Bjutiful (Biutiful, Alejandro Gonzáles Iñárritu, 2010)

Ana: Oči, kako črkuješ besedo 'beautiful'?
Uxbal: Tako kot jo izgovoriš.

Nekatere zadeve v življenju so zelo preproste. Nekatere druge niso.

Človek lahko dobi vpogled v svoje življenje, a zakaj, čemu bi to hotel narediti? Zakaj se ne bi zadovoljil z golim biološkim preživetjem?

Ko so imeli naši davni predniki dovolj velike možgane, da so se lahko čudili in se vedno znova zamislili nad nenavadnostmi, na katere so trčili, so nenadoma dobili tudi izjemno priložnost, da so lahko z možgani razmišljali o prihodnosti in se spraševali, kakšna čudesa še skriva v sebi eksistenca. Navsezadnje so se lahko spraševali tudi o lastni usodi, o smislu življenja, o bogu in še in še.

Lahko so se, možgani so jim to dopuščali in omogočali. Danes je povsem enako. Razmišljanje o lastni eksistenci je potrebno že zato, da ustvarimo skupne pogoje za življenje v različnosti.

Uxbal (Javier Bardem) je oče dveh otrok. Njegovo življenje je neurejeno, razbito, izve tudi, da umira za rakom. To je vsekakor življenje, ki ga nihče ne želi živeti. In Uxbal živi v svetu, v katerem ne bi želel živeti nihče. To je resnična zgodba o življenju na robu, na meji, zraven brezna. Kako je tam sploh mogoče živeti in preživeti? Kaj sploh pomeni tako življenje?

Film nam ne ponudi nobenega prijaznega odgovora in nobene utehe, nikakršnega upanja in nas pusti povsem brez tolažbe. Obenem nam sporoči nekaj skrajno preprostega: živeti je mogoče tudi v svetu, kjer navidez ni mogoče živeti. Mogoče se je celo spraviti s seboj, z drugimi ljudmi in s svetom.

Možna je sprava, možna je odrešitev, možno je odpuščanje. O vsem tem vsekakor velja razmišljati.

Ko govorimo o spravi z življenjem, govorimo tudi o nekem nenavadnem načelu, ki ga je raziskoval Freud že ob koncu 19. stoletja; takrat je prvič spregovoril o načelu nirvane.

Avtorji, ki študirajo Freuda, še danes ne vedo, kaj natančno je načelo nirvane, o katerem govori Freud, ki spiše ob koncu življenja še delo z naslovom Onkraj načela ugodja, da zgodba ne bo preveč preprosta.

Freud je vse življenje spoznaval, da deluje v človeku, pa ne le v njem, saj deluje že v sami realnosti, nenavaden mehanizem, zaradi katerega človek proizvaja ekscese in se tudi vede ekscesno. Zlahka si namreč predstavljamo, da je človek naravno bitje, ki pač živi bolj ali manj umirjeno naravno življenje. Drugi bi seveda trdili, da je človek predvsem bitje kulture, ne narave.

Freud pa je spoznaval, da se motijo eni in drugi. Natančno opazovanje vedenja ljudi ga je namreč pripeljalo na sled, zaradi katere je najprej postavil hipotezo o načelu nirvane: človek se namreč vede, kot bi se hotel znebiti vseh napetosti in vznemirjenj v življenju, kot bi hotel postati nesmrten.

Freud se ni motil: ljudje se zares tako vedemo. A zakaj to delamo?

Odgovora na zastavljeno vprašanje ne najdemo niti z raziskovanjem biološke narave ljudi niti z odkrivanjem skritih meandrov kulture. Se je potemtakem Freud vendarle motil?

Ne, ni se motil. Mehanizem, ki mu je prišel na sled, je namreč mogoč natanko zaradi posebne narave realnosti, ki jo je človek s svojimi možgani sposoben ne le spoznavati, ampak jo tudi generira. Kakšna je torej narava realnosti, v katero je potopljen človek z možgani vred?

Predvsem lahko rečemo, da je Freuda presenetilo spoznanje, da realnost ni taka, kot jo je poznal na primer Newton: ni statična, končna in ni podobna brezhibno delujoči uri. Freudu je postajalo jasno, da realnost v radikalnem smislu sploh ni določljiva.

To ne pomeni, da je človek s svojimi omejenimi možgani ne more določiti in opisati brez ostanka, ampak pomeni, da je prav zaradi možganov ne more določiti, saj so možgani dovolj kompleksni, da jo razumejo in simulirajo.

Ko se človek rodi, ni več naravno bitje, vendar še ni povsem ukročen; pravimo, da nekaj časa živi vmes. In natanko to področje je močno pritegnilo Freuda. Pritegnilo ga je zaradi svoje nenavadnosti.

Freud ob koncu 19. stoletja torej spoznava, da realnost nikoli ni narejena do konca, kar je seveda pomenilo, da ni statična danost, ampak je bolj podobna toku, ki se vedno znova organizira na nov način. Freud je spoznaval naravo odprte realnosti in kontingence; oboje moramo misliti skupaj. Sklep je bil jasen: realnost ni nujno taka, kot je domnevno ta trenutek, ampak se lahko povsem kontingentno spremeni že v naslednjem trenutku.

V naravi realnosti je torej možnost kontingentnega, nenadnega redizajniranja, kar pomeni, da nujno (na primer Newtonovi zakoni) morda ni večno, ampak se lahko povsem spremeni ravno zaradi ontološke odprtosti realnosti, zaradi njene radikalne nedoločljivosti.

Spoznanje je bilo šokantno za Freuda in za vse druge raziskovalce: realnost ni sklenjena celota, človek ni sklenjena celota, občestva niso sklenjene celote. Histerija v tej perspektivi ni bolezen nekaterih žensk, ki ne morejo nadzorovati gibanja lastne maternice, ampak je čisto nekaj drugega. Anna O je sicer histerična, vendar moramo njeno vedenje razumeti široko: histerično vedenje je odgovor na neko zagato, ki ni težava te ali one ženske, ampak je univerzalna, kar pomeni, da velja za vse ljudi. Freud zato spregovori o neki nemožnosti človeškega bitja. Psihoanaliza se rodi kot odnos do nje.

Psihoanaliza se torej ne rodi kot psihoterapija, veja medicine ali psihologije, ne rodi se kot teorija osebnosti ali nevroz, ki ne velja za normalne ljudi. Daleč od tega.

Rodi se kot odnos do posebne drže, ki jo zmore človeško bitje v odnosu do realnosti. Držo lahko ponazorimo z občutkom, da v realnosti nekaj ni v redu, da nekaj ni tako, kot bi moralo biti, da obstaja problem, ki bi ga bilo treba rešiti, in da obstoječi načini reševanja takega problema niso dovolj dobri. Taka drža je histerična.

Histerija v osnovi zato ni bolezen, nevroza, ki jo je pač treba pozdraviti, da bo oseba spet normalna, ampak je orisana drža do sveta oziroma realnosti. Drža omogoča človeku, da postavlja realnosti pod vprašaj, obenem pa že ve, da nobena realnost ne more biti dokončana in da nujno vselej napoči trenutek, ko se povsem spremeni.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži