Hanna (Joe Wright, 2011)

Človek ne more biti pripravljen na eksistenco, ki ga zato vedno znova preseneti. Nujno je tako; v tem je nenavadna in paradoksna določenost, najtesneje prepletena z idejo in prakso svobode.

Erik: Trudil sem se, da bi te pripravil.
Hanna: Na tole me nisi.

Hanna je nenavaden film o posebni najstnici, ki ne živi kot drugi ljudje in sploh ne kot njeni vrstniki, kar že pomeni, da bo prej ali slej vstopila v vsakdanje življenje, vstop pa bo zagotovil ne le spremembo, temveč tudi soočenje z njo, ki ne bo moglo biti dolgočasno.

Ideja je kompleksna: če je vsakdanje življenje včasih videti rutinsko, dolgočasno in nezanimivo, je vrnitev vanj, potem ko je človek odpotoval drugam, vzvod, priložnost za nov, drugačen pogled. Življenje je v resnici dolgočasno zgolj za določen pogled, medtem ko razkriva pogled od strani ali od drugod razsežnosti in koordinate, o katerih se nam pogosto niti ne sanja.

Hanna (Saoirse Ronan) živi z očetom Erikom (Eric Bana), bogu za hrbtom, daleč od civilizacije. In oče ni kdorkoli – nekoč je delal za CIO. Torej ni naključje, da je Hanna deležne vzgoje, ki je bolj trening kot pa vzgoja. V današnjih časih se človek večkrat vpraša, ali ni trening otrok celo bolj potreben kot pa permisivna, vse dopuščajoča vzgoja v smislu vse smo naredili za otroka.

Vzgoja je namreč pogosto zgolj materinsko potrošniško zadovoljevanje brezmejnih potreb otrok, ki se jim skoraj nihče ne upa postaviti nobene meje. Otroke starši velikokrat preveč hvalijo, ker se bojijo reči kakšno tršo, a resničnejšo besedo o njihovem delovanju in vedenju. Otroci so zato zmedeni, saj jim že zdravi razum pravi, da ni vse tako v redu, kot trdijo starši. Podobno je tudi sicer v svetu: prijazni kapitalizem nas prepričuje v prijaznost sveta, zdravi razum pa nam pravi, da celotno človeštvo, z globalnim kapitalizmom vred, drvi v prepad. Kako je lahko vse v redu in prijazno, kako je lahko vse mega, kul in super?

Iluzije so zares gigantske in zajemajo vse razsežnosti naših življenj. V banke vlagamo bilijone evrov, v prihodnosti so bo jemalo še upokojencem. Človek res težko dojame, da je kaj takega sploh mogoče. Če nas opazujejo zunanji opazovalci, se verjetno prijemljejo za glavo – če jo imajo, kajpak.

Odraščajoča Hanna je sedaj popolni ubijalski stroj, ki na trenutke prekaša tudi očeta. Usposobljena je, kot verjetno ni nihče drug – sploh pa se z njo ne more primerjati noben vrstnik. Oče jo končno pošlje v svet, v katerem se dobro znajde, čeprav so ji za petami agenti. Njena tarča je Marissa (Cate Blanchett), vendar se najpomembnejše ne zgodi na koncu, ko se sooči z njo, temveč na poti.

Pot je že cilj, kot bi rekel Hegel, le da Hanna tega še ne ve. Res je hladni ubijalski stroj, vendar je tudi mehko, čuteče človeško bitje. Zanjo veljajo vsi naravni zakoni človeške eksistence, zato se ji porajajo neizogibna vprašanja. To so filozofska vprašanja, vprašanja o eksistenci, identiteti, svobodi, razumu, obstoju, bogu.

Vtis je, da so vprašanja nepričakovana, vendar je tak le vtis. Vpisana so namreč že v samo eksistenco. Kljub temu so presenečenje, kajti človeško bitje nima nobenega pregleda nad lastno eksistenco, da bi že vnaprej intuitivno vedelo, na kaj vse lahko računa za časa svojega ne preveč dolgega življenja.

Presenečenja so zato dobra, lahko pa so tudi produktivna. Človeka osupnejo, toda prav s tem ga tudi osvobajajo. Resnično, človeška bitja nenehno potrebujejo osvobajanje, ki pa se mu lahko tudi upirajo. Tako so namreč narejena: zapirajo se v svetove, določiti skušajo sicer nedoločljivo eksistenco, iščejo varnost in udobje, ker verjamejo, da je zanje tako najbolje.

Namesto tega potrebujejo odpiranje. To se vselej začne z osuplostjo, s spraševanjem – o sami odprtosti in nedoločljivosti eksistence, o odpiranju, kajti eksistenca je lahko zgolj v odpiranju.

Hanna sicer izpelje svojo misijo brezhibno, saj je preprosto nepremagljiva, doseže tudi tarčo in jo ročno odstrani, toda njena eksistenca se s tem šele zares začenja, zato to ni akcijski film, čeprav je v njem veliko akcije; ta je za zraven in je v glavnem nepomembna. Pomemben je šele način, ki se ga zaveda Hanna, ko počasi odkriva, da je eksistenca čisto nekaj drugega, kot si je sploh lahko predstavljala. Spoznavanje sebe, lastnega telesa, duhovnih in simbolnih razsežnosti eksistence jo vznemirja, obenem pa tudi pomirja, kar je navidez nenavadno in nepričakovano. Njen trening, ki ji ga je omogočil oče, navsezadnje sploh ni zgrešen in nepotreben, čeprav ne more neposredno doseči tega, s čimer se sooča Hanna, ko se odpira eksistenci. Trening je ni pripravil na soočenje in je ni niti usposobil, saj je imel oče povsem zgrešene predstave o eksistenci.

A kljub zgrešenosti predstav je pripravil hčerko, kot le redko kdo pripravi svojega otroka za življenje. Hanna je zato film o vzgoji, o pripravi človeškega bitja za eksistenco. Oče je kot vzgojitelj sicer v zmoti, ker verjame, da mora biti otrok čim bolj podoben stroju, toda njegova ideja vendarle ni povsem izvita iz trte, kajti realnost je že svojevrstni stroj. Ne uboga sicer zakonov, o katerih je razmišljal Newton, toda to še ne pomni, da ga ne uravnavajo (kako drugi) zakoni. Eksistenca je zaradi tega zelo določena, čeprav je obenem tudi povsem odprta.

Tudi Hanino življenje je določeno, čeprav se vedno znova znajde v povsem nepričakovanem in nepredvidljivem položaju. Vsakič se izvleče, s tem pa natanko sama določa eksistenco, kar je nekoliko paradoksno. Na koncu zato ostane sama, na njenem pragu.

Možnost odpiranja eksistenci je namreč strukturna in trening sploh nima nobene resne zveze z njo. Lahko bi rekli, da se eksistenca odpira tako, kot se odpira glasba, ko začne skladatelj zapisovati prve note; Hanna je glasbenica. Glasba je prav zaradi tega morda najboljši način za razumevanje narave eksistence, ki je odprta, vendar tudi povsem določena, kot je nekoč pripomnil Mozart, ko je dejal, da so vse note natanko tam, kjer morajo biti, in da ni nobene preveč in niti ene premalo.

Ko se človek znajde v eksistenci, ima navadno vrsto težav, saj verjame, da je poklican, da sam določi note in njihovo število. Krepko se moti, zato je zanj najbolje, da čim prej spozna, kar je dejal Mozart. Spoznanje ga osvobodi, zato lahko končno zaživi in se posveti eksistenci.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži