We Feed the World, Erwin Wagenhofer, 2005

Človeštvo še nikoli ni živelo tako dobro, kot živi danes. Še nikoli ni bilo na voljo toliko hrane kot danes. Ljudje še nikoli niso živeli v povprečju tako dolgo, kot živijo danes. Kakovost življenja še nikoli ni bila taka, kakršna je danes. Zdravstvo še nikoli ni bilo tako razvito, kot je danes. Na svetu še nikoli ni bilo toliko izobraženih ljudi, kot jih živi danes. In ker je za kapitalizem značilna nenehna rast, lahko upravičeno pričakujemo, da bo jutri vse še bolje, kot je danes, in da bo vsega še veliko več.

Le to pozabijo vedno znova dodati, da zapisano definitivno drži za nekatere. Za druge pač ne drži; v kapitalizmu nikoli ni in tudi nikoli ne bo.

Pri tem ni pomembno, da na milijone ton hrane vsak teden konča v smeteh in da lačni nimajo dostopa do odvržene hrane. Ni pomembno, da milijarda ljudi preprosto nima hrane in nima upanja, da jo bo sploh kdaj imela. Ni pomembno, da Švica, ena najbogatejših držav sveta, uvaža zrnje iz Indije, ene najbolj revnih držav sveta, tam pa je vsaj dvesto milijonov ljudi dobesedno brez kruha. Ni pomembno, da Slovenci uživamo napol zrele paradižnike, ki so jih vzgojili v puščavi v Španiji, nato pa nekaj tisoč kilometrov vozili s tovornjaki, ki svinjajo zrak in kurijo nafto. Ni pomembno, da so velikanska polja zasejana z rastlinami, ki jih nato uporabljajo za bio goriva. Ni pomembno, da so izkrčili velike predele v porečju Amazonke in tam zasadili sojo, ki potrebuje drugačno zemljo, kot je tista, kjer sedaj raste, kar pomeni, da ji morajo umetno pomagati, da sploh zraste. Ni pomembno, da je pridelovanje hrane industrija, pri čemer so pomembni zgolj vlagatelji, ki hočejo dobičke, znanstveniki, ki eksperimentirajo z geni, in finančniki, ki izračunavajo, kolikšni so najmanjši možni stroški pridelave hrane, stroški, zaradi katerih lahko Evropejci prodajajo zelenjavo v Senegalu po ceni, ki je dvakrat nižja od cene lokalnih pridelovalcev. Ti ne morejo tekmovati z velikimi industrijskimi pogoni v Evropi in ZDA, ker preprosto nimajo državnih subvencij, kakršne imajo kmetje iz Evrope in ZDA. Torej ni pomembno, da svobodni trgi ne obstajajo, saj je pomembno zgolj to, da jih nenehno zaklinjajo in se obnašajo, kot da obstajajo, množice pa jim naivno verjamejo.

Ni pomembno, da paradižnik, ki ga jemo, v glavnem nima okusa, saj je pomembno, da je velik, okrogel, rdeč in da je njegov videz lep. Ni pomembno, da živali, ki jih jemo, trpijo, preden jih zakoljejo. Ni pomembno, da že naslednja generacija otrok sploh ne bo vedela, kakšen je pravi okus jabolka, paradižnika ali fižola, saj bodo navajeni zgolj na umetno pridelano hrano, zato bodo pač sprejeli dejstvo, da je to, kar okušajo, tudi naravno.

Ni pomembno, da živimo v svetu, v katerem so razlike med bogatimi in revnimi vse večje, ni pomembno, da živimo v svetu, v katerem lastniki kapitala izkoriščajo delavce in jim jemljejo vrednost, ki so jo ustvarili, ni pomembno, da živimo v svetu, v katerem nekaj milijard ljudi živi bedno, in ni pomembno, da živimo v svetu, v katerem kljub izobilju hrane in drugih dobrin sistem, ki naj bi varoval revne in ranljive družbene skupine, tako rekoč ne deluje, saj zanj kratko malo ni dovolj denarja.

V kapitalističnem svetu leta 2014 postaja vse bolj očitno, da je potrebna globalna akcija, s katero bodo skušali razviti kapitalizem s prijaznim obrazom, kar naj bi pomenilo, da bodo s skupnimi močmi zmanjšali razlike med revnimi in bogatimi.

Od kod nenadoma ta vzgib?

Zmanjševanje razlik med revnimi in bogatimi logično nujno pomeni, da bodo imeli revni več, bogati pa manj. V nasprotnem primeru, revni imajo enako ali manj, bogati pa več, se razlike ne zmanjšujejo, temveč se povečujejo. Kako torej doseči, da bodo imeli bogati manj, revni pa več? Kakšna bo globalna akcija in kako bodo bogati prenesli, da bodo imeli manj, kot imajo?

Revni imajo lahko več samo, če dobijo kapital in postanejo vlagatelji. Vlagajo v proizvodnjo dobrin in ustvarjajo dodano vrednost. Poberejo dobičke in imajo zvečer več, kot so imeli zjutraj. Različica je, da ostanejo delavci in dobijo višje mezde za opravljeno delo.

Recimo, da postanejo kapitalisti. Ni jasno, od kod ga bodo dobili, saj jim ga bogati prav gotovo ne bodo dali; dobijo ga lahko le od bank v obliki posojil. In recimo, da pridelujejo paradižnik. Kako bodo zmanjšali stroške, da bodo lahko tekmovali z velikanskimi pridelovalci iz Španije ter zaslužili dovolj, da bodo imeli zase in za vračanje dolgov bankam? Ne morejo jih. V filmu vidimo, kako so tam že zmanjšali stroške. Bolj zmanjšati jih kratko malo ni mogoče, saj paradižnik potrebuje minimalno količino vode, gnojil in zemlje. Če mu damo vsega manj, pač ne bo zrasel.

V svetu, v katerem proizvajalci tekmujejo med seboj in znižujejo stroške, mali pridelovalci preprosto ne morejo zmagati v tekmi z velikimi, če jih izdatno ne podpira država. In država nima denarja, saj ga lahko razporeja le, če ga pobere ljudem – na primer z davki.

Da bi države podpirale majhne proizvajalce, da bi podpirale revne in zmanjševale razlike med bogatimi in revnimi, morajo biti močne in morajo imeti na voljo dovolj sredstev. In ker nismo ravno včeraj prišli na ta svet, vemo, da se razlike med enimi in drugimi kljub drugačnemu besednjaku povečujejo že desetletja, ker danes ne vladajo države korporacijam, temveč korporacije vladajo državam, ker imajo preprosto več denarja, moči in vpliva.

Na kateri čudežni način se bodo torej jutri začele razlike zmanjševati?

Aja, film seveda zelo priporočam.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži