Gattaca (Andrew Niccol, 1997)

JK je bil eden prvih ljudi, ki se je radikalno zavzemal za demokracijo in egalitarnost ljudi. Ni imel nobene lastnine, potikal se je med gobavimi ljudmi, ki so veljali za nečiste, in se jim ni hotel nihče niti približati, poleg tega je trdil, da to, kar naredimo najmanjšemu izmed ljudi, sočasno naredimo tudi bogu, kar pomeni, da pri njem dobesedno nihče ni privilegiran.

Prava egalitarnost zato pomeni, da se ljudje znebijo vseh imaginarnih identitet (mati, oče, učenec, direktor, vodja …) in se prepoznajo med seboj kot simbolno enaki. Če je JK pustil za seboj kakšno sporočilo, potem je to zagotovo vprašanje: Kaj boš storil s seboj (in s svojimi imaginarnimi identitetami) pred bogom?

Seveda je veliko laže razmišljati, kaj bi morali drugi ljudje narediti s seboj, ne pa jaz, čeprav je danes zelo lahko razmišljati tudi o slednjem, saj svobodni kapitalistični trgi ponujajo potrošnikom že zapakirane tečaje osebnostne rasti, duhovnega razvijanja in spoznavanja samega sebe, ki se jih je treba zgolj udeležiti; seveda pa je tudi potrošnik zgolj še ena imaginarna identiteta med drugimi.

V ne tako oddaljeni prihodnosti, kot lahko preberemo na začetku filma, se ljudje delijo na te, ki so valid, in one, ki so in-valid. Nihče se ne more izogniti neštetim preiskavam, s katerimi strokovnjaki s pomočjo sofisticiranih naprav zlahka ugotavljajo, ali so posamezniki res to, kar domnevno so. Povsem jasno je, da so ljudje, ki so in-valid, popolnoma nepomembni in neznani, medtem ko oni drugi pripadajo družbeni eliti.

Delitev ljudi ni niti nova niti posebna. Od nekdaj jo poznamo. In prav tako se od nekdaj rojevajo ljudje, ki na tako delitev kratko malo ne pristajajo.

Vincent Freeman (Ethan Hawke) je tak posameznik. Ob rojstvu mu napovedo trideset let težkega in z boleznimi obremenjenega življenja. A že od malega sanja, da bo nekoč poletel med zvezde, na Titan. Vse življenje podreja svoji želji, končno se odloči še za zamenjavo identitete, saj mu je jasno, da drugače ne bo mogel doseči zastavljenega cilja.

Postane Jerome Morrow, ki je sicer genetsko popoln, vendar uporablja invalidski voziček, saj je zaradi avtomobilske nesreče paraliziran od pasu navzdol. V hladnem svetu tehnološke, genetske, znanstvene in sploh vsakršne popolnosti je Jerome kajpak zvezda, občudovanja vreden mladenič, ki ima vse možnosti, da zares poleti na Titan.

Prepričljivost filma je v njegovem raziskovanju temeljne ideje, s katero se tudi sicer pogosto srečamo v vsakdanjem življenju. Ideja je preprosta: človek z močno voljo lahko sledi svojim sanjam in te se lahko tudi uresničijo. Pomembna je zlasti pozitivna naravnanost, pomemben je napor; v človeku ne bi smeli prepoznavati vsega tistega, zaradi česar ni popoln, ampak bi morali biti pozorni predvsem na potenciale in zmožnosti, ki jih ima in jih lahko uresničuje.

Na prvi pogled je ideja zelo dobra in ljudje zlahka verjamejo vanjo. Toda obstaja tudi druga možnost, ki nam pokaže, da je tako razmišljanje vendarle prekratko.

Ideologija poznega kapitalizma namreč prav izrecno poudarja pomen pozitivne naravnanosti človeških bitij do sveta, v katerem živijo, do sebe in drugih ljudi. Ideološki nagovor je danes povsem drugačen kot nekoč, saj ideologi ljudi ne posiljuje z ničimer in jih ne vabijo, naj sledijo kakemu bolj ali manj noremu voditelju. Velja prav nasprotno: osnovna ideološka ideja je, da je treba ljudi pustiti pri miru, da živijo svoje sanje, sledijo ciljem, ki si jih sami zastavljajo, da uživajo v lastni drugačnosti, ki jim prinaša zadovoljstvo in srečo, da je treba spoštovati različnost in pustiti vsakemu posamezniku, da zares polno živi svojo drugačnost.

Natanko v tej perspektivi postane film Gattaca nenavadno subverziven. Res je, da Vincent sanja, kako bo potoval na Titan, res je, da se trudi z vsemi močmi, da trenira telo in študira, da bi bil dovolj pameten, vendar je obenem res, da mu nikoli ne bi uspelo, če ne bi zamenjal identitete, če ne bi torej goljufal.

Njegovo radikalno gesto razumemo kot disidentification. Ne razumemo je kot identificiranje s svojimi skrivnimi in izjemnimi zmogljivostmi, ki jih drugi ljudje ne prepoznavajo, saj jih preprosto nima: je močno kratkoviden in njegova telesna kondicija je še vedno majhna, zato ga dve leti mlajši brat vselej premaga v plavanju. Mirno lahko zapišemo, da se ravno ne identificira s seboj, ampak dobesedno postane nekdo drug.

Prav ta premik nam pomaga razumeti, kaj se v resnici dogaja. Vincent nikakor ni naivno človeško bitje, žrtev krutega sistema selekcioniranja ljudi, ni nedolžen in preprost v svoji naravni spontanosti. Daleč od tega: zadeve se loti sistematično, preračunljivo, z vnaprejšnjo zavezo, da hoče z zvijačami preslepiti vse okoli sebe.

Vincent ne pristaja na ideologijo ljudi, ki so naravno pristni in se ne menijo za politiko, ideološke boje in družbene spopade, češ da hočejo zgolj v miru preživeti svoj vek. Ne, jasno mu je, da je ideologija navzoča v najbolj intimnih predelih človeških duš, le da je ljudje ne prepoznajo, kar seveda pomeni, da so povsem nadzorovani ravno zaradi tega, ker nimajo najmanjše ideje o nadzorovanju.

Jerome/Vincent ne potrebuje psihoterapevtov, svetovalcev, maserjev, strokovnjakov za čustveno inteligenco in drugih pastoralnih ekspertov današnjega sveta, da bi uresničil svoje sanje. Njegove sanje namreč niso zgolj njegove. To vidimo čisto na koncu filma, ko mora pred odhodom na Titan oddati urin, procedura pa je čisto nova, kar pomeni, da ne more biti nanjo pripravljen, kot je bil vedno dotlej. Res ni pripravljen, zato testa ne opravi, kar pomeni, da paznik, ki naredi test, takoj ugotovi, kakšna je njegova prava identiteta. Kljub temu ne reče ničesar in ga spusti naprej, da lahko odide v raketo, s katero bo poletel na Titan.

V tem je poanta tega izvrstnega filma: vsak človek ima sanje in vsakdo ima probleme, kako jih uresničiti, ne le nekateri in-valid posamezniki. In če je to res, potem imamo dobro podlago za skupna prizadevanja, za skupne boje zoper ideološke prakse, ki nas dandanes spreminjajo v gole nenevarne posameznike brez drugosti, ki naj živijo dinamična življenja na prostih trgih, brez zavesti o sebi in lastni notranji razcepljenosti, zaradi katere je človek šele zares svoboden, da sledi univerzalnim zakonom, kot je pred dvema stoletjema zapisal Immanuel Kant.

Ali nekoliko drugače rečeno: ravno Kant je pokazal, v tem smislu je resnični zastopnik dediščine, ki so nam jo zapustili Stari, da ima bedno človeško bitje, vsak majhen posameznik univerzalno pravico do univerzalnosti. V tem je resnična radikalnost ne le filozofije, temveč vsake človeške eksistence. Prav zato smo danes v veliki nevarnosti, kajti kapitalizem nas spreminja natanko v posameznike brez pravice do univerzalnosti, saj naj bi se zadovoljili s pravico do partikularnosti (lastne drugačnosti, svojih sanj, osebnostne rasti, duhovnega razvijanja itd.). Globalizacija kapitala je v tej perspektivi vse kaj drugega kot univerzalnost, kot jo skušajo prikazati ideologi, politiki in kapitalisti, da bi lahko še naprej nemoteno upravljali s človeškimi viri, kot pravijo v žargonu.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži