Gospodarji časa (Les maîtres du temps, René Laloux, 1982)

Film razvija fenomenalno idejo: diferenca se upira celoti. Zaradi nje celota ni možna, kar pomeni, da sploh nikoli ni obstajala; obstaja lahko le kot iluzija, konstrukcija, narejena z namenom. Vselej se zato lahko sprašujemo, kakšen je namen tistega ali tistih, ki potrebujejo iluzijo celote.

Ljudje, ki v filmu sestavljajo celoto, oziroma so ji podrejeni, so na pogled kot beli angeli. Vsi so seveda enaki in njihovi obrazi so popolnoma prazni, na njih ni dobesedno ničesar. Celota je brezoblična, kar je zelo prepričljivo. Kdo bi torej hotel biti del take brezobličnosti in kdo bi hotel hoditi naokrog z brezobličnim in brezizraznim obrazom?

Odgovor je presenetljiv: nihče, kajti nihče ne more postati del brezoblične Celote. Ta je čisti dozdevek, je le bedna iluzija, ki je nikoli ni mogoče uresničiti. Ne more postati aktualna, zato se film Gospodarji časa tudi konča tako, kot se.

Začne se s pripovedjo o majhnem dečku, njegovo ime je Piel, ki ostane čisto sam na tujem planetu; ta se imenuje Perdide. Jaffar je prijatelj Pielovega očeta in ko izve, da je deček sam na planetu, se odloči, da ga poišče in mu pomaga.

Deček je zelo pogumen, zvezo z Jaffarjem pa ohranja z napravo, ki mu jo je pred smrtjo izročil pilot nesrečno strmoglavljenega plovila. Glas, ki ga sliši, se spreminja, ker je na drugi strani več ljudi, ki uporabljajo isto napravo, vendar ga to ne moti. Ne moti ga natanko tako, kot otrok ne moti, kar se dogaja v pravljicah, saj so pripravljeni vanje verjeti, verjamejo pa zato, ker je duh sam odprt in voljan.

Film ima elemente pravljice, zaradi katerih je Piel v posebnem eksistencialnem položaju. Res je, da je sam na planetu, toda obenem je z njim duh, ki ga zastopajo ljudje na oddaljenem vesoljskem plovilu. Mirno lahko rečemo, da Piel zaupa duhu, ta pa ga varuje.

Zaupanje v duha pa ni preprosto zaupanje v nekaj, česar odrasli ne poznajo več, ker so domnevno že prerasli otroška prepričanja in se zresnili. V resnici je Piel mnogo bolj odrasel kakor večina odraslih ljudi. Zaupa duhu in je zaradi njega tako rekoč neranljiv. Res se mu ne zgodi nič hudega, čeprav se na koncu filma soočimo s presenetljivim obratom, zaradi katerega se celotno dogajanje prestavi v povsem novo luč.

Piel torej zastopa človeka, ki intuitivno čuti oziroma ve, kaj je življenje. To je namreč zelo posebno in nenavadno. Je nekaj, česar zlepa ne ugotovimo, če ne razmišljamo o njem poglobljeno. Česa torej ne ugotovimo?

Ne ugotovimo tega, kar so vedeli že Stari: da je življenje zavezano posebni sili, ki ga žene naprej in kvišku. Žene ga natanko k temu, kar imenujemo spirit ali duh. Življenje, pravi Jacques Derrida, hoče postati življenje duha. Duh je zaradi tega živ in življenje je poduhovljeno. Podrejeno je zakonu, ki je zakon milosti.

Svoboda življenja je zato svoboda duha: življenje je svobodno in duh je svoboden. Človek je svoboden, če se podredi zakonu milosti, kar pomeni, da je živ in poduhovljen obenem. Svoboden je torej le tisti človek, ki je živ in podrejen duhu, zaradi katerega je tudi življenje življenje duha.

Človek se ne more vračati k 'naravi', kajti njegova narava je življenje duha; ne obstajajo 'naravna' stanja pred življenjem in duhom, kamor bi se lahko vračali. Narava je namreč poduhovljena od trenutka, ko se je človek začel zavedati samega sebe. Če bi se znebil duha, bi se znebil tudi zavesti, z njo pa bi izginila tudi realnost in bi izginil sam.

V današnjem svetu je to zelo pomembno spoznanje, kajti ideologija naravnega, ekološkega in pristnega oziroma nepokvarjenega je že tako močna, da resno ogroža duhovnost ljudi in celo samega življenja, zato nastaja vtis, ta pa se še širi, da so ljudje vse bolj 'naravni' in vse manj živi oziroma potopljeni v duha. Vanj so sicer potopljeni po nujnosti, vendar je videti, da se tega veliko premalo zavedajo.

In kaj omogoča zakon milosti? Življenje, nadaljevanje življenja, in življenje v duhu, saj je življenje človeškega bitja mogoče le v njem.

Človek, ki je vselej v duhu, je potopljen v simbolna polja, obenem pa jih kreira. Kreira jih tako, da vzpostavlja distanco do tega, kar je imenoval Lacan Realno. Okoli njega spleta objektivno realnost, ki je vselej nujno simbolna in simbolizirana. Pomembno je, da je vsak človek zmožen zaznavati spremembe v simbolnih poljih, ki nikoli ne mirujejo, ampak ves čas vibrirajo, podobno kot vibrira realnost, o kateri govorijo kvantni fiziki, ko razmišljajo o enodimenzionalnih strunah, iz katerih naj bi bila narejena.

Realnost ima zaradi tega vselej strukturo, znotraj katere se nekaj vedno znova ponavlja. Kaj se ponavlja?

Ponavlja se na primer gibanje, ki ga odkrivamo prav v umetnosti, kamor sodi tudi film. Kakšno je to gibanje? Deleuze in Guattari sta ga imenovala deteritorializacija. To je gibanje čiste duhovnosti, spiritualizacije, ki sočasno pomeni dematerializiranje realnosti. Ta je simbolna, simbolizirana, zato je tudi zmožna za deteritorializiranje. Zaradi gibanja se realnost spreminja sama od sebe; človeško bitje je zgolj subjekt, podložnik takega gibanja, zaradi katerega se lahko dviguje nad lastno materialnost, v duhovne višave.

Dvigovanje nad lastno materialnost pomeni odpiranje, zaradi katerega človek čuti na lastni koži, kaj pomeni neskončnost čiste diference, zaradi katere se lahko realnost povsem spremeni, čeprav ostaja empirično popolnoma enaka. Izkušnja take spremembe je za človeka zelo pomembna, kar ve vsak pacient, ki je kdaj ležal na kavču. Ko je Freud razmišljal o naravi katarze, je mislil natanko na trenutek, ko se realnost spremeni, kot bi jo naddoločilo nekaj povsem novega. Spoznanje je zares osupljivo, osupljiva pa je tudi izkušnja, ki ni le pacientova.

Izkušnja je pomembna še zaradi nečesa. Pomembna je zaradi narave človekove eksistence. Navajeni smo na trivialno razmišljanje, da vsak človek živi svoje življenje, da je vsakdo drugačen od vsakega drugega človeka, da smo enakopravni v različnosti in podobno.

Bolj radikalno pa je razmišljanje, ki ga omogoča orisana izkušnja. To je namreč izkušnja enakosti. Ta ima najmanj dve pobočji. Po prvem se spustimo, ko razmišljamo o identiteti. Vsakdo ve, da je drugačen od drugih ljudi, le redki pa se zavedajo, da velja še nekaj drugega, bolj radikalnega. Velja, da je človek različen tudi od – samega sebe. Po drugem pobočju se spustimo, ko spoznavamo, kakšna je resnična narava razlike med 'nami' in 'vami'.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži