Film Gone Girl, pod katerega se je podpisal velemojster David Fincher, ne razmišlja, da je kdo odšel in da ga ni več, zato je slovenski prevod naslova povsem zgrešen. Razmišlja namreč ravno o nasprotnem: Amy (Rosamund Pike) ni odšla nikamor in je zelo navzoča. Ali natančneje. V njenem navideznem odhajanju je grozljivost tega, o čemer je nenehno govoril Freud: človek bi se moral nečesa znebiti, rad bi se tega znebil, a se nikakor ne more. Kot bi obstajalo nekaj močnejšega od njegove najmočnejše volje in vztraja kljub njegovi želji, da ne bi. Konec filma zato zaznamuje zastrašujoča ideja v obliki vprašanja: Kaj sva storila drug drugemu in kaj še bova? Odgovor na vprašanje je seveda že v samem vprašanju: povzročala si bova še več istega, javnost pa bova prepričevala v iluzijo, da je vse v najlepšem redu.

Življenje, ki ga živita zakonca Dunne, ni le prazno in nesmiselno, temveč je polno iluzij, nasilja, varanja, izkoriščanja, pretvarjanja, sprenevedanja, manipuliranja. Amy in soprog Nick (Ben Affleck) kljub vsemu ostajata skupaj, saj preprosto ne moreta izstopiti iz začaranega kroga; v resnici ne odide ne eden ne drugi. Njuno zgodbo na koncu poznajo vsi ljudje, saj ju nenehno obkrožajo novinarji, ki poročajo o vsaki njuni potezi in o vsaki besedi, ki jo izrečeta, zato je še manj možnosti, da bi se izvlekla. Detektivka bere dnevnik, ki ga je spisala Amy, toda nikakor ji ne more postati jasno, ali je resničen ali izmišljen.

Amy in Nick bosta verjetno do konca življenja živela opisano življenje. Nick pred številnimi televizijskimi gledalci izjavi, da ima rad Amy, ki prav tako pred televizijskimi kamerami pride k njemu in se mu teatralno vrže v objem. Vsi vidijo, da se imata resnično rada, vsi so na njuni strani, vsi navijajo zanju. Tako mora tudi ostati; nihče ne sme nikamor oditi.

Življenje jim ne prinaša nobenega zadovoljstva. Nista patološka narcisa, ki potrebujeta javnost, da nastopata pred ljudmi in žanjeta njihovo občudovanje. Bistvo zgodbe je veliko bolj grozno.

Zakaj Amy in Nick vztrajata v blazni igri nasilja in medsebojnega izkoriščanja?

Vztrajata natanko zato, ker vesta, da nimata nobene druge možnosti. Natanko vesta, da se sovražita, ker sta si zadala preveč ran, zavedata se, da nima nobenega smisla vztrajati, pa vendar živita skupaj, kot bi bila avtomata, ki drugače preprosto ne znata in ne zmoreta. Nista narcisa, temveč sta avtomata.

To pa je obenem tudi paradigma sodobnega življenja v kapitalizmu. Ljudje ne verjamejo (več) v kapitalizem, saj dobro vedo, kako brutalen je, zavedajo se, kako prazna so potrošniška življenja, pa vendar vztrajajo. Ne verjamejo v nič, ne verjamejo niti v boga, toda živijo enako naprej, kot bi se ne mogli upreti nekakšni inerciji.

Filmsko razmišljanje zato lahko uporabimo tudi za razmislek o tem, kar imamo med seboj. Zlasti je to pomembno danes, ko bi se morali nečemu odreči, pa se očitno nočemo. Ali kot bi rekel Freud: destruktivnost v medsebojnih odnosih ni nekaj, česar bi se ljudje hoteli za vsako ceno znebiti; daleč od tega.

Planet Zemlja zato nima nobenega problema s segrevanjem in z dvigovanjem velikanskih količin metana v ozračje. Imajo ga namreč zgolj živa bitja, ki živijo na njem. Znanstveniki skušajo poimenovati problem na različne načine in z različnimi imeni, toda najpomembnejši ni ogljikov dioksid, temveč je metan. Čas teče, v zraku ga je iz dneva v dan več, ljudi pa zanimajo potrošništvo, reševanje kapitalizma in uspeh. V igri je preživetje človeštva, ljudje pa razpravljajo, kam bodo šli na počitnice in katere kopalke bodo zopet v modi!

Klimatske spremembe so vse hitrejše in še hitrejše bodo. Ne bodo počasnejše in njihove posledice ne bodo manj dramatične od teh, ki jih že zaznavamo, temveč bodo bolj dramatične, zlasti pa bodo smrtonosne.

Ljudje očitno nečesa ne razumejo in nočejo razumeti. Kaj je namreč kapitalizem? To ni samo proizvodnja dobrin in vsega, kar domnevno dela ljudi srečne, temveč je sistem življenja, ki je zelo nestabilen. V njem vse nenehno raste, vsega je vedno več. Nič ni stabilno, nič ni trajno, vse nenehno razpada.

Število prebivalcev Zemlje zato skokovito raste. Enako raste poraba energije, vodnih virov in vsega. Tudi količina ogljikovega dioksida v ozračju je vsak dan večja. Teh dejstev ne more spremeniti nobena sofistika.

V orisani perspektivi bi kdo celo pomislil, da je sam bog postal zloben, kajti ljudje se resnično vedejo, kot bi bili uročeni, zakleti ali začarani: resno ogrožajo obstoj vsega živega na planetu, toda videti je, kot da jih to ne vznemirja (preveč).

Obstaja zanimiv rek: ko ZDA kihnejo, ves svet zboli. Mogoče jo je tudi obrniti: ko ves svet kihne, ZDA zbolijo. Mislim na ekonomijo, kapitalizem v letu 2015. Le Erjavec, Cerar, Ljudmila in drugi mislijo, da je Slovenija svet zase in bo v naslednjih letih vse raslo že zato, ker oni tako želijo, pa čeprav bo ves svet zbolel za dolgo depresijo; prav te dni potekata splošni stavki v Italiji in Belgiji, le Slovenija naj bi se čudežno rešila. Zanimivo!

Recimo, da imajo prav znanstveniki, ki pravijo, da bi se lahko sprostil v zrak en sam odstotek metana, ki je trenutno še ujet na dnu oceanov oziroma pod oceani, pa metan, ki bi se lahko sprostil v zrak zaradi taljenja permafrosta v Sibiriji, v Kanadi, na Aljaski in drugod. Ne do leta 2100, kot se tolažijo mnogi, temveč v naslednjih dveh desetletjih. Kaj bi dobili, kaj bi se zgodilo?

Znašli bi se na drugem planetu! V ozračju bi bilo toliko metana, na primer 50 megaton več, kot ga je sedaj, da bi imela živa bitja resne probleme z dihanjem.

Znanstveniki se bržčas ne motijo. Torej se bomo znašli v drugem svetu!

Ironija pa je, da je leta 1942 Henry Wallace skoval sintagmo the century of the common man. Na žalost je svet danes daleč od komunizma, navadni ljudje pa so vse bolj le še lupine, ostanki tega, kar imenujemo people's revolution. Današnji posamezniki so manageably in the servis of interests other than their own, kot je pisal avstralski socialni psiholog Alex Carey.

Naivno morda še verjamejo, da so interesi njihovi, vendar niso. Morda je eno najbolj strašljivih spoznanj o delovanju propagande tisto, na katerega je vedno znova opozarjal Carey: demokratična propaganda je obrt, ki izhaja iz spoznanja, da je na ljudi laže vplivati z iluzijami kot pa s prepričevanjem.

Nobeno naključje ni, da je demokratična propaganda bolj doma v ZDA, kot pa je bila kadarkoli v Sovjetski zvezi; tam sploh ni bila potrebna.

Kakšna je torej prihodnost? Še več istega. Vprašanje pa je, kdo bo dočakal leto 2100.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži