Sol zemlje (Salt of the Earth, Herbert Biberman, 1954)

Za človeka s povečevalnim steklom je Svet novost, zapiše Bachelard. Morda bi lahko dodali, da je svet zanj vselej Novost, ki je daleč onkraj oglaševalskega vedno nekaj novega. In kdo je sol zemlje? Delavec.

To je film o delavcih, njihovih ženah in družinah, o duhu, o tem, kar imajo med seboj. Je film o singularnosti in še o nečem drugem, kar je za vsakdanjo zdravo pamet skoraj šok.

Ko imajo delavci vsega trpljenja dovolj, preprosto začnejo stavkati in terjajo višje plače. Delajo v rudniku cinka v Novi Mehiki, kjer je življenje skromno.

Toda skromnost ni nikakršen problem; ljudje so navajeni nanjo in jo sprejemajo. Problem je ničvreden odnos lastnikov rudnika do delavcev, ki so sicer Američani, toda prihajajo iz Mehike. Ko uspejo lastniki stisniti delavce ob zid, stopijo na njihovo mesto ženske. Rudnik pravzaprav nima ničesar z njimi, toda videti je, da so lastniki sedaj še bolj vznemirjeni, kot so bili prej.

Vznemirjeni niso zaradi stavke, saj rudnik zaradi stavke žensk ne more neposredno trpeti, temveč so vznemirjeni zaradi dogodka samega, zaradi dejstva, da so ženske solidarne s svojimi možmi. Zanje je torej problem natanko solidarnost.

V resnici je spoznanje o tem šokantno. Človek z zdravim razumom bi se najraje vprašal, kako je solidarnost sploh lahko problem. Odgovor je kajpak jasen: v kapitalizmu je solidarnost med ljudmi problem že po definiciji, saj je kapitalizem preprosto ne prenese.

Prav izjemna solidarnost vseh ljudi, ki živijo v okolici rudnika, je podlaga za vpogled v naravo medčloveških odnosov in za razumevanje tega, kar je za ljudi navadno zgolj nalepka, oznaka za priseljence ali izključene ljudi.

Vsi ljudje poznajo izraz geto. In verjamejo, da tam živijo posebni ljudje, izključeni ljudje, marginalizirani ljudje, ljudje, potisnjeni na rob družbenega dogajanja. V nekem smislu imajo celo prav. A to je le pol zgodbe, ki je trpka, ni pa zanimiva. Zanimivejše je nekaj drugega.

Zgodovina nas uči, da so vselej živeli ljudje, ki so bili prisiljeni prebivati na posebnih krajih, ki so bili označeni, zaznamovani, stigmatizirani. Ljudje so na žalost vselej izključevali druge ljudi – torej so izključevali drug drugega. O izključenih so drugi ljudje vselej spletali nenavadne, celo fantastične zgodbe, jih opisovali skoraj kot nezemeljska bitja, tujce, ki jih nihče ne more povsem razumeti, kot ljudi, s katerimi se nihče ne želi srečevati. Očitno je, da gresta tujec in geto skupaj.

Ljudje obenem pozabljajo, če so sploh kdaj vedeli, da se je JK gibal natanko med gobavci in ljudmi z družbenega dna; tudi umrl je kot človek z družbenega dna. Očitno pa je, da se niti kristjani niso iz tega ničesar naučili. Žal. Ali pa je vse skupaj povsem predvidljivo in pričakovano.

Geto je vsekakor poseben kraj, ki izziva naše zanimanje; tujci so posebni ljudje, ki prav tako izzivajo naše zanimanje, kot ga je izzval tudi JK. Ljudje, ki se nimajo za posebne, jih kajpak ne razumejo in jih niti ne želijo razumeti, saj v glavnem čutijo tesnobo in celo strah pred njimi. V tem je njihova nenavadnost, v tem je nekaj čudnega, bizarnega, čudaškega. Dejstvo je, da se ljudje bojijo drug drugega in da napačno verjamejo, da je vsak izmed njih identičen s seboj.

V resnici je vsak človek drugi samemu sebi. Ko se pogleda v zrcalu, ne bi smel videti sebe, temveč drugega. Še bolje: prepoznati bi se moral kot drugi, nato pa še razmišljati o njem, tj. o sebi kot drugem.

Zanimivo se je zato povprašati, kako tujci v getih razumejo sam geto in sebe v njem. Ni namreč nujno, da so vselej zgolj nesrečni, ker so odrinjeni od drugih ljudi, ni nujno, da samo trpijo in da se imajo za nemočne žrtve, identične s seboj.

Richard Sennett v knjižici z naslovom Tujec (The Foreigner, 2011) opozarja na zgodovinsko dejstvo, da so vsaj Judje kot v geto potisnjeni ljudje v XVI. stoletju v Benetkah razmišljali precej drugače. Njihovo razmišljanje je optimistično in zelo dragoceno, zato je vredno, da o njem razmišljamo in se iz razmišljanja česa naučimo.

Bili so med prvimi, ki so skušali razumeti lastni položaj kot poseben privilegij. Vedeli so, da so za mesto zelo pomembni, saj so imeli v lasti veliko bank, plačevali pa so tudi visoke davke. Bili so torej segregirani, potisnjeni v geto, ne pa tudi izključeni iz občestva, saj jih je to potrebovalo.

Kako nenavadno: Jude so potiskali v geto, obenem pa so jih potrebovali. Potrebovali so njihov denar, potrebovali so njihove spretnosti, kajpak, obenem pa so se jih bali, zato so jih hoteli nadzorovati na zaprtem kraju.

Med seboj so bili različni, govorili so celo različne jezike; za zunanje opazovalce so bili vsekakor tujci. Bili pa so tudi solidarni, pomagali so si med seboj, kot si sicer znajo pomagati ljudje, zato so gradili skupni značaj, ki je bil za zunanje ljudi še bolj nevaren in ogrožajoč kakor dejstvo, da so jih imeli za tujce.

Solidarni ljudje so namreč vselej nevarni, ogrožajo pa samo logiko izključevanja oziroma segregiranja ljudi. V solidarnosti je njihova moč, ki jo vsakdo prepoznava in morda tudi vsaj nezavedno razume.

V vsakdanjem kapitalističnem življenju je med ljudmi sicer malo solidarnosti, zato imamo pred seboj res nenavadno stanje: segregirani ljudje so med seboj bolj solidarni kakor drugi ljudje, zato je moč njihove eksistence celo večja, čeprav živijo pod nadzorom in na robu, kjer naj bi bila moč eksistence majhna.

Kaj se pravzaprav dogaja? Sennett odlično povzame razmišljanje o izključevanju drugačnih ljudi: bolj ko so oddaljeni in ločeni od navadnih ljudi, manj ti vedo o njih, zato toliko bolj cvetijo fantazme in se bohoti domišljija.

Ljudje, ki ne vedo, kako živijo izključeni ljudje, si o njih ustvarjajo predstave, ki jih prepoznavamo kot simptome, kajti v njih se izraža vsa psihologija njihovih avtorjev, zlasti pa njihove notranje nekonsistentnosti, napetosti in nezavedne želje, njihova perverznost.

Fantazme torej več povedo o njihovih avtorjih kot pa o ljudeh, na katere se nanašajo. Izključeni drugi postajajo zaradi njih vse bolj nerazumljivi, nedojemljivi, skrivnostni Drugi, do katerega se ljudje vedejo paranoidno, zato se morajo prej ali slej lotiti tudi resnih poskusov, da bi se ga znebili.

Preganjanje drugačnih ljudi je tako rekoč v naravi ljudi. Problem je le, da je vsak človek drugi.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži