Umetnik (The Artist, Michel Hazanavicius, 2011)

Včasih nastane vtis, da znajo delati vrhunske filme samo Američani; vrhunskost pogosto mešajo s količino zasluženega denarja in z razvpitostjo filma. A v resnici nastane vsako leto veliko filmov, ki so boljši od ameriških celo na tistih področjih, ki so jih izumili prav oni, pa niso ne razvpiti ne dobičkonosni.

Iz povedanega lahko sklepamo: nobenega filma ali žanra ne moremo določiti enkrat za vse čase, vedno bodo obstajale izjeme in nove možnosti za preseganje starega. Zanimajo me zlasti izjeme.

Filmi kajpak sodijo v svet umetnosti, ne v svet kapitalističnih uporabnih dobrin in dobičkov, ki gredo praviloma v roke redkih posameznikov. In kaj je umetnost? Prav gotovo je proces. Umetnik je lahko le del njega. Umetnost zato ni dar ali talent bolj ali manj genialnega posameznika, ki ima to genetsko srečo, da lahko realizira svoje potenciale v okolju, v katerega se je po naključju rodil.

Vsekakor je res, da umetnik nekaj proizvaja, da je torej proizvajalec. In če hoče ustvarjati ali proizvajati, se mora odpirati neskončnosti. O tem ne more biti nobenega dvoma.

Enako velja za druge ljudi; če nočejo njegove umetniške produkcije, je povsem izgubljen. Umetnost je zato mogoča le, če se odpirajo ljudje in če se odpira umetnik. Umetnost ima veliko skupnega z neskončnostjo, obenem pa se upira vsaki uporabnosti in koristnosti, s finančnimi špekulacijami pa sploh ni v nobeni povezavi.

V filmu Umetnik spremljamo usodo umetnika, filmskega igralca, ki nastopa v filmih tišine (silent movies) oziroma v nemih filmih, kot jih imenujejo; njegovo ime je George Valentin (Jean Dujardin) in je zvezda. Ko začnejo proizvajati talkies, se njegovo umetniško življenje za hip ustavi, grozi pa mu tudi popoln zaton.

Nenadoma se ne znajde več, saj je svet okoli njega poln šumov, zvokov, besed, glasbe, ki jih celo ne sliši. Tava po svetu, izgublja se v tišini, čeprav so okoli njega sami šumi in zvoki. Prepričan je, da nihče ne želi več gledati filmov, v katerih je nastopal, v katerih bi še vedno rad nastopal, saj predstavljajo ves njegov svet.

Proda svoja oblačila, znebi se številnih zasebnih predmetov, saj potrebuje denar, na koncu unovči celo svoj portret; njegov svet dokončno izginja in se pogreza v zgodovino. Po končani dražbi slišimo stavek: Vse je prodano, nič ni ostalo. Ko odhaja, ga na vogalu ulice skoraj povozi avto; ko se po projekciji lastnega filma znajde sam pred projektorjem in se pogovarja z lastno senco na platnu, ostane celo brez nje, saj preprosto odide s platna, zato začne uničevati še filmske trakove s svojimi filmi – na koncu jih zažge. Zdi se, da njegovega sveta dobesedno ni več, kar obenem pomeni, da tudi sam ne obstaja več.

Pa vendar po nekakšni skrivnostni logiki reši en film in zaradi iskanja koluta tudi tvega življenje, ki ga ne izgubi samo zaradi svojega psa, ki teče po pomoč, ko že nezavesten leži na tleh goreče hiše.

Svoj nezavidljivi položaj v svetu pozneje opiše z izjemnim stavkom: Nihče ne bi hotel gledati filmov, v katerih bi govoril (No one wants to see me speak).

Stavek je izjemno dober in produktiven. Ko govorimo, namreč pričakujemo, da nas bodo ljudje poslušali, ne pa gledali; ko jim ponujamo svojo podobo, želimo, da nas občudujejo in potrjujejo v naši imaginarni identiteti – besede takrat niso pomembne. Zakaj bi nas torej gledali, ko govorimo, in zakaj bi hoteli, da govorimo, ko jim ponujamo sebe kot podobo?

Možno je tudi nadaljevanje, kajti v spektakelskih in vizualnih okoljih vztrajno raste in se ohranja vtis, da so podobe za ljudi bolj zanimive kakor besede. Bolj privlačne so in laže jih je unovčiti, zato se tudi zdi, da so bolj uporabne oziroma koristne.

A George ima ob sebi tudi angela varuha, ki sliši na ime Peppy Miller (Bérénice Bejo). Na dražbi na skrivaj kupi vse njegove predmete, vključno s portretom, in jih shrani v svoji hiši. George jih po naključju odkrije, nato pa se zgodi nekaj čudežnega, nekaj, kar nam pove, zakaj tako zelo potrebujemo umetnost in umetnike.

Odpre se povsem nova priložnost, ki jo ponudi Peppy: v svetu govorečih filmov je mogoče nastopati tudi tako, da se navidezno nasprotje zaradi nemogočega razmerja med podobami in besedami razreši. George namreč lahko nastopa, ne da bi govoril; gledalci ga lahko gledajo, lahko pa ga tudi slišijo, čeprav ne izusti niti besede. Peppy in George zato zaplešeta, da se vse iskri, in čisto na koncu ju navdušeni režiser Al Zimmer (John Goodman) z nami vred vpraša: Lahko slišimo/vidimo še enkrat?

Vse to je mogoče ravno zaradi narave umetnosti. Umetniško delo namreč nima nobene uporabne vrednosti, zato pa ima poseben cilj, ki je zelo nenavaden. Jean-Luc Nancy pravi takole: konec umetnosti je neskončnost. Cilj, konec zato ni več določen, postane povsem nedoločljiv, svet je dokončno odprt, nemogoče postaja mogoče.

Odprtost vesolja in človekove eksistence pomeni, da ima vsak človek pred seboj neskončnost, katere del je. Neskončnost ne more postati nekaj takega, kar bi človeškemu bitju omogočalo na kakršen koli način določiti smisel in pomen življenja, čeprav to še ne pomeni, da nič od tega ne obstaja. Prav nasprotno.

V neskončnosti je namreč tudi skrivnost; neskončnost je skrivnost, zato je realnost kot učinek neskončno kreativne sile vselej tudi skrivnost. Nedoločljiva je, zato niti en sam človek nima kake prednosti v odnosu do nje. Vsi ljudje so nepreklicno enaki v odnosu do neskončnosti in skrivnosti, ki jo moramo skušati misliti, ko razmišljamo o neskončnosti in v njej. In zaradi enakosti ljudi v neskončnosti je svet lahko boljši.

Človek je vselej že v neskončnosti in je vpet v vrsto odnosov z njo. Umetnost je eden od načinov, kako se lahko v odnosu do neskončnosti vede produktivno. Njegovo produktivno delovanje vselej presega trenutna povpraševanja ljudi uporabnikov, presega ponudbe na kapitalističnem trgu, presega predstave ljudi o koristnosti in neposredni uporabnosti dobrin.

Ljudje se kot eksistencialna in ontološka bitja v vsakdanjem življenju vse preveč zanašajo na to, kar naj bi bilo neposredno koristno in uporabno, zaupajoč kapitalizmu.

V umetnosti je vselej presežek, ki pa ga ljudje v resnici potrebujejo veliko bolj kot večino uporabnih in koristnih dobrin. Za kaj ga torej potrebujejo?

Potrebujejo ga ravno za lastno eksistenco, kajti ta ni mogoča v svetu uporabnih in koristnih dobrin; mogoča je le, če obstaja neskončnost, če obstaja skrivnost, če obstaja možnost, da spreminjamo nemogoče v mogoče.

Film Umetnik je tako dober, da lahko v zapisano prepriča čisto vsakega človeka, če je ta vsaj malo odprt. Če ni, je seveda tudi ta film povsem nemočen.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži