V 19. stoletju je v tesni povezanosti s seksualnostjo obstajal sistem verjetij, znotraj katerega je začela nastajati psihoanaliza. Ta sistem se je oblikoval in utrjeval skozi stoletja, toda pomembni premiki – pomembni z vidika nastanka psihoanalize – so se začeli dogajati v 17. stoletju:

»Postopki nevednega učitelja niso samo pripomoček v sili, ki revežu, ki nima ne časa, ne denarja, ne védenja, omogoči izobraževati lastne otroke. Ampak so ključna izkušnja, ki osvobaja čiste zmožnosti uma tam, kjer mu učenost ne nudi več pomoči. Kar enkrat zmore kakšen nevednež, vedno zmorejo vsi nevedneži. Ker v nevednosti ni hierarhije. In prav tisto, kar zmorejo tako nevedneži kot učenjaki, lahko imenujemo zmožnost inteligentnega bitja kot takega.«[1]

I. Sugata Mitra o učenju in samoorganiziranih sistemih

Morda bi večini ljudi več kot ime profesorja Mitre povedal naslov nekega filma, ki najbrž ne bi nastal brez neke njegove ideje, poimenovane Luknja v zidu (Hole in the wall). Govorimo o filmu Revni milijonar (Slumdog Millionaire, režija: Danny Boyle, Loveleen Tandan, 2008); zgodba filma se naslanja na projekt, ki se ga je Sugata Mitra lotil v letu 1999 in s katerim je poskušal revnim indijskim otrokom približati svet računalniških tehnologij in interneta.[2] Začelo se je s preprostim eksperimentom. Profesor Mitra je tedaj predaval na univerzi v Delhiju. Ob očitnem razkoraku med študenti na univerzi, ki so imeli v svojem učenju na voljo najnovejšo tehnologijo in ki jim je omogočala dostop do vseh potrebnih informacij, in otroki iz okoliških revnih predelov, ki niso imeli niti računalnikov niti dostopa do njih, je Sugata Mitra začel razmišljati o tem, kako bi tudi zadnjim omogočil, da bi dobili dostop do medmrežja. Prvi korak je bil vsekakor zagotoviti jim ustrezno tehnologijo. Tako se je rodila ideja o luknji v zidu. Sredi ulice je profesor Mitra s sodelavci postavil računalnik, ki je bil vgrajen v zid. V luknji v zidu je bil nameščen računalniški zaslon, pred njo je bila tipkovnica z miško.

Ena od ključnih predpostavk, na kateri Kant gradi svojo etiko, je, da smo ljudje svobodni. Če ne bi bilo svobode, potem ne bi bilo mogoče govoriti o moralnem oziroma etičnem delovanju. V naravi, ki je podvržena zakonitostim, ki jih odkrivajo empirične znanosti, ni svobode in ni morale. Vse si sledi po nujnosti in v naravnem redu ni mesta za subjekt ali umno bitje. Kant zato vpelje razloček med dvema vrstama delovanja. Eno je heteronomno »delovanje«, ki je delovanje v skladu z redom vzrokov in posledic, ki velja v naravi. Človek je do neke mere nedvomno bitje, ki je podvrženo naravnim zakonitostim, in v tem smislu ne moremo reči, da je svoboden. Kadar zadovoljuje svoje biološke potrebe, na primer, sledi nečemu, na kar sam nima vpliva: če čuti žejo, potem je vse, kar lahko naredi, to, da jo poskuša pogasiti. Vendar pa gre Kant pri tem razmišljanju še nekoliko dlje. Heteronomno delovanje ne nastopi samo tedaj, ko ubogamo svoje naravne potrebe (ali pa ko smo podvrženi npr. fizikalnim zakonitostim – ko ne moremo ničesar narediti, da na nas ne bi delovala sila gravitacije, denimo – vsaj ne v vsakdanjem življenju). Heteronomno delovanje nastopi vselej takrat, ko smo za delovanje določeni tako, da sledimo nekemu cilju, ki ga nismo sami (svobodno) izbrali. Na primer, če smo prepričani, da smo se čisto sami (svobodno) odločili, ko smo v trgovini izbrali rdeče čevlje namesto vijoličnih, potem smo po Kantu v tem našem prepričanju v veliki zmoti. Razlog, zaradi katerega smo izbrali rdeče čevlje, je najverjetneje ta, da so nam pač ti čevlji »bolj všeč« od onih drugih. Če menimo, da je odločitev v skladu z našimi preferencami že zadostni pogoj za svobodno delovanje, se gladko motimo.

Ko rastemo in se staramo, hitro pozabljamo, da v nas živi tudi otroški del naše osebnosti. Tisti del, ki ga je tako prizadeto opisoval Cankar. Prvobitno besedilo življenja se zapiše že nekako do devetega leta naše starosti, torej še preden nas v šoli razvrstijo po predmetih.

Naslov zajema tri pojme, ki so izjemno obsežni in zahtevajo poglobljeno obravnavo: vrednotenje, zdravstvo in zdravje. V tem prispevku predstavljamo izhodišča za njihovo obravnavo.

Vrednotenje je uporabna družboslovna raziskava ki naj bi nam povedala, ali je določen program, ukrep, politika uspešna, ali in v kolikšni meri zahteva spremembe. Vrednotenje uvajamo v področje neprofitnega sektorja (v katerega sodi celoten javni sektor, torej tudi javni zdravstveni sistem) zato, ker nam manjka povratna informacija o kakovosti storitev; informacija, ki jo na področju profitnega sektorja daje trg avtomatično.

Prometej je vedel, da v zemlji dremlje nebeško seme. To je nemogoče, bi lahko rekli. Prometej je vedel, da v zemlji dremlje bučno seme. To je bolj mogoče: bučno seme je bolj mogoče, kot nebeško seme. Toda tudi bučna semena v zemlji ravno ne dremljejo, ampak prej zgolj ležijo. Še bolj mogoče je, da v zemlji dremlje krt in da je Prometej to vedel. Mit o Prometeju očitno daje prednost nemogočemu pred mogočim. Aristotel je v svoji Poetiki zapisal izjemno zanimivo trditev; rekel je: »Temu, kar je prepričljivo, pa četudi nemogoče, je treba dati prednost pred tem, kar je neprepričljivo pa mogoče.«

Kapitalizem nalaga ljudem nove in nove naloge. Danes se morajo na primer nenehno usposabljati in izpopolnjevati, nenehno morajo presegati sebe in biti morajo ustvarjalni, uživajoč. Pa vendar je na tem nekaj patološkega, perverznega in celo absurdnega, kajti kapitalizem vse to nalaga ljudem natanko zaradi kopičenja profitov, ne zaradi njih samih. Tega zagotovo ne dela iz človekoljubnih razlogov, čeprav ustvarja prav tak vtis. Čemu ga torej ustvarja in za koga?

Kapitalizem temelji na proizvajanju predmetov ali dobrin in izkoriščanju delovne sile. Zanj so zato potrebni tudi odnosi med ljudmi, ki iščejo delo, in ljudmi, ki jim ga dajejo. Eni se imenujejo delodajalci, medtem ko so drugi delojemalci. A odnosi med njimi so vse prej kot odprti, odkriti in pošteni.

EGOIZEM MED POGORIŠČEM BITKE IN OGNJEM LJUBEZNI

»Od dne, ko človeško bitje začne izgovarjati 'jaz', prinaša svoje ljubljeno sebstvo na svetlo, kadarkoli mu je dopuščeno, in egoizem neustavljivo napreduje. Če tega ne dela odkrito (kajti egoizem drugih mu nasprotuje), to kljub temu dela prikrito in z navideznim zanikanjem samega sebe ter z lažno skromnostjo, da bi si v sodbah drugih še bolj zanesljivo pridobil večvrednost.«[1]

Tako začenjamo ta esej: s Kantovim zapisom o človeškem bitju kot bitju, ki nekega dne začne izgovarjati besedo »jaz« – besedo, ki je nekatera človeška bitja (avtisti) sploh ne izgovarjajo in ki se ji nekateri pisci (znanstveniki) v svojih razpravah dosledno izogibajo, kot da si je ne bi dopuščali ali dovolili zapisovati. Izhajajoč iz tega zapisa lahko zapišemo izhodiščno definicijo egoizma: egoizem je prinašanje sebe na svetlo z izgovarjanjem besed.


Življenje ni objektivna končno velika sestavljanka, ki jo moramo do smrti sestaviti tako, kot je prav, kot je ukazal nekdo, ki domnevno ve, kaj vse bi človek moral narediti v življenju. Ni igra, v kateri moramo ugibati, kakšni skrivni algoritmi jo omogočajo in kdo jih je napisal. In še najmanj je kapitalistično kopičenje dobrin ter sledenje politikom in oblastnikom, ki domnevno najbolje vedo, kako reševati objektivne probleme, ki pri tem nastajajo.