Znotraj spektakelske liberalne kulture, v kateri ždimo, obstaja posebnost, o kateri bi rad spregovoril, saj je zelo pomembna. Posebnost je tale: najbolj intimno življenje ljudi je tam zunaj, v javnosti. Vse bolj si zato ljudje upajo v javnosti početi, kar je domnevno transgresija, širjenje meja svobode. Pa vendar ni.

Poglavitna ideja tega pisanja je naslednja: kolikor hočemo misliti sodobno družbeno dogajanje, je filozofija nepogrešljiva. Brez filozofije torej ni mogoče misliti prizadevanj za emancipacijo in ustvarjanjem (političnih) alternativ. In še: brez filozofije ne bo mogoče nadaljevati tega, kar je bilo zasnovano in kar se razvija v dogodkih upora in protesta (zoper obstoječi družbeni red in njegove zastopnike).

Začetna definicija in dve opombi:

Definicija: Filozofija je umetnost ustvarjanja konceptov ali perspektiv ali možnosti za življenje.

1. opomba: Kot takšna je filozofija neločljiva od svobodne javne rabe uma.

2. opomba: Filozofija je uporniška sama po sebi, saj je ni mogoče uporabiti za izvajanje oblastnih praks – s slednjimi je filozofija nujno v navzkrižju.

Giordano Bruno, ki ga je RKC zažgala na Cvetnem trgu pri živem telesu, pisalo se je leto 1600, je nekoč rekel: ljudje, ki pri polni zavesti verjamejo, da je intelektualno raziskovanje sveta omejeno, so navadne riti. Njihova življenja so bedna, saj ne upajo stegniti roke in utrgati z drevesa spoznanja, zato ostajajo tudi brez sadežev z drevesa življenja.

Ko občudovalci Tine Maze zrejo v smučarko, v njej ne vidijo le mlade uspešne ženske z izjemnimi telesnimi zmožnostmi, temveč dobesedno vidijo vse svoje želje, upe, pričakovanja, predsodke in stereotipe, vidijo tako čislani kapitalistični uspeh, zato imajo samoniklo izkušnjo, da združuje oziroma povezuje to, o čemer sicer nenehno govorijo politiki in menedžerji, ki upravljajo s kapitalistično krizo, obenem pa jih nagovarjajo, da lahko uspejo, če se le malo potrudijo, in njihova organska nepopolna vsakdanja življenja, ki vselej zaostajajo za tem, o čemer govorijo upravljavci, ki pravzaprav upravljajo z njihovimi življenji, zato ne bi smeli biti paranoidni, saj jim hočejo zgolj dobro, hočejo pa zato, ker imajo veliko znanja in dobro vedo, kaj je zanje dobro; vedo tako, kot vedo starši, kaj je dobro za njihove otroke, ki lahko tudi iz navadnih vsakdanjih življenj iztisnejo uspeh, če se le malo potrudijo.

Vprašanje je bodisi odveč ali pa ni dobro – kar zopet pomeni, da je odveč. Ni dobro zastavljeno, če njegov zastavljavec hoče recept ali pravilni šolski odgovor; dobro je zastavljeno le v primeru, ko njegov nosilec ve, da je človek simbolno in duhovno bitje – a v tem primeru že pozna odgovor, zato je vprašanje retorično, oziroma je odveč.

Deleuze: »Tisto, kar me je zanimalo, so bila prej kolektivna ustvarjanja kot pa reprezentacije.«

(Deleuze 2002: 167)

O vprašanju subjekta

V razmišljanju ob vprašanju subjekta je Deleuze zapisal:

»Filozofski koncept opravlja eno ali več funkcij v prostorih mišljenja [champs de pensée], ki so sami opredeljeni z notranjimi spremenljivkami. Navsezadnje pa obstajajo tudi zunanje spremenljivke (stanja stvari, zgodovinski trenutki), ki tvorijo kompleksno razmerje s temi notranjimi spremenljivkami in funkcijami. To pomeni, da se koncept ne rodi in ne premine kar tako za zabavo [par plaisir], temveč v toliko, kolikor ga nove funkcije znotraj novih prostorov v skladu s temi razmerji razrešijo njegovih nalog. Prav zaradi tega nikoli ni prav zanimivo nek koncept podvreči kritiki: bolje je zgraditi nove funkcije in odkriti nove prostore, ki bodo ta koncept naredili neuporaben ali neadekvaten. [...] Tudi koncept subjekta ne ubeži tem pravilom. [...] Ali je mogoče določiti nove funkcije in spremenljivke, ki bodo povzročiti spremembo? To so funkcije ustvarjanja singularnosti [singularisation], ki so prekrile prostor spoznavanja, v prid novim spremenljivkam prostora-časa. S singularnostjo ne gre razumeti nečesa, kar nasprotuje univerzalnemu, temveč katerikoli element, ki ga je mogoče podaljšati vse do bližine nekega drugega, tako da je dosežena povezanost: to je matematični pomen singularnosti. Spoznanje in celo verjetje imata tendenco k zamenjavi s pojmoma, kakršna sta montaža [agencement] in dispozitiv, ki označujeta emisijo in porazdelitev singularnosti. Emisije, kakršne so 'meti kocke', tvorijo transcendentalni prostor brez subjekta. Mnogovrstno postane samostalnik, mnogovrstnost [multiplicité], filozofija pa je teorija mnogovrstnosti, ki se ne nanašajo na noben subjekt kot vnaprej narejeno enoto.« (DRF: 326–327)

Walter Benjamin je nekoč dejal, da moramo biti zelo pozorni na vsakdanje dogajanje, kajti zgodovina nas uči, da se dogajajo revolucije, dogaja pa se tudi to, kar ponazarja fašizem. Še več, pravi Benjamin, čisto lahko se zgodi, da dobimo namesto revolucije fašizem.

V izjemnem predavanju o logiki in antropologiji oziroma o nekem prehodu, ki ga je imel nedavno Alain Badiou, trčimo ob čer, na kateri nasedemo, in prav je tako. Tu se moramo namreč za dalj časa ustaviti, kajti naša spontana prepričanja o naravi človeških bitij in torej tudi o nas samih so tako zastarela in sporna, da je res že skrajni čas, da se jih znebimo. Kakšna so ta prepričanja?

»Subjekt je sanjač, popotnik, avanturist in blodnja, zato se upira vsakemu modelu in vsaki teoriji.« (Rutar 2001: 113)

Spinoza je za časa svojega življenja (1632-1677) veljal za najnevarnejšega človeka.[1] Za takšnega ga je razglasila zlasti katoliška cerkev, ki je obvladovala dobršnji del vsakdanjega življenja ljudi. Spinoza je pomenil grožnjo za uveljavljena razmerja moči, še zlasti s svojo idejo, da je bog identičen naravi, slednjo pa je razumel kot povsem neosebno in v celoti determinirano mašino, ki deluje na kaotičen način.[2] Razglasili so ga za brezbožnika in krivoverca, saj ni sprejemal dogme, ki je zahtevala zlasti poslušnost. Čeprav je narava po Spinozi določena skoz in skoz (bog ničesar ne proizvaja po naključju, sam je podrejen zakonitostim, ki jih sicer lahko opazujemo, ko raziskujemo naravne procese), pa to še ne pomeni, da v človekovem delovanju ni nobene možnosti za svobodo.