Potepuh (The Rover, David Michôd, 2014)

Medtem ko mainstream ekonomisti in politiki neutrudno, z energijo, ki marsikoga navdušuje, in brez odmora mečejo navadnim smrtnikom pesek v oči in jim enako zavzeto prodajajo meglo, brezsramno trdeč, da se bo globalni kapitalizem vnovič kot feniks dvignil v višave in bodo zaradi tega vsi ljudje zopet srečni, ker bodo lahko že v kratkem še boljši potrošniki in še bolj učinkoviti delavci, resni ljudje, med katerimi so tudi nekateri režiserji, razmišljajo o veliki depresiji, v kateri v resnici živimo in bomo živeli še naprej, ter o posledicah katastrofe, ki se imenuje globalni gospodarski zlom. Film The Rover se prične deset let po njem, kar pomeni, da se niti ne sprašuje, ali do njega lahko pride ali ne, saj ga sprejme kot golo dejstvo ter ga suhoparno zabeleži, medtem ko že vstopamo v puščavski pesek.

Pri tem filmu se zares lahko prepričamo, kako zelo je umetnost kot procedura resnice prepletena s teorijo, ki je prav tako procedura resnice; preplet je torej pričakovan. Osnovna ideja filma je izjemno preprosta, obenem pa zelo natančna in premišljena. Je natanko ta, na katero je proti koncu življenja vedno znova opozarjal Jacques Lacan: sodobni neoliberalni kapitalizem ne prenese ljudi, ne prenese subjekta, zato ga tudi sistematično izganja, samega sebe pa spreminja v poblazneli in nenadzorovani stroj.

Prizorišče je zato puščava. V njej je malo ljudi, ki se srečajo redko ali pa se sploh ne. Vsak od njih je tudi oborožen. Zaupanja med ljudmi je malo ali pa ga sploh ni, zato ni nikogar zunaj, nihče se z nikomer ne druži. Vprašanje, s katerim se sooča čisto vsak prebivalec, je preprosto in moreče: Kako sploh preživeti?

V takem svetu skupinica moških ukrade avto. Njegov lastnik se poda za njimi, saj hoče avto nazaj. Njegova želja je jasna, želi pač imeti avto, saj je njegov, želja tatov pa je tudi zelo jasna: želijo avto, ki so ga pravkar ukradli, saj jim bo v puščavi prišel prav.

V središču je torej avto, nekdaj znamenje prestiža in življenjskega sloga, ki se poda tej ali oni osebnosti, zdaj pa le še bedno, zaprašeno in umazano prevozno sredstvo, ki bo verjetno kmalu brez bencina, saj njegov lastnik nima tako rekoč nobenega denarja več, da bi ga kupil, ni pa tudi videti, da bi ga lahko kje zaslužil, saj tudi kapitalizma ni več.

Prostor, v katerem se dogaja lov za avtom, ki še ima nekaj malega bencina v rezervoarju, je skoraj povsem prazen. Napolnjuje ga posebej za film napisana glasba, zaradi katere se še bolj boleče zavedamo, da je dogajanje raztrgano, fragmentirano, da dogodki kratko malo ne vodijo nikamor. Montaža kadrov sledi tej ideji.

Ideja je resnično dobra. Izhaja iz domneve, da svet lahko tudi razpade, da ni res, da se nujno večno samo razvija, in da je še manj nujno, da je življenje v njem iz dneva v dan bolj kakovostno, zadovoljno in srečno.

Igralci seveda niso lepi. V tem filmu, v tem prostoru, napolnjenem z raztrgano glasbo, v prostoru, kjer v resnici ni več družbe, kot bi rekla pokojna Lady, ni junakov in ni zvezd, je pa veliko peska, umazanije, nekoristne robe, ki je noče nihče kupiti.

Ideja je jasna: ne obstajajo zvezde. Svet se je sesul in ni videti, da nastaja na novo. Ljudje se ne trudijo, da bi ga ustvarili. Bolj so podobni objektom v praznem prostoru; tudi zaradi njih prostor ni povsem prazen. Taki ljudje dokončno nimajo ničesar več med seboj.

Vidimo, da se ljudje po zlomu kapitalizma ne vrnejo v naravna stanja in da med njimi ni harmoničnih odnosov; ljudje zgolj žalostno ugašajo drug za drugim. Nobene narave ni, tista, ki vendarle obstaja, pa je negostoljubna puščava.

Odnosi med ljudmi so strogo omejeni, človeški osebki govorijo malo, pripovedi ni. Vse skupaj se spleta okoli enega samega objekta, ki je avto. Njegov lastnik ga želi nazaj – to je vse. V tem žalostnem svetu ni nobene želje več, pa še ta, ki je, je absurdna, saj avto lastniku ne bo dolgo v korist.

Zakaj je tako? Ker je svet razpadel. Najprej je poblaznel, ušel nadzoru, nato se je sesul sam vase. Končno si je skopal grob, o katerem je govoril že Marx, in legel vanj.

Ontološko je svet sedaj – odprt. Nujno je odprt. Nujna je tudi zavest o njegovi odprtosti. Ljudje, kar jih je ostalo, se bodo tega začeli zavedati ali pa morda tudi ne.

Svet je sicer vselej nujno odprt, le da se ljudje tega ne zavedajo nujno. Ko razpade, je nekoliko drugače. Bolj očitno postane, da je svet vselej odprt, čeprav ni nujno, da se tega kdo zaveda. V filmu na primer ni takega človeka.

Življenje v puščavi se približuje zapisanemu spoznanju.

Puščava ni le empirična, saj je zlasti metaforična. Je prispodoba za življenje v kapitalizmu, v katerem ni tako očitno, da je večina prebivalcev planeta brez vsake lastnine in da jo tistim, ki še imajo nekaj, nenehno kradejo, saj so ljudje zasuti z blagom, obenem pa so tudi zaslepljeni, da ne vidijo.

Eric (Guy Pearce) nima nobene lastnine, če odštejemo avto. Ko mu ga ukradejo, je dobesedno brez vsake lastnine. Je kot delavec, ki je tudi brez lastnine, če odštejemo, da je delovna sila.

Film razvija zapisano idejo. Razmišlja o njej in se pri tem ne pretvarja, da je prihodnost optimistična, ker preprosto ni. Svet je namreč blazen, svet je nor. Ko je znorel do konca, je izginil. Film se zato sprašuje: Kaj bodo storili redki preživeli v svetu, ki je izginil? So zmožni ustvariti novo družbeno okolje? Bo tokrat kaj drugače, kot je bilo doslej?

Vprašanja so težka in obvisijo v zraku. Morda bodo ljudje kdaj ustvarili tudi odgovore, ki se jim prilegajo.

Če jih bodo, se bodo gotovo oblikovali okoli univerzalnih, klasičnih koordinat, ki sta jih med drugimi zastopala tudi Freud in Lacan.

Prva koordinata. Kreativnost ali zmožnost človeških bitij, da se ne pustijo skrčiti na empirične osebke, katerih delovanje pojasni biologija, nevrologija ali kak druga naravoslovna znanost.

Druga koordinata. Pustolovski duh. Človek je kot simbolno bitje po naravi, če smem uporabiti ta izraz, zavezan pustolovski naravi duha, ki je odprta in nedoločena.

Tretja koordinata. Misel. Ki je lahko samo odprta, drugače preneha biti misel in se spremeni v množico kodov. In to ni nekaj, kar se nanaša na svet, ampak je sam svet.

Eric na koncu stori dvoje. Ko dobi avto, se želi odpeljati, saj ga ne zanima nič drugega. Tega ne stori, ker ima ob sebi sotrpina Reya (izvrstni Robert Pattinson). Ta bi se maščeval bratu, ker ga je pustil na cedilu, ko so kradli avto. Eric reče, da je treba vse skupaj opraviti brez streljanja – na koncu je kljub temu tam kup mrtvecev.

Eric jih polije z bencinom in zažge.

In čisto na koncu stori še nekaj z mrtvim psom – pokoplje ga.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži