Nevarna metoda (A Dangerous Method, David Cronenberg, 2011)

Psihoanaliza se je rodila ne le kot nova paradigma, ena med mnogimi, temveč kot povsem nov svet. V filmu je zato osrednji trenutek tisti, ko reče Freud Jungu, da je sam kakor Kolumb, ki je pristal na novi celini, o kateri lahko trenutno reče le to, da obstaja. Celino bo namreč šele treba temeljito raziskati, za raziskovanje pa bodo potrebni pogumni raziskovalci.

Režiser David Cronenberg se je pogumno lotil težavnega projekta, kajti danes zagotovo ni mačji kašelj govoriti o srečanju med Freudom in Jungom, ki je pomagalo ustvarjati povsem nov svet, v katerega sta šele vstopala. A delo je opravil izvrstno, kajti uspelo mu je odpreti vrata, skozi katera je šele treba stopiti, če lahko še enkrat parafraziram Freuda v razgovoru z Jungom.

In malo jih je, ki so pripravljeni stopiti skozi odprta vrata. Beseda nevarnost ni čisto po naključju v naslovu tega filma. Ljudje se psihoanalize še vedno bojijo, zato je tudi tako nerazumljena.

Pri tem je daleč najpomembnejše spoznanje, da psihoanalitik ne sproža učinkov pri pacientu s svojo osebnostjo ali z odnosom do njega, s čimer se vse prevečkrat tolažijo psihoterapevti. Sproža ga namreč sama analiza kot diskurz, kar seveda pomeni, da mora analitik zelo dobro poznati simbolne koordinate samega diskurza. V filmu je tako zelo dobro prikazano, kako Jung ne obvladuje diskurza, saj ga niti ne pozna, obenem pa je prepričan, da lahko kaj naredi tudi čisto po svoje, če se mu zdi, da je to v redu.

Učinki na pacientke so seveda siloviti in dramatični, kar na svoji koži čuti predvsem Sabina Spielrein. Takrat je bila zelo mlada, mlad pa je bil tudi Jung; zlasti je pomembno, da je bil neizkušen. Danes namreč vemo, da je analiza možna prav zaradi analitikovih izkušenj, saj analitik brez njih ne more obvladovati diskurza analize, v katerega je po nujnosti vpet. Človek preprosto ne more biti analitik, če je premlad.

Pomembno je še nekaj. Lacan in Deleuze, pridružil pa se jima je tudi Derrida, so nenehno poudarjali, da je analitik nomad, ne statična osebnost, ki pozitivno vpliva na druge ljudi s svojo osebnostjo. Analitikova osebnost pravzaprav nima nobene zveze z analizo.

V diskurzu analize je najbolj pomembno nekaj čisto drugega. Analiza dobro deluje, če obstaja kraj, dodaja Jacques-Alain Miller, posebni kraj, ki ga imenujemo alfa kraj. Brez njega ni psihoanalize.

V pionirskih časih, ko sta se srečevala Jung in Freud, je bilo zelo pomembno prav ustvarjanje takega prostora, kajti analiza kot diskurz ni primerljiva s poslušanjem pacientov in s ponujanjem rame, na kateri je mogoče jokati in si olajšati dušo.

Analiza zato tudi ni spoved. Torej je res poseben kraj, neprimerljiv s spovednico ali s kakim drugim krajem, kjer si ljudje lajšajo duše.

Alfa kraj je namreč kraj odgovora, pravi Miller. Na tem kraju pacientovo pripovedovanje trči na neko analitikovo gesto, ki diskurz analize povsem razlikuje od spovednice in krajev, kjer se človek lahko izpoveduje. Miller pravi takole: v analizi pacientovo govorjenje dobi posebno obliko, ki je oblika vprašanja. In natanko na to vprašanje čaka analitik. Čaka ga zato, da opravi svojo nalogo, ki je v diskurzu analize zelo natančno določena, kar pomeni, da analitik sploh nima nobene izbire.

Diskurz analize terja od analitika, da dodatno preoblikuje pacientovo govorjenje, ki počasi dobiva obliko vprašanja, v odgovor. To ne pomeni, da stresa iz svojega rokava pred pacienta odgovore na vprašanja, češ naj jih sprejme, ker so resnični ali pa vsaj tolažilni. Daleč od tega.

Analitikova naloga je, kot rečeno, natančno določena in je zelo drugačna. Analitik je popolnoma odgovoren za neko operacijo, ki je nujno potrebna, če sploh hočemo govoriti o analizi. Vprašanje, ki se artikulira zaradi pacientovega pripovedovanja, namreč terja odgovor. Lepota analize pa je, da je odgovor nezavedno. Analitik ga dobesedno nima, saj nezavedno ni objekt, ki bi ga lahko kdo imel.

Vse skupaj namreč omogoča transfer, ki ga vzpostavi pacient, ne analitik. Jung je imel velike težave s tem, zato je to tudi osrednja tema filma. Transfer sklene krog, ki se prične s pacientovim pripovedovanjem.

Njegovo govorjenje se polagoma spremeni v vprašanje, ta pa v odgovor. To pa še ne pomeni, da analitik ni potreben. V resnici je njegova vloga ključna. Na njem je namreč odgovornost, da ostro selekcionira možne interpretacije tega, kar pove pacient.

Prav njegova zmožnost dokazuje, da analiza ni čvekanje in ni sprotno izmišljanje odgovorov ali interpretacij, saj so ti zavezani resnici.

Cronenbergov film odpre še ena vrata, ki so za razumevanje psihoanalize zelo pomembna. Lacan je v določenem trenutku preprosto povzel samo bistvo nevroz. Takole je rekel: nevroze so zavezane socialnim in družbenim odnosom ljudi. V resnici je ponovil za Freudom, toda trenutno to ni tako zelo pomembno.

Pomembno je, da je prišel Freud do epohalnega odkritja, ki ima tri razsežnosti. Prvič. Nevroze ne moremo razumeti, če ne razumemo socialnih in družbenih razmerij, ki določajo pacientovo življenje. Drugič. Temelj vsake realnosti, ne zgolj družbene, je jezik. Brez njega ne morejo obstajati družbene vezi in brez njih se ne more razviti nobeno človeško bitje. Tretjič. Vsak človek je nujno del sveta, zato je na kavču tudi ta svet, ne le pacient.

Analiza je nevarna metoda natanko zaradi zapisanega. Ni nevarna le za analitika, kar je izkusil na svoji koži zlasti Jung, ni nevarna le za pacienta, ki mora vzpostaviti transferni odnos in zaupati analitiku, nevarna je tudi za samo občestvo, kajti po koncu analize ne bo drugačen le pacient, drugačne bodo tudi družbene vezi in drugačen bo sam svet.

In če se analitik ne zaveda, da leži na njegovem kavču tudi občestvo, ne le pacient, je v resni nevarnosti, da ne ve, kaj v resnici dela, kar pomeni, da vsaj dolgoročno ne more biti več analitik.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži