V naslednjih tednih bom pisal o filmih in o filmski teoriji. Trenutno me ne zanima, kaj je rekla Alenka in kaj ji je odgovoril JJ. Dovolj sem tudi star, da lahko naredim seznam filmov. In sem ga. To ni seznam najboljših, najbolj donosnih, najbolj popularnih filmov. Vse to me ne zanima. Je preprosto seznam. Na njem so filmi, ki so dobri za dušo; to so filmi, ki navdušijo, kar pomeni, da sprožijo veselje, okrepijo voljo in pripravljenost za kreativno delo. Torej si jih je dobro ogledati.

***

Prvi je na vrsti film z naslovom Himalaja – poglavarjevo otroštvo (Himalaya - l'enfance d'un chef, Eric Valli, 1999).

Ključna značilnost tega filma je, da ni o tem ali onem, da ni predvidljiv in da prinaša nepredvidljivo. Ni niti zgodba in ni naracija. Je preprosto nekaj drugega.

V njem se protagonisti zavedajo, da obstajajo demoni, ki včasih posežejo v njihov svet in jim kaj vzamejo – na primer kakega jaka ali kako vrečo soli. Zaradi poseganja demonov se ne vznemirjajo. Prav tako pa se zavedajo, da obstaja bog. In v njihovem zavedanju ni nobenega vraževerja. Je nekaj drugega.

Da bi razumeli to drugo in da bi lahko o njem kaj povedali, moramo filozofirati. Film je namreč po naravi filozofiranje – tudi z besedami. Je filozofiranje s podobami in z zvoki, z glasbo in gibanjem, s časom in v njem. Zavezan je poetiki prostora, o čemer bo še tekla beseda, zavezan je spreminjanju, kar pomeni, da se seli z enega kraja na drugega. Tako kot se selijo nomadi.

V filmu slišimo tole izjavo: vodja vodi ljudi, toda pri tem posluša boga. Če torej ne posluša boga, ne more voditi ljudi, kot je treba.

Vodja je kajpak človek. Ni sestavljen iz atomov, ni narejen iz njih, temveč je multipliciteta, kar je nekaj drugega. Multipliciteta je vselej sestavljena iz drugih multiplicitet, kot večkrat poudari Alain Badiou. Spoznanje je pomembno, kajti človeškemu bitju, ki ni Eno, ne moremo enoznačno pripisati volje ali zmožnosti za vodenje drugih ljudi. Prav zato mora poslušati boga.

Tinle je starejši človek, ki navidezno trmasto vztraja pri tradicionalnih oblikah vedenja in delovanja v občestvu, zato ne posluša mladcev, ki zastopajo novo miselnost. Prihaja čas, ko morajo gnati jake, otovorjene s soljo, čez prelaz, kajti visoko v Himalaji ostra zima nastopi kmalu po koncu kratkega poletja. Tinle vztraja, da morajo ubogati starodavne običaje, vendar ga mladci ne poslušajo.

Pot čez prelaz je zahtevna, izjemno nevarna in prenapolnjena s poetiko prostora, o kateri je pisal Gaston Bachelard. Nobenega razloga zato ni, da ne bi ob gledanju filma prebirali njegove Poetike prostora.

V njej zapiše: poetična podoba ni podrejena nikakršnemu porivu; ni odmev preteklosti; zaradi sijaja neke podobe oddaljena preteklost zazveni in težko bi rekli, na kateri globini se bodo ti odmevi izpeli in ugasnili.

Spremljamo skupino, ki se prebija z jaki skozi pokrajino, sledeč starodavnim pravilom, ki so od boga. To je postava, ki jim omogoča preživetje, zato jo ubogajo brez prigovarjanja. Ne čisto vsi, toda stari Tinle jih osupne, ko jih dohiti na poti, čeprav je šel za mladeniči nekaj dni pozneje. Ne morejo verjeti, da jih je dohitel starec, a so na svojo srečo dovolj odprti, da sprejmejo njegovo modrost, ki jo izreče, preden umre.

Podoba je zares prepričljiva. Starec ni bolan, temveč je star. Pustili ga bodo tam, kjer je umrl. Vrnili se bodo domov, bogatejši.

Biti bogatejši pomeni imeti dušo, ki je še bolj kot prej sposobna odkrivati oblike v svetu. Duša je namreč prvotna moč. Pomembno je poudariti: duša je moč. Ni torej res, da ima moč, saj že je moč. Moramo jo spoštovati, moramo se učiti, kako jo spoštovati. V moči duše je namreč dostojanstvo. Kdor se ne uči, lahko ostane brez dostojanstva; potem ni več človeško bitje v strogem pomenu besede.

Če človeka vodijo ljudje, ki ne poslušajo boga, so izgubljeni vsi.

Zakaj potemtakem govoriti o filmih? Zaradi moči, ki je duša. Film namreč odkriva podobe, odkriva poetičnost podob in samih prostorov, v katerih nastaja. Človek, ki ima dušo, hrepeni po poetiki takih prostorov, kar pomeni, da želi doživeti nekaj novega, želi izkušnje, ki jih omogočajo nove oblike.

Duša odkriva oblike, saj je moč. Torej omogoča izkušnje. Imeti take izkušnje pomeni imeti zdravilne izkušnje; izraz uporablja Bachelard.

Govoriti o filmu zato pomeni govoriti o zdravilnih izkušnjah. Le zakaj ne bi govorili o njih, saj je tudi tako govorjenje zdravilno. Vsak dober psihoanalitik to ve.

Zdravilna izkušnja je izkušnja vznika. Je izkušnja nečesa novega, nove oblike v svetu, novega sveta. Ko ponavljamo zdravilne izkušnje, odkrivamo in ustvarjamo novo. Ne ponavljamo starega, temveč v njem odkrivamo novo.

Kdor odkriva novo, je svoboden. Kdor je svoboden, odkriva nove oblike. Poezija je fenomen svobode, dodaja Bachelard, zato je tudi govorjenje o izkušnjah, ki jih omogoča film, svobodno in poetično. Pomeni prakticiranje svobode. In zakaj ljudje ne bi prakticirali svobode?

Prakticiranje svobode pomeni prakticiranje poetike, ta pa pomeni zdravilne izkušnje. Poetične podobe filma so zato v znamenju novega bitja. Vselej so v znamenju novega bitja. Resnično gledati film zato pomeni prepustiti se posebni izkušnji.

Filma ne gledamo, da bi ga kritizirali, ocenili in na koncu rekli, da nam je bil všeč (ali da nam ni bil). Film gledamo, da bi izkusili nekaj novega. In odkrivati novo pomeni postajati srečnejši.

Ni res, da ne obstajajo srečni ljudje. Seveda obstajajo. Srečni so ljudje, ki uspejo vedno znova doživeti nedoživeto. Zdravilne so namreč tiste izkušnje, ki pomenijo srečanje z nedoživetim. Vsak človek si jih lahko privošči.

V tem je sreča tudi takrat, ko gre za dramo. Niti približno ni res, da je sreča eno samo brezmejno veselje. Prav nasprotno je res: veselje nad doživetjem nedoživetega je pogosto povezano s trpljenjem in z bolečino, saj nas take izkušnje vlečejo proč od vsakdanjega sveta in nenehnega ponavljanja istega, udobnega in varnega.

Film je filozofiranje, zato je srečen človek odprt temu, kar imenuje Bachelard razpiranje govorice. Srečen je, ker je odprt, ker ima zdravilne izkušnje in ker lahko razmišlja o njih, se uči in postaja bogatejši.

Pogosto je tudi bolj osamljen, a je voljan plačevati tako drobno in nepomembno ceno, saj ve, da ga bodo zdravilne izkušnje pripeljale dlje od vsake potrebe, želje ali kapitalistične ponudbe blaga. In kam ga bodo pripeljale?

Pripeljale ga bodo do ne-znanja.

Naša vsakdanja zavest je vse preveč navajena misliti, da mora človek nenehno kopičiti znanje in ga uporabljati. Tudi zato ne ve, kaj je ne-znanje, ki ni nevednost ali celo neumnost.

Ne-znanje pomeni preseganje. Ni enostavno početje, ampak je težavno, kot pravi Bachelard. Preseganje je namreč svojevrstna pozaba. Je pozaba naučenega. Kar imamo navadno za znanje, namreč še ni znanje. Resnično znanje je šele ne-znanje, ki je preseganje in je učinek preseganja.

Torej ne napredujemo k vse večjemu znanju, ampak kvečjemu k ne-znanju, k preseganju znanja. In ne obstaja preseganje preseganja.

Kdor presega naučeno, je srečen človek.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži