Collapse, Chris Smith, 2014

Da, nerazum je vstal v Evropi in preganja razum. Ljudje so trudni od mišljenja in razmišljanja. Kaj je napravil, sprašujejo, razum v teh zadnjih letih, kaj so nam koristila spoznanja in izkušnje? In verujejo tistim, ki prezirajo duha. Verujejo, da razum ovira voljo, razkraja korenine duha, ruši družbene temelje in da je vsa beda, socialna in privatna, njegovo delo … Posledice so strašne. Ljudje so se navadili reči 'da' s svojimi nizkimi instinkti, s svojo vojaško podivjanostjo. Duhovne in moralne vrednote, težko in naporno zbrane v toku stoletij, so izpostavljene preziru in mržnji vladajočih. Svoboda in človečnost, bratstvo in pravičnost – strupene fraze: vrzite jih na gnojišče …

Ne, pod ta zapis se ni podpisal tovariš Kardelj, pa tudi tovariš Tito se ni. Ga je pa Kardelj citiral, ko je pred skoraj stoletjem razmišljal o fašizmu; avtor zapisa je Ernst Toller, nemški dramatik, ki so ga preganjali nacisti, dokler si ni nekaj mesecev pred začetkom druge svetovne morije vzel življenja.

Danes nismo na pragu tretje svetovne morije. Prav nasprotno. OECD napoveduje gospodarsko rast. Veselimo se.

Toda taista OECD pravi tudi tole: gospodarska rast je sicer vesela novica, vendar še zdaleč ne dosega rasti izpred začetka dolge depresije. Torej še nekaj časa ne bomo niti tam, kjer smo že davno bili. Prav zato pa govorimo o dolgi depresiji. Vse se ujema.

In slovenska vlada, ki tudi zatrjuje, da bo odslej vse samo še raslo, napoveduje ukrepe, ki ne bodo vsem všeč. V njej seveda ni enega dramatika, ki bi bil vreden, da bi očistil čevlje Ernstu Tollerju, toda kljub temu si upajo uporabljati metafore. Ne uporabljajo jih niti kot pesniki, saj to niso, niti kot dramatiki, temveč jih uporabljajo zaradi manipulativnih namenov. Ljudem, od katerih so odtujeni, pač ne upajo povedati, kaj bodo storili, saj so povsem podrejeni Bruslju, ki pa tudi nima pojma, kako še rešiti kapitalizem pred kolapsom.

A ljudje niso neumni, kot sem že večkrat zapisal.

Gospodarska rast je torej umetno ustvarjena, saj jo na vseh koncih in krajih podpirajo banke in vlade in mednarodni skladi in vse druge ustanove, da bi skupaj ustvarili iluzijo, da je s kapitalizmom vse v redu. Pa ni v redu in tudi ne bo, ker ne more biti. Tak je pač zakon in bo ostal zakon, tudi če ga prekrijemo z rožicami in polijemo z žegnano vodo.

Rast je v kapitalizmu seveda nujna. A niti slučajno ni nujna zaradi ljudi. Nujna je zaradi korporacij. Nujna je zaradi profitov in bogatenja bogatih. Nujna je zaradi naftnih mogotcev. Nujna je zaradi nafte. Civilizacija namreč počiva na nafti. Odvisna je od nje. Nafta jo poganja. Pripadniki elit nas priganjajo k rasti zaradi nafte. To je treba trošiti, ker prinaša bajne dobičke nekaterim.

V takem razmišljanju pa je problem. Pojdimo po vrsti.

Vse bo raslo. Vsega bo več. Več bo dobrin in več bo blaga. Ljudje bodo lahko več trošili. Več bodo kupovali. Več bodo kupovali, če bodo imeli več denarja. Več denarja bodo imeli, če bodo več delali. In če bodo več delali, bo na trgu več dobrin. Odlično!

Seveda je, le da je treba povedati zgodbo do konca. Vsega bo več le v primeru, da imamo na voljo dovolj nafte. Rast brez nafte je namreč ništrc. Ni mogoča. Torej potrebujemo nafto, veliko nafte. Ali kot pravi v filmu Michael Ruppert: obnašamo se, kot da imamo dovolj nafte za vso gospodarsko rast, ki si jo tako močno želimo.

In ima prav. Civilizacija je v celoti odvisna od nafte. Gospodarstva so odvisna od nje. Rast je odvisna od nje, ker pomeni: večja proizvodnja dobrin terja več nafte.

Namesto da bi varčevali z nafto na vsakem koraku, verjamemo v gospodarsko rast in v povečevanje že tako omejenih virov nafte. Nihče vam ne bo izdal resničnih številk, koliko je še nafte v zemlji. Prav nasprotno: vsi se vedejo, kot da je ne bo nikoli zmanjkalo, kot da obstaja v neskončnih količinah.

Nafte ne more biti neskončno veliko. Na končnem planetu že ne. In ne nastaja sproti. Za njeno črpanje potrebujemo velike količine nafte. Torej porabljamo nafto, da pridobivamo nafto.

In ta je vse globlje in je vse bolj nedostopna. Njeno pridobivanje je iz dneva v dan dražje in manj racionalno.

Tega seveda ne bodo priznali, čeprav je logično vsakemu petletniku. Vedno več energije bomo zato porabili, da bomo iz zemlje potegnili še kak liter nafte. Vse druge oblike energije, ki jih imamo na voljo, so kot kozarec vode v oceanu. Mi pa bi še vedno radi rast.

Ali pa zgolj verjamemo pripadnikom elit! Večina ljudi namreč ne razmišlja in zgolj verjame. Verjame tako rekoč vsakomur, ki pride mimo in ponudi kaj zanimivega.

Temu svetu in nam v njem namreč vladajo. Ni res, da smo svobodni. Svobodni nismo niti malo. Vladajo nam korporacije in konglomerati korporacij. Zakaj tega preprosto ne priznamo?

Nismo svobodni, in verjamemo. Verjamemo v rast, kot da je božanstvo. Častimo ga in zaklinjamo ga. Ali pa zgolj verjamemo tem, ki ga častijo in zaklinjajo. Po malem namreč računamo, da bomo imeli od tega korist. Ljudje so zelo preračunljivi in kratkovidni.

Toda objektivna realnost zaradi take kratkovidnosti še ni nič drugačna, kot v resnici je.

Vstopamo v neverjetno zanimivo in vznemirljivo obdobje, o čemer bom še govoril, ker bo preprosto treba govoriti. Vstopamo namreč v novo obdobje. To morda niso end times, so pa zagotovo časi, ko bo treba plačati zapitek. Plačati bo treba račune. Za podnebne spremembe, za prevelike apetite, za nakopičene smeti na tem planetu, na primer za plastiko, ki jo imate tudi v krvi, moški v spermijih in ženske v jajčecih, za sproščanje metana iz permafrosta in z dna oceanov, za rušenje družbenih sistemov in vzpostavljanje pogojev za razraščanje terorizma, za neskončno revščino stotin milijonov ljudi.

In za vse te račune je že danes nekdo odgovoren. Natanko vemo, kdo je odgovoren: korporativni ljudje, politiki in mainstream ekonomisti, bankirji, verski voditelji. Tu se ni kaj sprenevedati.

Večina ljudi se kljub temu spreneveda in še naprej verjame tem, ki so odgovorni. Račune pa bo vseeno treba plačati.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži