Bilo je nekoč v Anatoliji (Bir zamanlar Anadolu'da, Nuri Bilge Ceylan, 2011)

Eden najboljših filmov leta 2011 je turški film z zgornjim naslovom.

V teh temnih časih si zares težko predstavljamo, da je mogoče na film spraviti tako kompleksno dogajanje, saj obstaja resna nevarnost, da takega filma ne bi nihče hotel gledati, češ da je premalo napet, dinamičen in da je v njem premalo akcije.

Ali pa se motimo, kajti nikjer ni zapisano, da mora biti film, če hoče biti gledljiv, ravno napet, poln akcije in lepih igralcev oziroma igralk. Navsezadnje to niti ni pomembno, saj ima umetnost svoje koordinate, ki jih kapitalizem nikoli ne bo mogel privatizirati, njegovi odjemalci pa tudi ne.

Film Bilo je nekoč v Anatoliji je čista umetnost, ki z neverjetno spretnostjo in preprostostjo daje oblike nevidnemu in odprtemu, zato ni naključje, da se dogaja ravno na neskončni anatolski planoti. Pri tem je najlepše, da tudi po koncu filma ne vemo tako rekoč ničesar o tem, kar naj bi bila glavna ideja filma. Bistvo je namreč drugje in se skriva v podrobnostih, za katere lahko poskrbi le film.

Izriše jih in jim daje nove oblike.

Seveda obstajajo tudi drobci zgodbe, na kakršne so gledalci navajeni. Recimo, da se skupina ljudi, med katerimi so komisar Naci, doktor Cemal, državni tožilec Nusret, odpravi s tremi avtomobili na precej dolgo potovanje po osrednji Anatoliji iskat moško truplo. Pomembno je, da potuje skupaj z njimi tudi domnevni morilec Kenan, ki nedvomno pozna Yasarja, žrtev umora. Truplo končno vendarle odkrijejo, potem pa postanejo zadeve še bolj zapletene, saj nič ni tako, kot navadno vidimo v detektivskih ali kriminalističnih filmih, in nič ni tako, kot smo morda pričakovali.

O tem filmu je zato izjemno težko karkoli reči, ker ima preprosto tako kompleksne oblike, da je govorjenje o njem morda celo nemogoče. V gledalcu vzbudi celo množico najrazličnejših občutkov in čustev, sproži se val idej, asociacij in vprašanj. Na koncu filma, kot rečeno, ne znamo odgovoriti na nobeno vprašanje, kajti bistveno se je res zgodilo na poti, zato na vprašanja niti in treba odgovoriti.

Kinematografija tega filma je naravnost osupljiva. Osrednja Anatolija je fantastična in čarobna pokrajina, ki je ne spoznavamo, kot bi rekel kakšen turist, ampak se potapljamo v njeno magično polje in pustimo, da nas povsem posrka, zato uživamo v neverjetno dolgih kadrih, ko se ne zgodi tako rekoč ničesar, če odmislimo neskončne klepete med ljudmi, ki se v treh vozilih potikajo po Anatoliji in iščejo nesrečno truplo, saj ne vedo natančno, kje naj bi sploh ležalo.

Kot rečeno, se vse dogaja vmes, zato je film poln detajlov, drobcev, ki ne sestavljajo nobenega mozaika, da se ne bi kdo prehitro potolažil, češ da ve, kaj se dogaja, temveč tvorijo nekakšno živo mešanico elementov, ki se neprestano spreminja in dobiva nove oblike, zato film dobesedno nima konca, saj je podoben spreminjajočemu se toku, kakršno je samo končno življenje.

Izjemno prepričljivi so tudi dolgi prizori, ki združujejo pogled na temno anatolsko pokrajino, saj se večji del filma dogaja ponoči, veter, šumenje trave, naravne zvoke živali in filozofske razprave o kratkosti življenja, smrti ter razlikah med dobrim in zlim.

Seveda: vse bo minilo, za nami ne bo ostalo dosti, izgubile se bodo sledi, spomin bo zbledel, nekega dne nihče več ne bo vedel, da smo sploh kdaj živeli. Tako se svet pred našimi očmi spreminja v pravljico, legendo ali mit, pri čemer je najbolj vznemirljivo, da je filmska realnost neprimerno prepričljivejša kakor naša vsakdanja trivialna realnost, napolnjena z detajli, ki nas že davno ne zanimajo več.

Kamera tako najde skrivne kotičke, pa naj gre za pogled na luno, ki jo vedno znova zakrivajo oblaki, gozdno jaso, ogenj, ki gori pred hišo, listje, skozi katerega zremo v daljavo, travo ali cesto, ki se vijuga v daljavi, in nas ustavlja, saj kadri trajajo in trajajo, da se ponovno zavemo, da živimo in da je življenje neprimerno bolj čarobno, kot smo si kdajkoli predstavljali – izjema je le otroštvo, ko smo živeli v domišljijskih svetovih in večer za večerom poslušali pravljice, če smo imeli koga, da nam jih je prebiral.

Pogled na domnevnega morilca je ves čas teman, zlovešč, poln nejasnosti in negotovosti; tak je tudi njegov pogled, ki ga kamera večkrat namenoma ulovi. Ničesar ne reče, divje in temno gleda, toda nikoli si ne pridemo na jasno, ali ja morilec ali ne. Ne moremo ga stlačiti v kalup, čeprav nas mika, obenem pa ne moremo reči, da ne sodi vanj in je nedolžen.

Življenje je kakor jezik: polno je nejasnosti, dvoumnosti, aporij, nedoslednosti, večpomenskosti, odprtosti in nedoločljivosti. Prav zato je tudi napolnjeno z vzporednimi dogodki, in ni njihovo linearno sosledje. Čisto na koncu filma zato spremljamo otroke pri igri z žogo, odhajajočo mater in sina, doktorja Cemala, ki zamišljeno zre proti igrišču, v ozadju patolog odpira truplo nesrečnega Yasarja, potem podobe izginejo, zvoki ostajajo, ostaja pa tudi izjemen občutek, da nam je film bolj kot večina drugih približal svet, v katerem živimo, a se o njem vse premalo pogovarjamo in ga zato tudi ne razumemo, kot bi ga lahko.

Prehajanje od podob k besedam, ki ga omogoča ta film, ni pomemben zato, ker naj bi bile besede pomembnejše od podob, temveč je pomemben zato, da lahko v miru razmislimo o tem, kar smo videli, kajti to, kar smo imeli priložnost spremljati, je zares vredno razmisleka, zato je zgodba o iskanju trupla le izhodišče, ki morda ni izbrano čisto po naključju, a je vendarle manj pomembno kakor vse drugo, kar se je zaradi njega lahko zgodilo.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži