Živeti (Huozhe, Yimou Zhang, 1994)

Pred ogledom filma s pomenljivim naslovom Živeti je dobro pomisliti na Freudovo spoznanje, kako pomemben je za čisto vsakega človeka prepad med njegovim ali njenim vsakdanjim življenjem in simbolnimi identitetami, ki jih ima vsakdo (vsakdo je kaj od tega: sin, oče, mati, prijatelj, žena, mož, hčerka, dedek, šef, direktor, profesor …). Natanko v tej perspektivi moramo razumeti slavno psihoanalitično sintagmo simbolna kastracija. Ali na kratko: vsakdo je simbolno kastriran; Freud ni nikoli rekel, da so kastrirane samo ženske in da je kastracija vezane na kake telesne organe.

Simbolna kastracija pomeni, da noben človek ne more dokončno odgovoriti na vprašanje, kako biti, kar mu nalaga simbolni mandat, ki se naslanja na sam naziv (sin, oče, mati, direktor, predsednik …). Vselej bo obstajal prepad med nazivom in tem, kar človek naredi, zato obstaja možnost, da skuša narediti nemogoče in zapolniti prepad.

Film Živeti je izvrstno raziskovanje vprašanja, kaj lahko naredijo ljudje, ki so nujno zavezani simbolni kastraciji. Dobro ga je videti zlasti danes, ko ni minilo le osemnajst let, odkar ga je režiral znameniti kitajski režiser Yimou Zhang, temveč se vnovič dogaja tudi mogočna preobrazba Kitajske, ki postaja prva svetovna gospodarska in politična velesila. V še bolj zaostreni obliki se namreč ponovno zastavlja vprašanje, kako preživeti tako preobrazbo, saj ne vpliva le na Kitajsko, temveč na ves svet in na vse ljudi, nad katerimi vlada neoliberalni kapitalizem.

Prehodi iz življenja v agrarni in zaostali kitajski iz štiridesetih let 20. stoletja, v katerih se film prične, do sedemdesetih, ko se konča, in današnjih dni, so dobesedno epohalni, kar že pomeni, da so se ljudje zelo težko prilagajali, saj so bile spremembe hitre, vsakokratni novi in drugačni oblastni odnosi pa izjemno zahtevni in celo brutalni.

Režiser pa ne razmišlja zgolj o velikanskih preobrazbah in njihovih pogosto razdiralnih učinkih, temveč razmišlja predvsem o vsakdanjih ljudeh, ki skušajo v novih razmerah kar se da inteligentno preživeti in ohraniti glave na ramenih, saj zlasti v takih časih nič ni tako, kot se zdi, zato je življenje vse prej kot mirno.

Xu Fugui in Xu Jiazhen sta mož in žena. Sprva sta mlada in premožna, zato soprog lahko preživlja cele noči v igralnici, kjer zakocka čisto vse premoženje. Obubožanega ga zapusti še noseča soproga Fugui s hčerko Fengxia. Življenje postane nenadoma neznansko težko in skoraj nemogoče, saj Jiazhen nima dobesedno ničesar več. Nekako se prebija iz dneva v dan, kasneje pa ves skrušen poišče soprogo, ki živi v skromnem stanovanju, in se resnično spremeni. Spremeni se tudi svet – na slabše.

Svet se znajde sredi klanja in pobijanja, temu sledi kitajska komunistična revolucija. Ko Fugui in Jiazhen preživita eno katastrofo, se pojavi nova. Sedaj se je treba prilagajati revolucionarni komunistični vladi, ki na veliko prenavlja državo, od ljudi pa terja tako rekoč nemogoče, zato so številke o ubitih premalo prilagojenih ljudeh strašljivo visoke, pridružuje pa se jim še veliko mrtvih, ki so umrli zaradi drugačnih razlogov, saj je imelo tudi pomanjkanje vsega epohalne razsežnosti.

Druga svetovna vojna je namreč gigantski poskus ohraniti kapitalizem, komunistična revolucija je enak poskus ustvarjanja nečesa radikalno novega – oboje se je seveda zgodilo na račun navadnih ljudi.

Čas prav zaradi sprememb teče, ljudje, ki preživijo, se počasi starajo, rojevajo se novi. Vsakdanja opravila si rutinsko sledijo, ljudje se učijo preživeti in biti drug z drugim. Postajajo mehkejši, prijaznejši, vljudnejši. Na koncu vidimo, kako ostarela Fugui in Jiazhen razlagata vnuku, kaj se bo zgodilo, ko bodo piščanci zrasli. Postali bodo veliki in nato bo življenje iz dneva v dan boljše. Ko je upanje, tak je obet, ki pa je lahko tudi iluzija.

Današnja kapitalistična Kitajska je produkt takega razmišljanja. Morda je boljša, kot je bila, toda nekaj se zagotovo ni spremenilo in se tudi ne bo.

Ni se spremenilo to, kar imata Fugui in Jiazhen med seboj. Naučila sta se namreč preživeti skupaj, naučila sta se živeti skupaj. Življenje, kot ga imajo ljudje med seboj, pa ni nekaj, kar bi lahko spreminjali na boljše, kot spreminjamo železnice ali prenosne telefone, simbole sodobne tehnološko civilizirane realnosti, v kateri so medsebojni odnosi še vedno velikokrat barbarski in povsem izkoriščevalski.

Življenja ne moremo primerjati s tehnologijami, ki se nenehno razvijajo in so vse bolj popolne. Zaradi simbolne kastracije so ljudje sicer vedno prekratki, da bi dosegli popolnost, obenem pa je prav kastriranost paradoksni pogoj tega, kar imenujemo v življenju več.

V filmu je to dobro vidno. Fugui in Jiazhen sta na začetku premožna in imata tako rekoč vse. Ni naključje, da Fugui kocka in zapravlja premoženje, saj je za nazaj videti, kot da ga je moral izgubiti, da bi začel ceniti sebe in svet okoli sebe. Na koncu imata zakonca zelo malo, saj sta zgolj skromna pripadnika delavskega ljudstva Kitajske, vendar je njuno življenje izpolnjeno, kar veje iz načina, kako se vedeta drug do drugega in do vnuka. Prav tako ni naključje, da se film konča z izjavo, da bo življenje postajalo vse boljše.

Sodobna Kitajska je v položaju, ko lahko njeni prebivalci za nazaj ugotavljajo, ali se je upanje zares uresničilo. Toda enako lahko razmišljajo tudi drugi Zemljani. Razmišljajo, kaj vse družbene spremembe sploh pomenijo. In ugotavljajo, da je bila kitajska komunistična revolucija avtentičen poskus rušenja kapitalizma pri temeljih, medtem ko je sedanja Kitajska ravno resen poskus reševanja kapitalizma in njegovih temeljev. Je to sprememba na boljše?

Zgodovina nas lahko pouči: komunistični poskus se je sfižil in se polagamo preobrazil v sodobni kapitalistični eksperiment brez primere. Vtis je, da je kapitalizem sposobnejši v boju za preživetje kakor komunizem, toda prav zadaj se sprašujemo, če je to zares dobro, kajti v končnem svetu brezmejni in neprekinjeni kapitalistični razvoj končno ne more biti drugega kot katastrofa.

Zakaj je tako? Eden izmed odgovorov je zagotovo tisti, o katerem govori Freud, ko ugotavlja, kako neproduktivna je nevroza in kako neproduktivno je večno ponavljanje simptomov; prav zato velikokrat poudari, da je zanesljivo znamenje normalnosti produktivno delo. Kapitalizem je na prvi pogled morda res produktiven, vendar nam podrobna analiza hitro pokaže, da se v njem zadeve v glavnem zgolj ponavljajo; kapitalizem hoče še več istega, kar je bržčas očitno, zato proizvaja simulakre in simulirane različice dobrin, ki se nenehno kopičijo.

Mao je bil katastrofa za Kitajsko, toda morda je današnja Kitajska še večja katastrofa – tokrat ne zgolj za Kitajce, ampak morda za ves svet.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži