nietzsche.

»Kaj je dobro? – Vse, kar v človeku poviša občutek moči, voljo do moči, moč samo. Kaj je slabo? – Vse, kar izvira iz slabosti. Kaj je sreča? – Občutenje tega, da moč raste, da je odpor premagan. Ne zadovoljstvo, marveč več moči; ne mir nasploh, marveč boj; ne vrlina, marveč vrlost /vrlina v renesančnem smislu, virtu, vrlina brez moralizma/.« (A: 272)

Nietzsche govori o življenju, osvobojenem občutkov krivde in neadekvatnosti, zamer in slabe vesti, zavisti in oblastiželjnosti. »Človek je nekaj, kar je treba preseči« – preseči to, kar je človeško, preveč človeško (zavist, hlepenje po gospostvenih odnosih, sovraštvo in slaba vest). Potem nastopi lahkonogi Zaratustra plesalec, čigar ples je vselej tudi metafora misli ...

Sklep: ničejanstvo danes?

»Najtišje besede prinesejo vihar. Misli, ki hodijo z golobjimi nogami, vodijo svet.« (Z: 173)

Ker razmišljam o Nietscheju, sem torej ničejanec? (Kaj bi to sploh pomenilo: biti ničejanec?) Najbrž je že jasno, da ničejanec ni nekakšen strokovnjak za »ničejanska vprašanja« ali kaj podobnega. Nietzsche je vsekakor pomembno vplival na moj pogled na svet. Zaradi srečanja z njim nisem več isti človek. Navdihuje me njegov pogum, da vztraja kot času neprimeren brezkompromisni mislec in ironični poet, ter njegova senzibilnost in neprizanesljiva kritika neumnosti in nadutosti. Nista ga zanimala slava in denar, saj je hotel zlasti živeti in se srečevati z drugimi svobodnimi duhovi. Kot takšen je za sabo pustil sled, ki bo še naprej kljubovala vetru časa – čeprav nas bo le-ta (kot bi rekel sodobni poet tragičnega Abbas Kiarostami) na koncu vse odnesel s sabo.

Z = Tako je govoril Zaratustra. Knjiga za vsakogar in za nikogar.

A = Antikrist. Prekletstvo nad krščanstvo.

SM = Somrak malikov ali Kako filozofiramo s kladivom.



[1] Kapitalizem kot religija – danes je zato še toliko bolj pomembno ponavljati Nietzschejevo (ateistično) potezo in se z vso resnostjo posvetiti razmišljanju o vprašanju: Kako biti ateist tudi (še zlasti) v odnosu do kapitalizma?

»Da današnja vzgoja mlademu človeku prikriva vlogo, ki jo bo spolnost imela v njegovem življenju, ni edini očitek, ki bi ga mogli nasloviti nanjo. Razen tega greši tudi v tem, da ga ne pripravi na agresivnost, ki ji je določen kot objekt. S tem, da vzgoja mladino pripusti v življenje s tako napačno psihološko usmeritvijo, ne ravna drugače, kot če bi člane polarne ekspedicije opremili s poletnimi oblekami in z zemljevidi severnoitalijanskih jezer. Pri tem postane očitna določena zloraba etičnih zahtev. Njihova strogost bi bila manj škodljiva, če bi vzgoja dejala: 'Takšni bi morali biti ljudje, če hočejo biti srečni in če hočejo osrečiti druge, toda računati moramo s tem, da niso takšni.' Namesto tega pa pustijo mladostniku verjeti, da se vsi drugi ravnajo po etičnih predpisih, da so torej krepostni. S tem se utemeljuje zahteva, da mora tudi on postati takšen.« (Freud, Nelagodje v kulturi)

Ko se dandanes razpravlja o vzgoji in kakšna naj bi ta bila, pogosto slišimo nekoga reči: »Vsa težava je v tem, da otroci danes poznajo samo svoje pravice, ne poznajo pa dolžnosti.« Kaj takšna izjava hoče sporočiti?

Morda tole: otroci poznajo svoje pravice, te pa so nekakšni privilegiji, ki nekomu prinašajo čisto neke osebne koristi. So nekakšne zasebne ugodnosti, ki jih nekdo uveljavlja tudi na račun dobrega drugih. Problem naj bi bil torej v tem, ker otroci poznajo/od drugih zahtevajo, da jim priznavajo (tako pojmovane) pravice, nič pa ne vejo (nočejo vedeti) o dolžnostih.

Kakšno pa je razumevanje ideje dolžnosti v zgornji izjavi?

Dolžnost naj bi bila zlasti ena (in to je tista, ki jo odrasli najpogosteje sporočajo svojim/pa tudi tujim otrokom): »Bodi priden!« Ali pa v vprašalni obliki: »A si kej priden/pridna?« (Kot starš sem najprej postal pozoren, nato že alergičen, danes pa komaj še prenašam, ko nekdo mojega otroka vpraša to že stokrat vprašano in nikoli prevprašano vprašanje.)

Ves problem sodobne vzgoje, kot ga razglaša današnja »zdrava pamet«, naj bi bil torej tale: otroci, ki poznajo samo svoje pravice, ne poznajo pa svojih dolžnosti, so premalo pridni (premalo ubogajo – in to kar nasploh: čeprav se pogosto ne upošteva, da za vsakega razumnega človeka obstajajo situacije, v katerih je ubogljivost na mestu, obstajajo pa tudi takšne situacije, ko nekdo nikakor ne bi smel ubogati[1]), preveč so svojeglavi (hočejo narediti stvari po svoje in ne tako, kot mi vemo, da jih je treba narediti) in ne spoštujejo dovolj avtoritete.

Da ne bi prišlo do neljubega nesporazuma, naj pojasnim: tukaj ne zagovarjam nekakšne »permisivne vzgoje« (karkoli naj bi to že pomenilo), niti ne pravim tega, da otroci ne potrebujejo učenja pravil, discipline, avtoritete in zgledov. Rad bi le opozoril na nekaj stvari, ki pogosto ostanejo spregledane v debatah, ki smo jim večkrat priče.

Če se za trenutek zadržimo zgolj pri ideji discipline: tisto, na bi nekdo utegnil pomisliti ob izrazu disciplina, je, da gre pri tem za nekaj takega kot dresuro. Ukazovanje, poslušnost, kazni ipd. Toda že kratek pogled v SSKJ pove nekaj čisto drugega. Disciplina pomeni: 1. podrejanje, podreditev pravilom, predpisom, ki so obvezni za vse člane kake skupnosti; 2. panoga, področje znanosti, umetnosti, športa. – Če gre torej pri disciplini za podrejanje, potem so tukaj avtoriteta, ki se ji nekdo podredi, pravila in predpisi (ki veljajo v občestvu za vse). Discipliniranje je neločljivo od razvijanja etične drže, pa tudi kritičnega duha (v skladu z drugo opredelitvijo). Obe definiciji moramo namreč brati skupaj in dobimo: disciplinirati (se) pomeni podrediti se pravilom, ki so obvezna za vsakogar (pri čemer je ta vsakdo najprej kulturno ali umno bitje – torej morajo biti tudi pravila, ki se jim podrejamo, usklajena ali ubrana z umom). Discipliniranje v tem pomenu je tudi vzgoja za svobodo, če svobodo razumemo, kot jo je razumel Kant: avtonomijo kot človekovo zmožnost, da vzame na svoja ramena poklicanost, da misli sam. Beseda disciplina je latinskega izvora: discipulus pomeni učenca ali študenta (v najširšem pomenu besede: nekoga, ki se uči), pomeni pa tudi nauk, poučevanje, vednost. Discipliniranje je zato tudi vaja ali trening, ki sta potrebna za oblikovanje določenega način življenja (ali etično zadržanje, kot bi rekel Aristotel), sledeč nekemu zgledu.

Če se vrnem na začetno idejo: ali je razumevanje pojmov pravic in dolžnosti, kakor ga lahko razberemo iz prej komentirane izjave, ustrezno? In ali je res tako neproblematično, kot se zdi?

Zadržimo se najprej pri ideji človekovih pravic. Eden od izvorov ideje sega v čas razsvetljenstva. Pojem pravice ne pomeni nečesa, kar bi bilo neomejeno, prav tako pa ne gre za neki privilegij. Ko se rodi ideja o pravicah, je družba v procesu preoblikovanja – ideja egalitarnosti ali enakosti človeških bitij pridobiva na moči. Novi družbeni red določajo pravice, ki so utemeljene na ideji enakosti (npr. pri Rousseauju: vsakdo se rodi svoboden). Stari režim (ancien régime) so določali privilegiji, ki so se poskušali legitimirati z idejo o razlikah po naravi, ki naj bi bile nekakšna danost (»plemeniti rod« vs. »navadni ljudje«).

Tako razumljena pravica nikoli ne nastopa brez dolžnosti; v skladu z razsvetljensko tradicijo (in z razsvetljenstvom tukaj ne mislim zgolj obdobja, ki se je začelo nekje v 16. stoletju v Evropi in je doseglo svoj vrhunec nekaj stoletij kasneje, ampak tudi čas, ko se v antični Grčiji pojavi filozofija, ko na Kitajskem živi Konfucij, ali pa ko v srednjem veku deluje Abelard itd.), bi lahko govorili o dveh temeljnih dolžnostih, ki ju ima vsako človeško bitje.

  1. Spozna(va)j sebe! Raziskuj življenje, ki ga živiš!
  2. V življenju si prizadevaj delovati tako, da boš ustvaril neko razliko, da bo svet zaradi tvoje eksistence (mišljenja-delovanja) vsaj nekoliko boljši prostor: z več solidarnosti (delovanja v skupno dobro) in medsebojnega razumevanja.

Človekove pravice so vselej v odnosu do teh dveh dolžnosti; lahko bi rekli, da so pravice naddoločene z obema dolžnostma.

Zakaj?

Npr. pravica do svobodnega izražanja ne pomeni, da človek v vsakem trenutku lahko reče karkoli, komurkoli, na kakršenkoli način. Če bi ta pravica pomenila nekaj takšnega, bi bila zgolj trivialna – bila bi pretveza za nekaj drugega: izraz »pravica« bi neotesanci vseh vrst uporabljali kot sredstvo za upravičevanje svojega ravnanja z drugimi (nekako v smislu »Kaj me pa briga, če sem s svojimi besedami nekoga grobo prizadel, saj imam vendar pravico povedati svoje mnenje – in nihče mi nič ne more, če to naredim«). Če bi pravico do svobodnega izražanja razlagali tako, bi bila vsaka vulgarnost in nizkotnost, ki bi jo nekdo utegnil izreči (poskusi takšne razlage pravic na žalost sploh niso redki – še zlasti med tistimi, ki bi bili radi vplivni, in se ob vsaki priložnosti pojavijo v medijih, pravil vedenja, ki veljajo v javnem prostoru med razumnimi ljudmi, pa ne obvladajo), navidezno upravičljiva.

K sreči smo ljudje zmožni drugačnega pojmovanja ideje pravic, takšnega, ki vsebuje skrb zase in za druge(ga) – skrb, kakršna izhaja iz prej omenjenih dolžnosti. Imam določene pravice, ker je življenje v skladu s temi (kolikor so te zagotovljene vsakemu človeku) tudi pogoj možnosti za srečnost bivanja ljudi v skupnosti.

Jasno je, da moram tedaj, ko kot starš/vzgojitelj pričakujem od otrok, da bodo sprejeli dolžnosti in delovali iz dolžnosti[2], sam slediti tem istim zahtevam. Vprašati se moram, v kolikšni meri sam sledim dolžnostim in kako vestno jih izpolnjujem. Šele ko sem o tem vprašanju razmislil z vso resnostjo, je moje pričakovanje v odnosu do drugih, lahko utemeljeno. Gre torej za neko poštenost, brez katere ne moremo govoriti niti o strpnosti niti o spoštovanju (sebe in drugega).

Skorajda odveč se zdi potem poudariti, da bodo iz takšnega ravnanja izhajala tudi drugačna pričakovanja in zahteve staršev in vzgojiteljev (spet: pričakovanja in zahteve tako do sebe – ali: najprej do sebe – kot do drugega); z drugimi besedami: od sebe in od drugih ne bomo pričakovali zgolj ali bistveno pridnosti (poslušnosti, ubogljivosti), saj ubogljivost brez lastne svobodne rabe uma krni duha in s tem človeka pohablja. Namesto za pridnost se bomo zavzemali za vedênje ali način življenja, ki bo doslednejši izraz razsvetljenskih idej in idealov, ki smo jih na kratko pokomentirali in zaradi katerih je mogoče razmišljati o temeljnih vrednotah, kot so: solidarnost, intelektualni in moralni napredek, svoboda in enake možnosti.



[1] »Bodi priden« je zahteva po ubogljivosti v vsakem momentu: vsakič ko mimo pride nekdo, ki se je pripravljen vsiliti kot tisti, ki naj bi se ga ubogalo – pa tudi če tega ta dotični človek ni pripravljen narediti, ga v takšno ad hoc avtoriteto utegnejo povzdigniti kar vzgojitelji ali celo roditelji sami. Primer: na plaži deklica joka, mama jo poskuša »potolažiti« in reče: »Ne jokaj, kaj si bo pa tisti stric mislil o tebi!« »Stric«, na katerega se je sklicevala mama, je bil neznanec, ki je šel slučajno mimo na kolesu, v rokah pa je imel piksno piva, pri tem pa precej očitno vijugajoč sem ter tja lovil ravnotežje.

[2] Delovanje iz dolžnosti seveda ni zgolj delovanje v skladu z dolžnostjo, kot nas je poučil Kant. V skladu z dolžnostjo lahko deluje tudi človek, čigar glavni povod delovanja je sebičnost in ki razmišlja takole: Če bom deloval v skladu z dolžnostjo, mi bo to prineslo neko korist (kolikor si koristi ne morem obetati, pa bom takšno delovanje prej ali slej opustil); takšno delovanje je torej preračunljivo. Pravi cilj vzgoje zato ne sme biti naučiti nekoga, da bo deloval zgolj v skladu z dolžnostjo (ali s Platonom: da bo zgolj navidezno pravičen). Cilj vzgoje ali discipline je pripraviti nekoga na to, da bo deloval iz dolžnosti (iz spoštovanja in uvida v notranjo vrednost nekega dejanja). Vsak poskus vzgajanja v smislu »Res je, da imamo pravila (npr. govori resnico, ne goljufaj, drži obljubo), a človek mora biti tudi malo 'lump', včasih mora znati ta pravila prikrojiti v svojo lastno korist, in torej ne sme biti preveč [sic!] pošten« je že takšen, da onemogoča samega sebe. Otroci ali tisti, ki se jih vzgaja, bodo kaj hitro lahko ugotovili, da gre za farso in bodo našli načine, kako obiti takšne poskuse vzgoje. Vzgojitelji si bodo potem belili glavo z vprašanji, kaj je šlo narobe, zakaj se nekdo upira, nemara bodo sledila modrovanja o »problematičnih otrocih« in celo o izgubljeni generaciji …

Psihoanaliza preneha obstajati v trenutku, ko se spremeni v psihoterapijo; po enaki logiki ne more postati del psihologije. Njena naloga namreč ni prilagajanje posameznikov družbenemu okolju in ni objektivno ali znanstveno preučevanje osebnosti. Ključno vlogo v njej ima zato nezavedna želja, ki po definiciji ni taka, da bi jo lahko prilagodili čemurkoli. In pri tem je najlepše, da lahko obstaja le, če je človek umno bitje – v živalskem svetu je ne moremo prepoznati.

Svet si ne more več privoščiti Matere cerkve, v kateri moški tako zagnano in v luči srednjeveških pogledov na svet, zamisli o grešnosti in občutkih manjvrednosti obvladujejo pokorne ovce, otroke, zlasti pa ženske. Prav tako si ne more privoščiti Kapitalizma in mita o neskončni rasti vsega. Čas je za nove čase, v katerih bo imela pomembno vlogo avtentična ljubezen, ne pa nostalgična zaverovanost v Mater in njeno podobo, ki jo je neoliberalizem že pred desetletji prikrojil za svoje potrebe, prek katerih vse bolj obvladuje gigantske množice ljudi z vsega planeta.

Nietzsche kot mislec ideje komunizma: o nihilizmu danes in kako se mu upirati

(Zapiski za predavanje, ki ga je avtor imel na Dvornem trgu v Ljubljani, dne 6. 7. 2013)

O dveh pomenih pojma nihilizem. Prvi, »negativni« pomen nihilizma. Nihilizem kot »pomanjševanje človeka«; Nietzsche govori celo o »prekletstvu« in izgubi upanja: »Danes ne vidimo ničesar, kar hoče postati večje, slutimo, da gre vedno bolj navzdol in navzdol v tanjše, dobrodušnejše, pametnejše, prijetnejše, povprečnejše, ravnodušnejše …« Mi smo izgubili vero v človeka … Pojava zadnjega človeka v Zaratustri: »Pride čas, ko človek ne bo rodil nobene zvezde več. Gorje! Pride čas najbolj zaničevanja vrednega človeka, ki se sam ne more več zaničevati. Glejte! Kažem vam zadnjega človeka. 'Kaj je ljubezen? Kaj je stvaritev? Kaj je hrepenenje? Kaj je zvezda?' – tako sprašuje zadnji človek in mežika. Zemlja potem postane majhna in po nji skače zadnji človek, ki vse dela majhno.« Nihilizem je triumf zadnjega človeka. Zadnji človek je vase zagledan, pohlepen, sebičen, malenkosten, samozadovoljen, sebe (v svoji malenkostni biti, s cilji, ki so povezani zlasti iskanju lastnega udobja) doživlja kot vrh. Nihilizem kot simptom (Nietzsche – simptomatolog): »Mi smo izgubili vero v človeka«, ne verjamemo več v višji tip člove(š)k(eg)a, zadovoljni smo s tistim najbolj povprečnim in trivialnim in v tem prepoznavamo, v tem slavimo višek civilizacije. Nietzsche o zadnjem človeku: zadnji človek je tisti, ki govori o vzvišenih stvareh, kot so ljubezen, prijateljstvo, lepota, pravičnost – a iz njegovih ust so te besede slišati plehko; kadar reče besedo »resnica«, ga je sram in se hiti opravičevati, kot da bi izrekel nekaj nespodobnega. Zadnji človek je do konca potopljen v ugodje, obenem pa kima kot osliček »IA«. Vsemu reče ja, a ni zmožen za resnično potrditev, saj ta zahteva veščino in moč, ki je tudi zmožnost razločevati med tem, kar je vredno potrditve in onim, česar nekdo, ki ima samospoštovanje in se torej ne pusti poniževati, ne bo nikoli sprejel (na primer bedastoče, kot je tista, da bi morali oblastnikom brezpogojno verjeti in jih ubogati že samo zato, ker so se prikopali do oblasti – pa čeprav nas ti potem s svojimi dejanji omalovažujejo). Zadnji človek je krotek in discipliniran, ubogljiv, brezbrižen in – priden, z njim je mogoče poljubno manipulirati, prav zaradi tega (ker je ostal brez dostojanstva) pa je ciničen in v ničemer ne vidi več nobenega posebnega smisla. V tem pomenu, v katerem je nihilist zadnji človek in je nihilizem (kot sinonim za cinizem in brezbrižnost, ki spremljata potopljenost v ugodje in samozadovoljstvo) simptom razpadanja sveta, ki ga naseljujejo zadnji ljudje, pa Nietzsche ni nihilist, temveč je odločen upornik zoper le-tega.

Na nekaterih mestih pa Nietzsche samega sebe razglasi za nihilista. To naredi takrat, ko s tem izrazom označuje odsotnost nekega verjetja: Nietzsche ne verjame v idole ali malike (v katere pa v njegovem času še vedno verjamejo tudi tisti, ki sicer trdijo, da so religijo že pustili za sabo). Nihilizem kot odsotnost verjetja v nekaj, kar naj bi bilo višje od človeka in v odnosu do česar naj bi bil človek častilec ali malikovalec.

Nihilizem – nihil, nič: odnos do niča ali praznine, ki pa ni preprosto odsotnost biti. Nietzsche na več mestih govori o breznu, ki ga prepoznava v jedru svoje (vsake) notranjosti ali subjektivnosti. Nič je mogoče razumeti tudi kot potencialnost ali virtualnost (kot nesklenjeno polje možnosti). Nihilizem je v tem pomenu drža, ki človeka postavi v odnos do neskončnega. Ko Nietzsche razglasi smrt Boga, obenem predlaga novo formulo za človeka. Bog (kot pozitivno določljiva entiteta – torej kot nekaj končnega) je mrtev. Z zornega kota nihilista tako tudi človek postane nekaj drugega. Nekaj, kar šele lahko postane to, kar je (v odnosu do neskončnega). Nietzschejeva nova formula, ko govori o bistvu človeka ali njegovi naravi, je tedaj tale: »Človek je nekaj, kar je treba preseči.« Potrebno je kreativno delovanje, da bi se človek lahko udejanjil. Človek sam je nedokončano bitje in kot tak pomeni odpor vsakemu poskusu pozitivne določitve njegove identitete. Nietzsche se torej v tem smislu nihilizmu ne upira, saj ga prav zastopa (upira se natanko kot nihilist – upor kot volja do moči). Kreativno delovanje je že upiranje (Nietzsche se v odnosu do neskončnega /ponovno/ obrne k sebi). – Če je bog mrtev, kdo smo potem mi? Kakšna je naša naloga na tem svetu? Kaj pomenijo moralne kategorije dobrega in slabega, dobrega in zlega? – Nekaj vprašanj, ki jih zastavlja Nietzsche kot nihilist ali ustvarjalec nove etike.

Nietzsche o ideji komunizma kot skupnosti enakih razmišlja skozi štiri temeljne koncepte. Enakost je zanj mnogo bolj radikalna, kot je zajeta v pojmu enakosti pred zakonom ali pa v biološkem pojmu človeka kot homo sapiens (kjer je pokazano zlasti to, da v biološkem smislu med nami ni razlik – obstaja en sam človeški genom, ki je osupljivo podoben genomom drugih živih bitij).

  1. Neskončno postajanje ali ponavljanje, vračanje istega.
  2. Ideja o nadčloveku in človeški naravi – samopreseganje in preobrazbe duha.
  3. Ideja o smrti boga.
  4. Čas zunaj časa, času neprimerno, patos distance.

Kaj je torej tisto, kar se vrača ali ponavlja (neskončno)? Eno od možnih razumevanj te ideje je naslednje: svet je sklenjen in statičen prostor, vsako gibanje in sprememba sta zgolj navidezna. Nič novega se v resnici ne more zgoditi, dogodki v zgodovini se zgolj ponavljajo. Reklo »nič novega pod soncem« je bilo že dolgo prikladno sredstvo, s katerim so ljudje kompleksnost sveta poskušali skrčiti in dogodke v njem opisovati kot različice že videnega. Po tej razlagi človek v resnici ne more narediti ničesar, da bi spremenil vračanje in ponavljanje tega, kar se ima zgoditi (in kar se je imelo zgoditi) že od nekdaj. Takšna razlaga je včasih tudi dober izgovor (ali pa se takšen vsaj zdi) za opravičevanje človekove nedejavnosti. V smislu – nima posebnega pomena, če si prizadevamo za kakršnokoli spremembo: stvari se bodo itak odvijale tako, kot so se od nekdaj. Vsaka revolucionarna sprememba se bo na koncu iztekla v isto. In kar se morda sprva zdi revolucionarno in novo (npr. znanstvena odkritja, revolucionarni dogodki v umetnosti, novi načini političnega organiziranja), se sčasoma izteče v nekaj normalnega in nekaj, kar v resnici ne zmoti običajnega poteka dogodkov. Obstajale naj bi torej stalnice, zaradi katerih je svet (in človek) v zadnji instanci predvidljiv, potek njegovega življenja pa je v bistveni stvareh že povsem določen.

Za človeka kot bitje skupnosti takšno razmišljanje pomeni zlasti tole: vselej bodo nekateri, ki bodo vladali in drugi, ki se jim bo vladalo. Odnosi med ljudmi ne bodo nikoli temeljili na enakosti, ampak vselej na težnji k hegemoniji, prevladi, dominaciji. Vselej bodo nekateri gospodarji in drugi hlapci (in prvi bodo vselej izkoristili vladanje predvsem za to, da bodo koristili sebi, drugim pa se bodo potem nujno dogajale krivice). V jedru človekove narave je nekaj, kar se večno vrača ali ponavlja in zaradi tega je človeško bitje bolj kot razumu zavezano nekim iracionalnim silam, ki jih ne obvladuje in ki določajo njegovo vedenje (človek naj bi bil torej pod vplivom teh sil, »volje do moči« zlasti sebično in oblastiželjno bitje).

Je takšna razlaga skladna z Nietzschejevim pojmom večnega ali neskončnega ponavljanja, vračanja istega?

Morda se na prvi pogled zdi, da je temu tako, a povedati velja naslednje. Obstaja razlika med dvema pojmoma: isto in enako sta namreč dva različna pojma. Ko Nietzsche govori o neskončnem vračanju ali ponavljanju istega, se naveže na neko staro idejo, ki ji je sledil Heraklit. To je ideja postajanja. Svet po Heraklitu ni nekaj danega, čas pa ne teče niti na linearen niti na krožen način. Svet v postajanju pomeni, da je trajanje v resnici niz dogodkov, ki to trajanje prekinjajo. Trajanje ni kontinuirano, ne sledi kot premica ali ravna črta, ki na sebi nosi dogodke, ampak ga tvorijo dogodki, ki odpirajo situacije in začenjajo nova trajanja. V enem od fragmentov Heraklit pravi tole: Čas trajanja je otrok, ki se igra s kockami; kraljestvo otroka. Obstaja možnost radikalne (in ne zgolj navidezne) novosti, ker je takšna logika sveta. Obstaja možnost dogodka, ki bo prekinil tok sveta (ki bo potisnil čas iz tira, kot bi rekel Hamlet) in začel neko novo sekvenco. Takšno pojmovanje o bistvu sveta sprejme in poskuša misliti tudi Nietzsche. Za Nietzscheja in Heraklita torej ne drži, da ni nič novega po soncem, saj je celo sonce vsak dan novo – le naša vsakdanja zavest je pogosto takšna, da tega ni zmožna opaziti. (In vsakdanja zavest – Nietzsche bo znova in znova poudarjal to spoznanje – je dejansko mnogo bolj konzervativna, kot je človek običajno pripravljen verjeti, to pomeni: bistveno manj pripravljena sprejemati novosti in se prepustiti ali odpirati učinkom le-teh. Ko bi se zgodilo slednje, bi nemara ugotovili, da smo mnogo bolj svobodni, kot si navadno mislimo – kar bi pomenilo tudi to, da je mnogo naših pritoževanj nad tem, kako nečesa ne moremo narediti, ker so drugi ljudje takšni, ker smo rojeni v napačnem nebesnem znamenju ipd. čisto jalovih in brez prave osnove.)

Kaj se torej večno ali neskončno ponavlja? Ponavljanje, o katerem je treba poslej veliko razmišljati, torej pomeni to večno možnost nastajanja nečesa novega. Možnost dogodka ali nečesa, kar bo odprlo neko novo situacijo, novo možnost življenja. Toda Nietzsche se zaveda tudi tega, da se ta možnost ne udejanji sama od sebe. Ko torej govori o volji do moči, govori natanko o tem: volja do moči kot zvestoba temu dogodku, ali neko vztrajanje v njem (v situaciji, ki jo razpira) da bo nek dogodek postal tudi dejanski, da bodo možnosti, ki jih nosi v sebi kot čiste potencialnosti, postale nekaj aktualnega. Pomeni vztrajanje v tem, kar je novo in poskus prispevati po svojih močeh, da bi se to novo (singularno – česar ni mogoče prevesti na nekaj »že videnega«) ohranjalo kot takšno. Nekaj singularnega se lahko ponovi samo če obstaja neko pričevanje za dogodek. Če sem kot priča dogodka tudi tisti, ki poskuša delovati tako, da se sledi dogodka ne bodo izgubile v času in da novost ne bo zbledela med poplavo mnenj in stereotipov. To pa človek lahko naredi samo tako, da tudi sam poskuša biti (z vso svojo bitjo) na ravni dogodka kot singularnosti. Gre torej tudi za spremembo v načinu življenja in za preobrazbo duha.

Nietzsche se torej zaveda, da je v naravi sveta nekaj, kar se upira statičnosti, zaprtosti in predvidljivosti. Neskončno vračanje, ki je v jedru sveta, je kaotično postajanje, zaradi katerega je tudi človek kot bitje duha zmožen za preobrazbo. O čem Nietzsche govori, ko govori o preobrazbah duha?

Naloga, pred katero se znajdemo, namreč nikakor ni preprosta. Mnogo bolj preprosto je ponoviti to, kar že domnevno je. Tega se na primer učimo tudi v šolah. Učitelji nam rečejo: ponovi to za mano in to počni toliko časa, da si boš zapomnil. Pomnjenje je pri tem ključno – znanje temelji na njem in šolska vednost je prav način, kako se svet poskuša razlagati z bolj ali manj preprostimi vzorci in formulami. Svet na ta način postaja skladen tisti podobi, ki smo jo opisovali malo prej (kot ravno nasprotni Nietzscheju in Heraklitu – k obema bi morali dodati še Freudove ideje o zgradbi zavesti, ki je zlasti takšna, da se oklepa nekaterih iluzij in poskuša narediti vse, da se bodo te ohranile – saj se z njimi ohranja tudi neka določena predstava o svetu). Izobraževanje je v veliki meri vzgoja in discipliniranje zavesti, ki se nauči opazovati svet in dogodke v njem na nek natanko določen način.

Naloga, pred katero stojimo, ko vzamemo zares Nietzschejevo idejo postajanja, pa se zdi skorajda nemogoča, saj je zavezana nekemu paradoksu. Paradoks je tale: če je ponavljanje vračanje dogodka kot singularnosti ali radikalne novosti (tiste, ki je nikoli ne bo mogoče prevesti v nekaj običajnega, saj bo pomenila neko prekinitev in začetek nekega trajanja), slednja pa je že po definiciji tisto, česar ni mogoče ponoviti – kako naj potem delujemo, ne da bi izdali novost? Kako je torej mogoče delovati tako, da ponovimo tisto, česar ni mogoče ponoviti?

Najbrž že veste, da Nietzsche in filozofija nasploh ne ponujata nobenega preprostega nasveta, kako je to mogoče narediti. To namreč sploh ni naloga filozofije in po tem so se filozofi že vsaj od Platona naprej razločevali od sofistov. Slednji so vselej (za čedne vsote denarja, seveda) ponujali ljudem instantne rešitve in obrazce, kako naj naredijo nekaj v svojem življenju (da bodo bolj uspešni, samozavestni, da jih bodo drugi hvalili, opazili njihovo izjemnost, da bodo kovali dobičke ipd.). Zlahka bi lahko dokazali, da danes takšnih sofistov kar mrgoli. Razni svetovalci in strokovnjaki za karmo, motivacijski terapevti in dobre vile ipd. (danes se nekako že kar ne spodobi, da se človek ne bi še vsaj malo spoznal tudi na osebnost in dal kak praktičen nasvet drugim, kako naj bodo bolj samoaktualizirani, kje naj najdejo svoj pravi jaz in kako naj se poglobijo v svojo osebnost, da bodo bolj harmonično živeli v svetu, ki je sicer poln nasilja in izkoriščanja človeka po človeku).

Toda to nas še ne odvezuje od naloge mišljenja. Kot je ob branju Nietzscheja pripomnil Gilles Deleuze: filozofija je po svoji naravi afirmativna; upira se resentimentu in cinizmu. Mišljenje je življenje potrjujoče, vendar pa je potrebno filozofirati s kladivom. Ker je kladivo orodje, s katerim je treba včasih močno udariti (da bi zabili žebelj, ali pa da bi nekaj preoblikovali), tudi filozofiranje ne bi smelo poskušati biti nekaj prijaznega in všečnega. Včasih je treba tudi kaj razbiti – npr. malike ali idole – da bi lahko ustvarili kaj novega. Da bi torej nastal prostor za novost.

Ker ne obstaja en sam predpisan način, kako živeti, moramo sami izumiti način življenja, ki bo na ravni samega življenja. Ni namreč res, da je vsak način življenja že povsem enak vsakemu drugemu načinu. Ko Nietzsche razglasi smrt boga, se zaveda tudi tega problema. V svetu tradicije je veljalo, da obstaja pravilen in napačen način življenja. Prvega je definirala pobožnost in čaščenje boga in božjim naukom, življenje v služenju boga, drugega so ljudje prepoznavali v grešnosti in herezijah ali odmikih od (ene prave) poti. Jasno jim je bilo tudi to, kakšne bodo posledice za tiste, ki bodo sledili prvemu načinu in kakšne za tiste, ki bodo sledili drugemu. Prve je na koncu (v posmrtnem bivanju) čakala nagrada, druge pa kazen. Stvari so bile torej precej preproste. S smrtjo boga se vse skupaj močno zaplete. Naenkrat se zazdi, da je vse mogoče. Da ni več nobenih pravil in da je mogoče na poljuben način preživeti življenje (ne da bi to imelo kakšne nadaljnje posledice). Na koncu itak vsi umremo, torej ni nič narobe, če živimo na tem svetu, kakor se nam pač zdi, kot nam najbolj ustreza. Takšen je prvi moment tega zavedanja o smrti boga. Ideja je najprej lahko osvobajajoča. Ni nam treba živeti v nenehnem strahu ob misli na peklenske muke, ki naj bi nam grozile že če naredimo nekaj takšnega, kar je z uporabo kančka zdrave pameti nekaj čisto človeškega in čemur ne bi bilo mogoče oporekati, kolikor ne bi bili obremenjeni z nekaterimi predsodki, ki smo jih dobili z vzgojo, »socializacijo« (kot kamela, ki se pusti dobro obremeniti in v prenašanju bremen vidi svojo vrlino). Osvoboditev v tem pomenu je zmožnost zaživeti na novo, neobremenjeno, brez slabe vesti. Vendar pa ideja o smrti boga človeku prinaša tudi neko novo nalogo, pred katero se znajde človek za časa življenja.

Nietzsche o problemu krivde in slabe vesti. Obstajajo boljši in slabši načini življenja – pojma dobrega in slabega v Nietzschejevi filozofiji dobita nov pomen. Dobro je vse, kar je življenje potrjujoče: ustvarjalno, prekipevajoče, intenzivno, radostno, bogato z izkustvi – vse tisto, zaradi katere lahko rečemo, da ima nekdo voljo do življenja in da živi polno življenje. Slabo je tisto, kar življenje krni, kar onemogoča ustvarjalnost in kar človekovo eksistenco zaklepa v krog nemoči in podrejenosti. Naveličanost nad življenjem in stud do tega, kar je v jedru človeškega, sta za Nietzscheja simptoma propadanja ali nazadovanja (zadnji človek ali človek resentimenta je tisti, ki je hkrati megaloman, hkrati pa ne zamudi priložnosti, da bi poskušal dopovedati drugim in sebi, kako je na delu neka zarota, zaradi katere mu je onemogočeno, da bi sam živel dobro življenje – vselej bo iskal krivce za svoje slabo počutje in včasih jih bo našel pri sebi – tako da si bo kar sam naprtil občutke krivde in slabe vesti: postal bo bodisi svetnik bodisi nesrečen hedonist, drugič pa bo te vzroke iskal pri drugih: morda bo lahko postal celo vpliven politik ali pa asketski svečenik). Ena od stvari, ki življenje najbolj okrnijo in ga naredijo slabšega, je slaba vest in tej pripadajoči občutki krivde. Nietzsche pojav slabe vesti prepoznava kot izvirajoč iz nekega odnosa, ki ga opiše z razmerjem med upnikom in dolžnikom, ki je v temelju oblastni odnos (oblast najbolje deluje takrat, ko obstaja zavest o dolgu, ki ga ni mogoče poplačati). Slaba vest in občutki krivde so stranski proizvod vsakega oblastnega odnosa. Zaradi tega za Nietzscheja kot kritika kultura in misleca možnosti prihoda novega tipa človeka, glavni problem ni religija: krščanstvo ni glavni Nietzschejev sovražnik – kljub nekemu uveljavljenemu mnenju. Krščanstvo kot religija, ki spodbuja in potencira zavest o krivdi (ideja izvirnega greha in neskončnega dolga do boga, ki se je žrtvoval za nas in naše grehe in nas s tem odrešil – po Nietzschejevo: naredil za svoje večne dolžnike in nas s tem zavezal), je zgolj del problema. Krščanstvu je uspelo problem prenesti na neko duhovno raven, vendar pa pri tem nikakor ni izvirno. Zavest o dolgu in občutki krivde namreč niso nujno preseženi, ko se nekdo znebi krščanskega nauka. Ateizem kot zanikanje krščanskega boga in s tem nauka samega še ne pomeni nujno tudi osvoboditve. Nietzsche zato ni preprosto ateist, ki zanika boga, ampak je radikalni ateist v tem, da poskuša dekonstruirati same pogoje za nastanek razmerja, ki ga prepoznava tudi kot bistvenega za krščanstvo.

Reči moramo zato tole: Nietzschejev glavni sovražnik so tisti tipi eksistence in oblike družbenih sistemov, v katerih se odvijajo vsakdanja življenja ljudi, ki krnijo življenje oziroma zapirajo življenje ljudi z odnosi podrejenosti in dominacije – ki torej spreminjajo ljudi bodisi v sužnje bodisi v tirane (in z Nietzschejeve perspektive med sužnjem in tiranom ni bistvene razlike: volja do dominacije ali oblastiželjnost pač ni atribut svobodnega človeka in ne vodi k višjemu tipu eksistence). Nietzsche se je torej povsem zavedal, da slaba vest nima religioznega porekla (da pa ima religija – še zlasti krščanstvo – najboljše pogoje za uspevanje tam, kjer sta slaba vest in resentiment najbolj utrjena).

Problem za nas, ki se ukvarjamo z Nietzschejevo zapuščino, je torej tale: kolikor živimo znotraj družbenega in ekonomskega sistema, ki temelji na odnosih med upnikom in dolžnikom – in kapitalizem je natanko sistem, za katerega je ta odnos bistven: finančne institucije, ki so temelj delovanja trgov, so gigantski stroji za posojanje kapitala; sodobne države brez zadolževanja sploh ne morejo delovati, saj si morajo sposojati denar; državljani pa smo del te zgodbe – prav danes nam vsak dan ponovno dajejo vedeti, kako velik naj bi bil naš dolg – smo kot psihološka (ali raje bi rekel duhovna bitja) tudi potopljeni v oblastne odnose, ki pa se jih pogosto sploh ne zavedamo kot takih (saj imajo danes prijazen obraz in so sploh všečne za pogled). Marx, ki je bil tudi Nietzschejev sodobnik, je v svojih analizah pokazal razsežnosti teh odnosov. Bolj ko smo znotraj kapitalističnega sistema interpelirani v potrošnike in bolj ko je ta interpelacija uspešna (ko je zavest povsem potopljena v ideološke nagovore – kar se paradoksno dogaja tudi takrat, ko je do političnih ideologij in propagandnih sporočil cinična in zase verjame, da se samo pretvarja, da te nagovore jemlje zares), bolj so ljudje atomizirani in večja je njihova odtujenost. Atomizirani ljudje-potrošniki so spodbujani k verjetju, da je vse narejeno natanko za njih, do vsega je mogoče imeti instrumentalen odnos, vse naj bi bilo naprodaj. Instrumentalnost razkraja medsebojne odnose in jih onemogoča, to pa je še eno od odličnih gojišč za slabo vest. Obenem pa na ljudi-potrošnike deluje še nadjazovski pritisk, ki je sadistična instanca, ki nalaga uživanje, kot je pokazal še en Nietzschejev sodobnik – Sigmund Freud. Bolj ko mu človek sledi, bolj ima občutek, da imperativu ne more več zadostiti. Bolj ko poskuša biti »in«, večja je zahteva in večji so občutki neadekvatnosti, nezadostnosti, spodletelosti.

Problem je torej v celoti tale: iznajti nove načinov življenja, ki bodo za življenje, ko bo človek sposoben zaživeti brez slabe vesti in občutkov krivde. Ko medsebojni odnosi ne bodo posredovani z razmerji dominacije in izkoriščanja človeka po človeku, temveč bodo temeljili na srečevanjih med suverenimi posamezniki in posameznicami. To je Nietzschejev nadčlovek: tip eksistence onkraj zavesti o dolgu in slabe vesti. Nadčlovek je (vsak) človek, ki je zmožen živeti brez slabe vesti in občutkov krivde. Danes je ta naloga morda pomembnejša kot kdajkoli: ko so naša življenja vsak dan znova pod udarom tistih, ki nas poskušajo spreminjati v zadolžene in podrejene, nemočne ljudi, o čigar usodi naj bi vselej odločali drugi. V tem je človek enak človeku: nadčlovek ni eden, ni vodja, saj je tip eksistence, ki ga je mogoče ustvarjati, mogoče pa je tudi živeti v skladu z njim. To je Nietzschejeva hipoteza in ne bi bilo napak, če bi jo imenovali »komunistična«.

Če sedaj problem slabe vesti in zavesti o dolgu nadaljujemo z idejo komunizma kot zamisli o (prihodnji) družbi egalitarnosti, potem lahko rečemo, da je komunistična hipoteza tista, ki zatrjuje možnost obstoja skupnosti, ki ne bo temeljila na odnosih dominacije in jo torej ne bo poganjal resentiment in slaba vest, ampak solidarnost in volja do življenja kot neskončne kreativne sile.

Ideja komunizma nima nič skupnega s komunističnim režimom kot državno ureditvijo, ali s totalitarizmi 20. stoletja. S tem sicer nočem reči, da je razmišljanje o tem, kako so bili mogoči ti režimi, in kakšne so bile njihove posledice za ljudi, odveč. Daleč od tega. Rad bi se le izognil zapletanju v dolgočasne in neproduktivne zgodbe o levih in desnih, o naših in vaših, ki hitro vzniknejo na plano, ko nekdo izreče besedo komunizem. Ideja komunizma torej nima nič skupnega z nekakšnim levim fašizmom, ki je sicer idiotski umotvor, skonstruiran v namenu političnega obračunavanja in širjenja sovražnosti do nasprotnikov v boju za oblast. Na tem mestu pa je smiselno reči tudi tole. Nietzschejevo filozofijo pogosto povezujejo s fašizmom. Toda mar ni bil prav Nietzsche eden od ključnih kritikov fašističnega gospostva: ko je govoril o politiki resentimenta in maščevalnosti, ki to prežema, je natanko opisal dogajanje v stoletju, na pragu katerega je zapustil ta svet. Toda njegove analize so še vedno zelo aktualne. Na žalost ni mogoče reči, da je tip politike, ki ga je filozof prepoznaval v svojem času in ga je napovedoval za čas bližnje prihodnosti, danes že izumrl. V družbi, kjer sta kompetitivnost in uporabljanje ljudi kot sredstev za dosego večje ekonomske »učinkovitosti« (tj. naraščanja in koncentracije dobičkov v rokah zasebnikov) »normalno stanje stvari«, je politično življenje pogosto le arena za medsebojno obračunavanje, kjer so dovoljena vsa sredstva. Politiki, ki med sabo tekmujejo za oblast, in jih vodi volja do dominacije (torej hočejo priti na oblastne položaje zato, ker jih zanima oblasti, ne pa ker bi jih vodila skrb za skupno dobro – kar naj bi bilo bistvo političnega življenja, kot je vedel tudi Aristotel), ne bodo pomišljali glede izbire sredstev: drugega bodo očrnili, metali mu bodo polena pod noge in poskušali pokazati, kako so sami boljši (formula v sodobni politiki je tako pogosto tale: moji nasprotniki so slabi, torej sem jaz dober). Reaktivnost in resentiment (ali sovražnost in zavist) pa sta atributa morale sužnjev in ne morale svobodnih ljudi. Nietzsche se s tem upira politiki, ki bolj ali manj neprekinjeno poteka že stoletja in tisočletja, in družbene odnose med ljudmi zaklepa v razmerja med gospodarji in hlapci – in tako iz zastopnikov prvih kot tistih drugih naredijo sužnje. Govori o »veliki politiki« oziroma o nekem prelomu, ki ga obeta s svojim konceptom času neprimernega, ki je drugo ime za dogodek ali življenje v skladu z Idejo, po Ideji.

Ko torej razmišljam o ideji komunizma, to razmišljanje izhaja iz neke preproste ugotovitve, ki je tale. Ljudje za svoje preživetje potrebujemo drug drugega. Obstaja neka temeljna enakost, ki je v tem, da smo govoreča-misleča bitja. Pri tem se navezujem na zamisli Jacquesa Rancierja, ki je v ideji komunizma prepoznal tri elemente. Ranciere pravi takole: v ideji komunizma so poudarjene zlasti tri stvari 1. načelo enosti in enakosti inteligenc, 2. afirmativni vidik procesa postajanja skupnosti (ali kolektivizacije), 3. zmožnost samopreseganja v tem procesu, neomejenost (odsotnost pozitivne določitve), katere vsebina je tudi moč ustvarjanja prihodnosti, ki si jih še ni mogoče čisto jasno predstavljati. Času neprimerno je torej razmišljanje o času, ki bo morda prišel (o svetu, kakršnega bi bilo vredno ustvarjati in o odnosih med ljudmi, za kakršnimi si je vredno prizadevati).

Ko se torej ukvarjamo z vprašanjem, kako delovati danes (znotraj skupnosti, kot skupnost), se velja spomniti tega, kar je zapisal Nietzsche kot filozof in filolog:

»Gotovo potrebujemo zgodovino, toda potrebujemo jo drugače, kot pa jo potrebuje razvajeni pohajkovalec v vrtu vedenja, četudi naj ta pohajkovalec vzvišeno gleda na naše trpke in neprijazne potrebe in stiske. To pomeni, da jo potrebujemo za življenje in za dejanje, ne za udoben odmik od življenja in od dejanja ali celo za olepševanje sebičnega življenja in strahopetnega in slabega dejanja. Zgodovini hočemo služiti samo toliko, kolikor zgodovina služi življenju … V prid moje razbremenitve tudi ne sme biti zamolčano, da sem izkustva, ki so mi sprožila tiste mučne občutke, večinoma vzel iz sebe samega in samo za primerjavo od drugih, in da prihajam preko sebe, kot otroka zdajšnjega časa, do času tako neprimernih razmišljanj, do času tako neprimernih izkustev samo toliko, kolikor sem gojenec starejših časov, zlasti grškega. Toliko pa si gotovo že smem priznati celo zaradi poklica kot klasičen filolog: saj ne bi vedel, kakšen smisel naj bi v našem času imela klasična filologija, če ne tega, da v njem deluje na času neprimeren način, to pomeni proti času in s tem na čas in, upajmo, v prid prihajajočega časa.« (O koristi in škodi zgodovine za življenje, 53-55)

Potrebujemo torej času neprimerne ideje, saj so te tudi utopije v času, ali prostori, v katerih je mogoče v medsebojne odnose vstopati na nov način: z več zaupanja in odprtosti kot volje do ustvarjanja novih oblik skupnosti.

Mare Štempihar, 6/7/2013

Znotraj spektakelske liberalne kulture, v kateri ždimo, obstaja posebnost, o kateri bi rad spregovoril, saj je zelo pomembna. Posebnost je tale: najbolj intimno življenje ljudi je tam zunaj, v javnosti. Vse bolj si zato ljudje upajo v javnosti početi, kar je domnevno transgresija, širjenje meja svobode. Pa vendar ni.

Poglavitna ideja tega pisanja je naslednja: kolikor hočemo misliti sodobno družbeno dogajanje, je filozofija nepogrešljiva. Brez filozofije torej ni mogoče misliti prizadevanj za emancipacijo in ustvarjanjem (političnih) alternativ. In še: brez filozofije ne bo mogoče nadaljevati tega, kar je bilo zasnovano in kar se razvija v dogodkih upora in protesta (zoper obstoječi družbeni red in njegove zastopnike).

Začetna definicija in dve opombi:

Definicija: Filozofija je umetnost ustvarjanja konceptov ali perspektiv ali možnosti za življenje.

1. opomba: Kot takšna je filozofija neločljiva od svobodne javne rabe uma.

2. opomba: Filozofija je uporniška sama po sebi, saj je ni mogoče uporabiti za izvajanje oblastnih praks – s slednjimi je filozofija nujno v navzkrižju.

Giordano Bruno, ki ga je RKC zažgala na Cvetnem trgu pri živem telesu, pisalo se je leto 1600, je nekoč rekel: ljudje, ki pri polni zavesti verjamejo, da je intelektualno raziskovanje sveta omejeno, so navadne riti. Njihova življenja so bedna, saj ne upajo stegniti roke in utrgati z drevesa spoznanja, zato ostajajo tudi brez sadežev z drevesa življenja.