Brez meja (Limitless, Neil Burger, 2011)

Naivno prepričanje, da je mogoče človekove možgane s kemikalijami pripraviti do tega, da bodo delovali tako, kot si želijo ljudje, željni takega ali drugačnega uspeha, je seveda brez vsake osnove, o čemer priča sodobna nevroznanost. A saj na srečo film Brez meja ni dokumentarec o nevroznanosti.

Eddie Morra (Bradley Cooper) je pisatelj, ki preprosto ne zmore spraviti na papir niti črke. Po naključju naleti na starega znanca, ki ima pri roki – bržčas ne čisto po naključju – čudežno prozorno tabletko, najnovejši tehnološki zvarek, ki pospeši delovanje možganov tako, da zanje in njihovega lastnika ne obstaja nobena meja več. Možgani so zaradi te tabletke tako neverjetno sposobni, da se je človek zmožen česarkoli naučiti v najmanjšem možnem času, naučeno pa kajpak tudi unovčiti na svobodnem kapitalističnem trgu.

Zanimivo je seveda tudi to, da se je sposoben naučiti česarkoli, le vpogleda v lastno delovanje ne, kar pomeni, da hodi po svetu brez zmožnosti za minimalno refleksijo – kot nekakšen novodobni kapitalistični zombi. Njegovo delovanje je podobno delovanju hitrega vlaka, ki preprosto drvi proti vnaprej začrtanemu koncu, ki v resnici sploh ne obstaja, saj je celotno delovanje brez meja, torej tudi nima nobenega konca, kar je povsem logično.

Vzporednica z delovanjem sodobnega kapitalizma je seveda na mestu, saj je povsem očitna.

Etika brez morale, o kateri sta govorila Spinoza in Kant, na koncu pa tudi Nietzsche, je že stoletja nazaj poučila človeštvo, da je smisel človeške eksistence zelo preprost: srečevanja med ljudmi, ne da bi kdorkoli škodil komurkoli. V takih srečevanjih ni nasilja in zlo ni mogoče. Kapitalizem je sistem, ki je v celoti narejen v nasprotju s tem principom.

Eddie Morra je tabletke tako rekoč z žlico in vse mu uspeva. Ko se mu postavi po robu kapitalist, ki se ga vsi bojijo, Carl Van Loon (Robert De Niro), ga preprosto odstrani, kot da je nadležna muha; mož je lahko le z njim, nikakor pa ne more biti proti njemu.

V filmu zato prevladuje občutek, da je vsak človek goli posameznik, ki se trudi preživeti v boju za preživetje, nekateri pa imajo srečo, da postane zanje eksistenca brezmejna, ultimativna priložnost za neskončni razvoj, popolni uspeh in podobno, kar pomeni, da izgubi vsak smisel in pomen. Eddie na primer napiše knjigo v nekaj dneh, vendar natanko ve, da je ni napisal sam, da se je na neki nezaslišan način napisala sama od sebe. Eddie je zato zgolj stroj, mašina, telo, ki ga potrebujejo možgani, da dobijo dovolj kisika in seveda tisto čudežno tabletko NZT, molekulo, ki jo mora telo sprejeti, prebaviti in dostaviti možganom, da začnejo delovati kot brezhibni stroj, visoko storilna naprava, s pomočjo katere človek preprosto leti nekaj naprej, proti odmikajočemu se obzorju.

Brez meja je sodobni politični film o brezmejnem kapitalizmu in posameznikih, ki jih zagrabi, nato pa navije do konca, da mu voljno služijo brez ugovarjanja, radostni. Eddie namreč ne naredi ničesar zase in za svojo eksistenco. Daleč od tega. Vse naredi za kapitalizem, ta je namreč brez meja in potrebuje ljudi, da mu služijo. Ni naključje, da Eddie na koncu filma govori kitajsko z natakarjem, mi, ki ne znamo kitajsko, pa nimamo pojma, o čem govorita (kot zastopnika dveh gospodarsko najmočnejših sil na svetu).

Občutek, ki prevladuje med gledalci tega filma, je, da nič ni mogoče brez NZT-ja. Vsi ga namreč hočejo, zato se Eddie odloči, da bo zgradil kar tovarno za njegovo proizvodnjo, s katero ne bo le zaslužil neskončno denarja, ampak bo pomagal ustvariti tudi novi družbeni red, ki bo kajpak brez meja, podpirali pa ga bodo redki posamezniki, ki si bodo lahko privoščili NZT.

Pravi objekt razmisleka o brezmejnosti in zmožnostih človeških bitij za uspeh je torej kapitalizem, ki nosi s seboj možnosti in omejitve; ne nosijo jih posamezniki, obdarjeni z geni. Sodobno psihologiziranje in biologiziranje zato navadno povsem zgreši cilj, ko se naslavlja na posameznike, češ naj storijo to ali ono za svoj uspeh.

Če zares hočemo razumeti sodobna razmerja med posamezniki, kapitalizmom in filmi, ki raziskujejo razmerja med ljudmi in kapitalizmom, potem moramo natančno premisliti, kako se filmska industrija kapitalizira, kako se sam kapital kinematografira.

Brez meja je v tej perspektivi politični film o kapitalistični družbi spektakla, v kateri je uspeh posameznikov spektakelski. NZT je droga, substanca, molekula, ki prilagodi delovanje možganov takemu povezovanju kapitala, vizualne kulture in spektakelske družbe. Vse se poveže v eno samo brezmejno celoto, sposobno nenehnega preoblikovanja.

Film sam postane oblika kapitala, zato se Eddie nujno sočasno obnaša kot kapitalist in filmska podoba, nad katero so navdušene ne le ženske, vključno z njegovo bivšo, temveč tudi vsi drugi. Eddie namreč ni le moški z neverjetno zmogljivimi možgani, temveč je tudi lep, močan, zdrav, idealen, popoln.

Nujno moramo zato gledati film Brez meja s filmom Klub golih pesti (Fight Club, 1999), v katerem spremljamo logiko shizoidnega razcepa, ki ni zgolj razcep znotraj Tylerja, temveč je tudi razcep samega kapitalizma, ki ga morda najbolje ponazarja prodajanje mila petičnim damam, ki je narejeno natanko iz odpadnih maščob z njihovih nekoč debelih riti.

Filma Klub golih pesti in Brez meja spregovorita o istem, le na dva povsem različna načina. Prvi poudari bizarnost prizadevanja človeških osebkov, da bi se prilagodili kapitalizmu in čim manj razmišljali o svojem delovanju, drugi pa analizira priljubljeno človeško fantazmo o svobodi in neomejenosti znotraj istega kapitalizma, ne da bi ljudem prišlo na misel, kakšni sužnji so.

Poudarek je pomemben, kajti Spinoza je pokazal, da je človek zmožen radostiti se življenja oziroma eksistence in da taka radost nima nobene neposredne zveze s kapitalističnim proizvajanjem življenja, ki naj bi se mu ljudje prilagajali, češ da je tako zanje najbolje. Radost nad življenjem nikakor ne more biti radost nad kapitalizmom.

Ko se možje v Klubu golih pesti mlatijo, ne spremljamo nasilja, temveč osvobajanje od njega, kajti pravo (biopastoralno) nasilje zastopa natanko Ikea s prijaznim spodbujanjem ljudi, naj si opremijo stanovanja s prijaznimi izdelki, ki jih zgolj zanje izdeluje kapitalizem, pri tem pa naj čim manj razmišljajo o pravem stanju sveta in resnici kapitalistične proizvodnje. Nasilje je namreč v tem, da morajo biti ljudje egocentrični posamezniki, individualisti, ki se ne pogovarjajo med seboj, kar film izjemno ponazori prav s srečevanji bolnih in hendikepiranih ljudeh na terapevtskih skupinah, ki so še edini otočki pristnih in dobrih srečevanj med ljudmi v oceanu cinizma, pohlepa, agresivnosti, tekmovalnosti in prizadevanj, da bi ljudje 'uspeli', čeprav 'uspeh' nikoli ni njihov, saj pripada zgolj kapitalizmu.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži