The Fault in Our Stars (Josh Boone, 2014)

To je eden najbolj lepih filmov, kar sem jih videl doslej, videl pa sem jih nekaj tisoč. Čeprav je fikcija, kot se reče za film, je lepši in resničnejši od večine tega, kar se dogaja ljudem vsak dan na vseh koncih sveta. Če bi bilo takih fikcij na svetu vsaj malo več, bi živeli v neskončno boljšem svetu. Hazel Grace ima osemnajst let. Augustus Waters ima tudi osemnajst let. Oba je zaznamovala strašna bolezen: rak. Pa vendar ji Gus že prvič, ko se srečata, reče, da je lepa. Potem doda, da rad gleda lepe ljudi. In njen obraz žari.

Film ni patetičen in vemo, da ne bo nobenega srečnega konca. Ne ponuja nam iluzij, saj za to ni nobene potrebe. Ponuja nam namreč mnogo več.

Ponuja nam ljubezen. Ne ponuja nam ponarejene, lažne, simulirane ljubezni, temveč nam ponuja pravo, resnično; in niti za trenutek ne podvomi vanjo. Hazel Grace ima zares rada Gusa in on ima zares rad njo. To prepoznavamo iz čisto vsakega detajla. Prepoznamo že iz načina, kako se gledata prvič, ko se zagledata. Ko čaka na njegov klic, ki ga kar noče biti. Ko bere njegovo knjigo. Ko si umiva zobe in obenem gleda na telefon, če bo prišlo sporočilo od njega. Ko sedi pred televizorjem in ima ves čas v roki telefon. Ko sedi za mizo, ko je sama v sobi in še vedno čaka na njegovo sporočilo. Ko ji Gus reče, da mu je všeč barva majice, ki jo nosi. Ko si rečeta drug drugemu prav. Prepoznavamo iz načina, kako se pogovarjata, kako se nasmehneta drug drugemu, kako se objameta. Prepoznamo, ko ji reče, da je zaljubljen vanjo, ona pa še vedno vztraja, da sta samo prijatelja. Prepoznamo, ko odletita v Amsterdam in je njega na smrt strah poleta, ona pa se stisne k njemu. Prepoznamo, ko se poljubita v hiši Ane Frank in jima zaploskajo vsi navzoči turisti. Prepoznamo, ko zreta v nebo in vemo, da je tudi vesolje na njuni strani. Prepoznamo, ko uživata v rižoti v restavraciji v Amsterdamu in se gledata. Prepoznamo iz načina, kako si podata roki. In ne zamerimo bogu, ko Gus sporoči Hazel, da ima metastaze po vsem telesu.

V njunih življenjih ni nobene romance. On je zaradi raka brez noge, njena pljuča tako rekoč ne delujejo, zato ima ves čas s seboj rezervni kisik. Vsakdo lahko umre kadarkoli; Hazel ob neki priložnosti celo reče, da je kakor granata.

Pa vendar se imata resnično rada in ne razmišljata o koncu. V ljubezni je namreč neskončnost. Tudi če je majhna, je še vedno neskončnost. In užiti neskončnost je dar in je privilegij. Njuna ljubezen je dar, za katerega skrbita. Negujeta ga čisto vsak trenutek. In gledalci smo jima hvaležni, da smo lahko priča.

Opraviči se jima celo naduti, narcistični, zapiti in do konca nesramni pisatelj Peter Van Houten, ki ga obiščeta v Amsterdamu. Zaradi zagledanosti vase nima pojma, kdo sta in zakaj sta prišla k njemu vse iz Amerike.

Končno pomaga napisati Gusu govor, ki naj bi ga prebral na pogrebu Hazel Grace. Prileti v Ameriko in ji ga izroči. Hazel ga prebere. In potem je vse na svojem mestu, vse je dovršeno in izpolnjeno.

Vsi želimo, da bi se nas spominjali. Hazel je drugačna. Ni želela milijona občudovalcev, temveč enega samega. In ga je dobila. Morda ni bila ljubljena množično, je pa bila ljubljena močno. Skušal sem si predstavljati svet brez naju in ugotovil sem, da bi bil povsem brez vrednosti. Taka lepa je. In nikoli se ne sprašuješ, ali je pametnejša od tebe, ker veš, da je. Ne moreš vplivati na to, da te bo kaj prizadelo na tem svetu, lahko pa vsaj malo vplivaš na to, kdo te bo prizadel. Všeč so mi moje izbire. Upam, da so tudi njej všeč njene.

Prav, Hazel Grace? Prav.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Komentarji  

0 #1 alfio šuran 11:37 27-10-2016
čau
preberi dolino lune od jack londona, tam je napisano vse o ljubezni
lep pozdrav
Citat

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži