Medijska konvergenca nikakor ne pomeni zgolj kakršnegakoli tehnološkega procesa, ki se navezuje na množične medije, oziroma preprostega skupka tehnoloških sprememb v novinarstvu. Pomeni vse to in obenem neprimerno več; medijska konvergenca je spajanje različnih tehnologij, vsebin, karakteristik itd. posameznih medijev, zaradi katerega se trdno določene meje med njimi vse bolj brišejo, posamezne vsebine pa so upovedane na različne načine za različne medije. Medijska konvergenca torej omogoča sporočanje iste novinarske zadeve (dogodka) na različne načine, skozi različne medije, kar naj bi naslovnikom prineslo kvalitativno različne izkušnje istega dogodka.

Naš cilj je (vnovič) premisliti dialektični odnos med končnim in neskončnim, pravi Alain Badiou v enem zadnjih predavanj. Naloga zato ni, da se zadovoljimo s končnim in rečemo, da je kapitalizem najboljši sistem, za katerega moramo ljubeče skrbeti, nato pa se nagnemo nazaj in uživamo do konca življenja v dobrinah, ki nam jih servira.

Zanimivo je razmišljati o pripombah, ki jih imajo ljudje na različne avtorje, teoretike, znanstvenike. Človek dobi včasih občutek, da imajo absolutno pravico povedati mnenje o čemerkoli, pa če o tistem kaj vedo ali ne vedo ničesar.

Ljudje radi rečejo, da resnica ne obstaja. Včasih dodajo, da sicer verjamejo, da obstaja, vendar obenem vedo, da je ne moremo spoznati. Ali pa rečejo, da jo lahko spoznamo le s srcem, v srcu, ne pa z jezikom in razumom. Včasih tudi rečejo, da ima vsakdo svojo resnico, da je resnic, kolikor hočeš.

Jacques-Alain Miller v nekem predavanju (april 2011) pravi, da je za psihoanalitika zelo pomembno, da zna brati, da ve, kako brati (na primer simptome). Nesporno zato velja, da se mora branja najprej naučiti, saj se nihče ne rodi s tako veščino, sploh pa je pogoj vsakega mogočega branja jezik. Sočasno se mora analitik naučiti še nečesa. Da bi lahko ustrezno prebral simptome, mora znati dobro zastavljati vprašanja, znati mora zastavljati dobra vprašanja, znati mora primerno artikulirati, kar bi rad prebral, saj ni res, da je vse to že ustrezno artikulirano.

Paradoks kapitalizma je tudi to, da ustvarja pri ljudeh vtis, da je realnost narejena na tak način, da jo je mogoče pojasnjevati brez ostanka. Tudi če tega ne moremo narediti danes, bomo lahko – s pomočjo zmogljivih računalnikov – to naredili že v bližnji prihodnosti. Tak je kapitalistični obet.

V 19. stoletju je v tesni povezanosti s seksualnostjo obstajal sistem verjetij, znotraj katerega je začela nastajati psihoanaliza. Ta sistem se je oblikoval in utrjeval skozi stoletja, toda pomembni premiki – pomembni z vidika nastanka psihoanalize – so se začeli dogajati v 17. stoletju:

»Postopki nevednega učitelja niso samo pripomoček v sili, ki revežu, ki nima ne časa, ne denarja, ne védenja, omogoči izobraževati lastne otroke. Ampak so ključna izkušnja, ki osvobaja čiste zmožnosti uma tam, kjer mu učenost ne nudi več pomoči. Kar enkrat zmore kakšen nevednež, vedno zmorejo vsi nevedneži. Ker v nevednosti ni hierarhije. In prav tisto, kar zmorejo tako nevedneži kot učenjaki, lahko imenujemo zmožnost inteligentnega bitja kot takega.«[1]

I. Sugata Mitra o učenju in samoorganiziranih sistemih

Morda bi večini ljudi več kot ime profesorja Mitre povedal naslov nekega filma, ki najbrž ne bi nastal brez neke njegove ideje, poimenovane Luknja v zidu (Hole in the wall). Govorimo o filmu Revni milijonar (Slumdog Millionaire, režija: Danny Boyle, Loveleen Tandan, 2008); zgodba filma se naslanja na projekt, ki se ga je Sugata Mitra lotil v letu 1999 in s katerim je poskušal revnim indijskim otrokom približati svet računalniških tehnologij in interneta.[2] Začelo se je s preprostim eksperimentom. Profesor Mitra je tedaj predaval na univerzi v Delhiju. Ob očitnem razkoraku med študenti na univerzi, ki so imeli v svojem učenju na voljo najnovejšo tehnologijo in ki jim je omogočala dostop do vseh potrebnih informacij, in otroki iz okoliških revnih predelov, ki niso imeli niti računalnikov niti dostopa do njih, je Sugata Mitra začel razmišljati o tem, kako bi tudi zadnjim omogočil, da bi dobili dostop do medmrežja. Prvi korak je bil vsekakor zagotoviti jim ustrezno tehnologijo. Tako se je rodila ideja o luknji v zidu. Sredi ulice je profesor Mitra s sodelavci postavil računalnik, ki je bil vgrajen v zid. V luknji v zidu je bil nameščen računalniški zaslon, pred njo je bila tipkovnica z miško.

Ena od ključnih predpostavk, na kateri Kant gradi svojo etiko, je, da smo ljudje svobodni. Če ne bi bilo svobode, potem ne bi bilo mogoče govoriti o moralnem oziroma etičnem delovanju. V naravi, ki je podvržena zakonitostim, ki jih odkrivajo empirične znanosti, ni svobode in ni morale. Vse si sledi po nujnosti in v naravnem redu ni mesta za subjekt ali umno bitje. Kant zato vpelje razloček med dvema vrstama delovanja. Eno je heteronomno »delovanje«, ki je delovanje v skladu z redom vzrokov in posledic, ki velja v naravi. Človek je do neke mere nedvomno bitje, ki je podvrženo naravnim zakonitostim, in v tem smislu ne moremo reči, da je svoboden. Kadar zadovoljuje svoje biološke potrebe, na primer, sledi nečemu, na kar sam nima vpliva: če čuti žejo, potem je vse, kar lahko naredi, to, da jo poskuša pogasiti. Vendar pa gre Kant pri tem razmišljanju še nekoliko dlje. Heteronomno delovanje ne nastopi samo tedaj, ko ubogamo svoje naravne potrebe (ali pa ko smo podvrženi npr. fizikalnim zakonitostim – ko ne moremo ničesar narediti, da na nas ne bi delovala sila gravitacije, denimo – vsaj ne v vsakdanjem življenju). Heteronomno delovanje nastopi vselej takrat, ko smo za delovanje določeni tako, da sledimo nekemu cilju, ki ga nismo sami (svobodno) izbrali. Na primer, če smo prepričani, da smo se čisto sami (svobodno) odločili, ko smo v trgovini izbrali rdeče čevlje namesto vijoličnih, potem smo po Kantu v tem našem prepričanju v veliki zmoti. Razlog, zaradi katerega smo izbrali rdeče čevlje, je najverjetneje ta, da so nam pač ti čevlji »bolj všeč« od onih drugih. Če menimo, da je odločitev v skladu z našimi preferencami že zadostni pogoj za svobodno delovanje, se gladko motimo.

Ko rastemo in se staramo, hitro pozabljamo, da v nas živi tudi otroški del naše osebnosti. Tisti del, ki ga je tako prizadeto opisoval Cankar. Prvobitno besedilo življenja se zapiše že nekako do devetega leta naše starosti, torej še preden nas v šoli razvrstijo po predmetih.