Izjemno glasno & neverjetno blizu (Extremely Loud & Incredibly Close, Stephen Daldry, 2011)

Izjemni film z nenavadnim, a pomenljivim naslovom nam postreže z življenjsko lekcijo, ki jo resnično potrebuje čisto vsak človek. Njegova ideja je produktivna in natančna: ko se naivno sprašujemo, kako smo lahko v kaj prepričani, kako vemo, kdaj imamo prav, se lahko tudi vprašamo, kako vemo, da se motimo. Življenje vselej najde pot.

Na začetku, še pred potjo, je vse videti popolnoma nemogoče, nesmiselno in celo absurdno: Oskar Schell (Thomas Horn) ima devet let, ko nenadoma izgubi očeta v razvpiti katastrofi, ki se je zgodila enajstega septembra leta 2001. Ko se boleče zave očetove smrti, skuša odložiti trenutek popolnega soočenja z grozljivim dejstvom tako, da se loti tako rekoč neverjetnega simbolnega podviga. Po naključju namreč najde skrivnostno kuverto, v kateri je ključ, na ovojnici pa piše Black.
Potem logično sklepa: ključ gotovo odklepa kako ključavnico, Black pa je bržčas priimek človeka, ki živi v nekje New Yorku. Odloči se, da bo poiskal osebo in našel ključavnico, za katero ima ključ, saj naj bi domnevno bila taka očetova želja.
Starši se v vsakdanjem življenju vedno znova soočajo s težkim vprašanjem, kako pravilno vzgajati svoje otroke, in ta film jim ponuja tako rekoč ultimativni odgovor. V igri je namreč želja, toda ta je usmerjena v neskončnost in je nenavadna, zavezana skrivnosti.
Oče Thomas (Tom Hanks) posveti sinu ogromno časa: igra se z njim, obenem pa mu skoraj neopazno omogoča izkušnje, ki so potrebne za življenje – sem sodijo branje knjig, raziskovanje, disciplina, natančno delo, razmišljanje, smisel za red, vztrajnost. Sin je zato amaterski raziskovalec, arheolog, frankofil, pacifist, izumitelj, računalniški svetovalec, entomolog in kot tak se tudi predstavlja ljudem. Mati Linda (Sandra Bullock) je skrbna, ljubeča in neverjetno potrpežljiva, zato živi Oskar v okolju, ki bi mu ga lahko zavidal vsak otrok.
Ko oče umre, je Oskar močno prizadet, zato potrebuje veliko časa, da se znova orientira. In nenadoma je koristno vse, česar se je dotlej naučil v družini. Svojega podviga, ki bi ga odrasli zelo verjetno označili za norega, se loti temeljito, sistematično, natančno, disciplinirano. Odpravi se na pot, na kateri se ne bo spremenil samo on, ampak so bodo zaradi njega spremenili čisto vsi ljudje, ki jih bo na poti srečal.
Če se Oskar ne bi odločil za podvig, ki je videti nor in nesmiseln, se ne bi zgodilo, kar se je. In natanko v tem je bistvo tega prečudovitega filma. Sporočilo je namreč jasno: vsak človek ima vselej na voljo številne poti, po katerih lahko krene. Nihče ne živi v enem samem svetu, vsakdo lahko ustvari novega. In nihče ni otok, zato se mora odločati tudi za druge ljudi, ne le zase, kar je še veliko pomembneje.
In novi svet pomeni tudi nove ljudi, nove odnose, pomeni novo vse. Vzporedna vesolja so zares nenavadno blizu, le da se največkrat preveč oklepamo domnevno danega in se bojimo neznanega oziroma novega.
Boji se tudi Oskar, toda vselej najde način, da premaga strah oziroma tesnobo. Gotovo ni lahko potovati po New Yorku, če se na primer bojiš podzemne železnice, ki je sicer najhitrejši način potovanja po tako velikanskem mestu. In težko se je vživeti v otroka, ki v milijonski množici ljudi čisto sam išče neznance, kar pomeni, da ne more biti nikoli prepričan, na koga bo naletel, obenem pa se že tako ali tako boji govoriti z ljudmi.
Oskar res naleti na številne ljudi, vendar pa ne ve, da njegove poti ves čas skrbno spremlja mati in jih celo tlakuje zanj. Mati resnično ni zaskrbljena ali nevrotična, čeprav se boji za otroka, zato predstavlja najboljšega možnega sinovega spremljevalca in se postavi ob bok njegovega molčečega dedka (Max von Sydow), ki je pred mnogimi leti zapustil Oskarjevega očeta, ker se je ustrašil očetove vloge, sedaj pa tudi njega čaka korenita sprememba življenja.
Oskar se niti najmanj ne boji tega, kar zastopa njegov oče. Ko načrtuje svojo odpravo po New Yorku, reče, da je oče vselej načrtoval raziskovanje do najmanjših podrobnosti; sam naredi popolnoma enako, saj verjame vanj.
Vzporednica s tem, kar je naredil Lacan svojemu vzorniku, je očitna in je na dlani. Lacan je namreč nekoč dejal: jaz ne sledim Freudu, ampak se mu pridružujem na njegovi raziskovalni poti.
Pridružiti se raziskovalcu na njegovi poti pa pomeni tudi tole: dejstvo, da se je nekje na poti nekoč že porodila ideja, še ne jamči, da jo je raziskovalec tudi ustrezno obdelal v duhu samega raziskovanja.
Ideja zato lahko dolgo čaka na novega raziskovalca, da jo bo ustrezno raziskal. Lacan je zato k zapisanemu dodal znamenito izjavo, da se skuša (zgolj) podrediti, prilagoditi Freudovemu duhu. Podrediti se duhu pa pomeni raziskovati v slogu, ki ga je nekoč omogočilo samo raziskovanje, oziroma ga je ustvaril raziskovalec.
Torej ne gre za ponavljanje za avtoriteto, ne gre za interpretiranje tega, kar je odkrila, ampak gre natanko za nadaljevanje raziskovanja, za razvijanje raziskovalnega sloga, za ustvarjanje novega duha raziskovanja.
Oskar hoče raztegniti osem minut, ki jih ima na voljo, da je še skupaj z očetom; gre za vzporednico z ugotavljanjem, kdaj bi spoznali, da je naše sonce umrlo – čez osem minut, seveda, ker svetloba toliko časa potrebuje do nas. Še več: Oskar razmišlja, da bi svoj čas z očetom raztegnil kar na večnost, kar bi pomenilo, da bi bil v duhu vselej z očetom in ta bi bil vedno z njim. Navsezadnje gre res natanko za to, saj smo ljudje predvsem duhovna bitja.
Kot duhovna bitja smo zmožni za neskončnost in za skrivnost – za raziskovanje, odkrivanje, nomadska potovanja. Natanko tega se nauči tudi Oskar od svojega očeta. Nauči se, da ima skrivnost človeške eksistence obliko, zato na koncu razume, da ključ, ki ga drži v roki, ni nič drugega kot predmet, zaradi katerega je dal s svojim potovanjem skrivnosti eksistence obliko.
Tudi film naredi enako, saj je umetnost. Skrivnosti da obliko in odgovori na vprašanje, kako naj starši vzgajajo svoje otroke, da bodo ti nekoč zmožni narediti enako. Oskar na koncu filma izjavi, da je imel ves čas eno samo željo: da bi bil oče ponosen nanj, tako kot je sam ponosen na njega.



O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži