Arrietti in njen skrivni svet (Kari-gurashi no Arrietti, Hiromasa Yonebayashi, 2010)

Za risanko in za nas, gledalce, je zelo pomembno, da živi Arrietti z očetom in babico v skrivnem svetu.

Njihov skrivni svet je za ljudi tako rekoč neviden. Tudi to je pomembno: nikomur ničesar nočejo, zato so zelo neopazni. Živijo v majhnem bivališču in si od časa do časa sposodijo od ljudi nekaj malega, kar potrebujejo za življenje (na primer kakšno kocko sladkorja).

Ljudje zato nekaj vedo o tako imenovanih malih ljudeh, toda vprašanje je, ali jih je že kdo videl na svoje oči, kar bi bil svojevrstni dokaz njihovega empiričnega obstoja; o njih se zato zgolj šušlja. A nekega dne se po naključju zgodi, da deček z imenom Sho zares opazi štirinajstletno Arrietti. Takrat se pričnejo težave.

Pomembno je, da se začnejo težave. Lahko se namreč tudi ne bi. Arrietti in njeni namreč dobro vedo, kaj pomeni živeti na način, ki ravno ne pozna težav, kakršne sledijo. V človeškem svetu pa vztraja močan vtis, da so težave preprosto nujne, kot so nujne tudi vojne in so nujni zločini, kraje, goljufije ter je nujno manipuliranje z ljudmi. Tak je kajpak zgolj vtis, saj nikakor ni nujno, da bi tako tudi zares vedno moralo biti.

To so težave, o katerih razmišlja tudi izvrstni film Vas (The Village, 2004), ki ga je režiral Night Shyamalan. V filmu vidimo, da se skupina odraslih ljudi povsem umakne iz sveta in zgradi vas ob gozdu, upajoč, da ne bodo nikoli več prišli v stik z ljudmi, o katerih sicer ne govorijo. Umakne se zaradi nasilja, zaradi težav, ki so povzročile veliko nepotrebnega trpljenja in nesmiselnega gorja.

Danes je svet vse bolj razdeljen na te, ki si v posebnih rezervatih lahko privoščijo socializem, in one, ki morajo molče prenašati kapitalizem. Svet je močno razdeljen, a še vedno premalo.

Arrietti ve, da ni dobro biti viden, kajti ljudje se lahko vedejo zelo čudno in predvidljivo nasilno. Ko spozna, da jo je Sho opazil, jo je seveda strah, toda kljub temu se spoprijatelji z njim, saj se prepriča, da je drugačen. Vendar se zgodba ne konča srečno, kajti ostali odrasli ljudje malim ljudem niso naklonjeni – to smo na žalost tudi pričakovali.

Njihov odnos opisuje ena sama beseda: nevarnost. Ljudje so lahko nevarni. Mala družinica se zato odloči, da zapusti bivališče in odide v neznano, proč. To je tudi vse.

Najbolj trpko pri gledanju tega odličnega filma je, da mali ljudje dobesedno ne poznajo nasilja in v resnici ne bi storili ničesar, kar bi lahko komurkoli škodilo. Njihova eksistenca je zares komaj opazna, oziroma je skoraj nevidna. Mali ljudje živijo v svetu, toda njihovega vpliva nanj tako rekoč ni mogoče zaznati.

Vzporednica z velikim številom ljudi, katerih eksistenca je komaj opazna, čeprav so bistveno večji od malih ljudi iz risanke, je na mestu.

Podobno vidimo v filmu Vas, čeprav se v vasi končno vendarle zgodi zločin in je prelita kri. Ne smemo namreč biti naivni – ljudje smo v resnici lahko nevarni tudi sebi, ne da bi vedeli, kaj to sploh pomeni.

Ne vemo, kaj to pomeni, lahko pa bi spoznali, saj je vsak človek zmožen za razmišljanje; torej lahko dobi vpogled tudi v sicer nevidno nasilje. Ni nujno, da tudi bomo spoznali, toda življenje je vendarle dovolj dolgo, da se lahko lotimo tudi takega projekta. Obstaja namreč strukturna možnost, da dobimo vpogled v resnično naravo lastnega nasilnega vedenja in delovanja.

Film o Arrietti in njeni družini nam ponudi izvrsten razmislek o zapisanem. Ko je družinica ogrožena, preprosto odide. To je najbolj čudovito. Arrietti in njeni se ne upirajo, ne protestirajo, ne mečejo se ob tla, ne protestirajo, ne povežejo se z drugimi malimi ljudmi – nekaj podobnega smo videli v Avatarju (2009) –, temveč se kratko malo odpeljejo v čajniku novim dogodivščinam naproti, kar pomeni, da se za ljudi in njihovo nasilje ne zmenijo prav dosti.

V tem je jedro filma, obenem pa je to tudi njegova revolucionarna ost. Mali ljudje namreč niso le pravljična mala bitja, risana zanimivost, velika nekaj več kot deset centimetrov, ki so jo doslej opazili le redki srečneži (sic!), temveč mednje sodijo tudi mali ljudje iz našega vsakdanjega življenja. Velikanska večina ljudi na Zemlji namreč ni nič drugega kot – mali ljudje.

Film je zato o njih. Izraz poznamo vsi in vemo, kaj pomeni. Risanka je namenjena prav njim. Ko se družina odpravlja drugam, nam je že popolnoma jasno, da se lahko borimo tudi zoper nasilje nevarnih predstavnikov človeške vrste, ki sami po sebi pravzaprav niso kaj prida nevarni – taki postanejo šele, ko zastopajo to ali on družbeno strukturo, kak položaj, idejo ali del sistema. To je najbolj čudežno: ljudje imajo v rokah moč, da v ključnem trenutku ne naredijo ničesar in preprosto odidejo, zato struktura, na primer diskurz gospostvenih odnosov, ne more več delovati in se ustavi. Vsak zastopnik oblasti se tega močno boji, saj čuti, da ne more gospodovati, če hlapci niso voljni.

Morda je to ključno za razumevanje vsake prihodnje družbene spremembe oziroma revolucije. Ta se bo nujno zgodila nekega lepega dne, ko ljudje ne bodo storili ničesar. Sedli bodo na primer na tla ali na kak stol ter mirno obstali in srkali čaj. Takrat bo obstal tudi svet in nastopila bo popolna tišina. Prav ta tišina, natanko ta povsem prazen prostor je tisto, kar ljudje danes zares potrebujemo, da lahko vnovič razmislimo, v kakšnem svetu živimo in kakšna je njegova resnica, nato pa potegnemo potezo ali dve, ki ga bosta za vse večne čase spremenili.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži