V četrtek bom predaval v Celju, in sicer v sklopu letošnjih predavanj z naslovom Psihoanaliza in film. Tokrat bom spregovoril o razmerjih med tako imenovanimi filmi groze in psihoanalizo. V ta namen sem tudi prebral knjigo z naslovom Horror Film and Psychoanalysis: Freud's Worst Nightmare, ki jo je uredil Steven Jay Schneider, izšla pa je leta 2004 pri založbi Cambridge University Press; prebral sem jo, ker je dobra.

Začel bom z razmišljanjem o filmu, ki na prvi pogled nima nobene resne zveze z žanrom grozljivk. Film ima naslov Staroye i novoye, pod njega pa sta se podpisala režiserja Grigori Aleksandrov in Sergei Eisenstein. Zakaj je prav ta film tako pomemben za razmerja med psihoanalizo in filmom groze?

Pomemben je zato, ker ne bi mogel nikoli nastati, če ga Stalin ne bi odobril. Nastal je torej le zato, ker je bil na liniji, kot se je takrat reklo; film je bil posnet leta 1929. In kaj je pomenilo biti na liniji? Pomenilo je zlasti to, da ne razmišljaš o tem, kar se je takrat dogajalo v Sovjetski zvezi. Šele to je bila namreč prava grozljivka. Noben film groze se ne more primerjati s tem, kar se je dogajalo v dvajsetih letih dvajsetega stoletja v Sovjetski zvezi, ko je umrlo na milijone ljudi zaradi lakote in komunističnega nasilja, o tem pa se ni smelo govoriti.

Film lahko gledamo skupaj s filmom, ki ga je režiral Michael Haneke, nastal pa je leta 1997: Funny Games.

Potegnimo na kratko vzporednico z aktualnimi dogodki v Grčiji. Te dni je na finančnih trgih zavladala prava panika, ker je mogoče slutiti, da prihaja čas, ko bi lahko na oblast prišla levičarska stranka Siriza. Zakaj je to pomembno? Ker bi lahko nastal nov družbeni položaj, v katerem bi se grška vlada pogajala za drugačno reševanje krize, ki ne bi zajemalo zategovanja pasov, zaradi česar že dolgo trpi veliko grških ljudi.

Grozljivo je, da je lahko taka sprememba v očeh oblastnikov povsem nemogoča.

Drobna sprememba v Grčiji bi lahko sprožila plaz v celotni Evropi, morda pa celo širše. To so prave grozljivke, če pomislimo, kako nasilen in brezkompromisen je kapitalizem do navadnih ljudi. Nazaj k filmu.

V orisani perspektivi zlahka prepoznamo povezave med filmi, političnimi dogodki in psihoanalizo.

Ob gledanju filma Funny Games takoj ugotovimo, da mladeniča, ki mučita družino, nimate niti enega samega razloga za svoje početje, pa ga vendarle izpeljeta do konca, pobijeta vse, nato pa odideta k drugi družini.

Ali ni natanko tak tudi občutek, ki nas spremlja vsak dan: kapitalizem lahko dela čisto vse, kar hoče, saj ga nihče ne more ustaviti? Številni delavci po vsem svetu trpijo, da imajo pripadniki elit dobičke in bajno živijo, toda vtis je, da nihče niti noče niti ne more ustaviti poblaznele mašine, ki jemlje revnim in daje bogatim.

Freud bi dodal, da mladeniča iz filma Funny Games čisto na koncu preprosto nimata nobenega razloga za svoje početje. A taki so ljudje: lahko delajo tudi nekaj, kar preprosto nima nobene razlage, nobenega smisla, nobenega cilja, nobenega argumenta in nobenega začetka.

Zapisano pa ne velja le za filmska protagonista, saj velja za vsako mogočo realnost, v kateri bi se znašlo človeško bitje.

Kako se temu upirati? Samo tako, da se človek nauči upirati, nauči pa se lahko le, če ima pravega učitelja oziroma gospodarja nad seboj.

Pravi gospodar je torej učitelj in vice versa. Ne ukazuje, ne trdi, da morajo podložniki narediti to ali ono. Kaj torej dela pravi gospodar, da je učitelj?

Pravi gospodar naredi nekaj radikalnega; torej je radikalen, kar seveda pomeni, da niso radikalni hlapci, ki se mu upirajo, češ da jih zatira, saj je tak že sam.

Na mestu je še ena vzporednica. Analitik v analitičnem procesu ni empatično bite, ki se skuša vživeti v pacienta in mu pomagati z dobro tehniko k vpogledu v lastne simptome, ni nekdo, ki pomaga opolnomočiti pacienta, da se bo sam znašel v življenju na bolj produktivne načine. Analitik je pravi gospodar in je učitelj. Kaj torej dela?

Sledi samemu diskurzu, zato ni psihološko bitje. Je objekt mali a, kot ga je imenoval Lacan. Pomembno je namreč tole: sam diskurz potiska pacienta nekam, kjer se bo prisiljen soočiti z lastno psihično ekonomijo, in sicer na univerzalen način.

Če imamo pred seboj diskurz analize, potem nam je takoj jasno, da pacient ni svoboden in da ne ve ničesar o resnici lastnega trpljenja; še manj ve o resnici lastne nezavedne želje. Analitik ima zato pomembno nalogo: soočiti pacienta z naravo njegove svobode, ki je ne razume.

Analitik ve, da pacient nenehno išče razloge, da nečesa ne naredi. Vedno znova pobegne v mišjo luknjo, se umakne, prazno protestira in je neproduktiven. Njegova naloga je, da ga dobesedno potisne v položaj, kjer ne bo mogel več nikamor pobegniti.

Dober gospodar je učitelj. Danes ga potrebujemo. Potrebujemo ga zato, ker nismo svobodni. Človek je namreč zares svoboden šele, ko se od gospodarja nauči biti svoboden. Ni namreč res, da vsak človek ve, kaj je svoboda in kako biti svoboden. In prav tako ni res, da vsak učitelj ali gospodar ve, kako biti dober učitelj in kako biti dober gospodar.

Psihoanaliza nas zato uči prepoznavati tudi avtoritarne potencialne uporništva in navidezne svobode. Ko se ljudje upirajo, ko na primer stavkajo, ko odidejo na ceste in protestirajo, navadno želijo doseči boljše pogoje za življenje (nova delovna mesta, višje plače, možnosti napredovanja in podobno). Na delu je torej njihova želja, kar je očitno. Toda kako je v resnici z željami ljudi?

Želja je nezavedna, kot je pokazal Freud, in podpira fantazme. Ni zgolj zavestna, ni le učinek posameznikove refleksije in ni odgovor na vprašanje, kaj želi.

Nezavedna želja je samostojna, je strukturna in je univerzalna. Ni odvisna od tega ali onega posameznika.

Ko se torej posamezniki upirajo in ko protestirajo, da bi bolje živeli, nimajo v mislih prave, resnične svobode, kajti svoje želje bodo morda zadovoljili, to pa pomeni, da se v realnosti ne bo nič pomembnega spremenilo. Če bodo potešili svoje želje, bodo k obstoječemu dodali kamenček ali dva, prav tako pa se bosta kamenček ali dva odvalila na smetišče zgodovine.

Ljudje, ki se upirajo, zato pogosto ustvarijo zgolj nove pogoje za lastno uveljavljanje v svetu. Med seboj se poenotijo, nato pa nastopajo kot nosilci novih interesov, kar pomeni, da počasi postanejo nove avtoritete, novi gospodarji. Živalska farma je dober primer zapisanega.

Uporništvo pogosto kmalu izgubi ostrino in naboj, zato postane del vladajočega reda. Ljudje v njem popolnoma sprejemajo ali pa popolnoma zavračajo možnosti, ki jih imajo objektivno na voljo, redki kritično mislijo.

Pravi gospodar kot učitelj kritično misli. Kaj pomeni kritično misliti?

Pomeni misliti v strogem pomenu besede. Pravi gospodar dela zgolj to; nikomur ne daje nasvetov, nikomur ne ukazuje.

Zato pa se ob njem ljudje počutijo tako, da prej ali slej spoznajo, kaj se v resnici dogaja. Zavedajo se, da nimajo nobenega izgovora, da nimajo nobenega razloga za lastno nedejavnost, zavedajo se, da nimajo pravice pobegniti v mišjo luknjo.

Pravi gospodar torej pravi hlapcu: to lahko storiš, zato boš to tudi storil. In kaj je to? Za to se mora odločiti hlapec po svoji svobodni volji, kot bi rekel Kant. Vedel je, da pravi gospodar nikoli ne pove hlapcu, kaj mora narediti, kajti povedati si mora sam – in nositi vse posledice.

Danes živimo v norem svetu, v katerem ni pravih gospodarjev, na mestu njih pa so strokovnjaki. V tem prepoznavam grozo globalnega sveta, v katerem ljudje ne potrebujejo svobode, saj potrebujejo zgolj strokovnjake, ki jim svetujejo, pogosto za drag denar, kako kaj narediti v življenju oziroma kako pravilno živeti. Prostori pa so vse bolj zasičeni in zaprti.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži