Captain Fantastic (Matt Ross, 2016)

Film, ki sem si ga ogledal z velikanskim užitkom, zagotovo pa si ga bom še večkrat, je tesno prepleten z razmišljanjem o vzgajanju otrok. Pravzaprav je kar traktat o vzgoji in njegova odlična demonstracija obenem, zato je dobro po ogledu filma prebrati kaj klasičnega o vzgajanju. Ni nujno, da to naredimo, toda branje knjig je dobro že samo po sebi. Na primer branje Platonovih spisov, v katerih razmišlja filozof o naravi vzgajanja; na primer v Fajdrosu.

In ko jih beremo, nam pade v oči nenavadna povezava med vzgajanjem in prijateljstvom. Platon namreč razume prijateljstvo v vzgoji kot poseben odnos. Posebno je kajpak že samo govorjenje o prijateljstvu, saj navadno ne razmišljamo o takem odnosu in si težko predstavljamo, da so si starši in otroci tudi prijatelji, da so učitelji in učenci prijatelji. Pa vendar Platon vztraja, da je dobro razmisliti natanko o prijateljstvu, ko govorimo o vzgajanju.

Ko razmišlja Platon o prijateljstvu v vzgoji, misli na željo. Ne misli na željo vzgojiteljev, kakšni naj bi bili otroci, ki jih vzgajajo, ne misli na modele in končne oblike vzgojenih otrok, ki jih želijo vzgojitelji. Ne misli na nič od tega. Misli na nekaj drugega, pomembnejšega.

Platon misli na željo, ki jo razume kot dialektično iskanje nečesa. Poudarek je na dialektiki, ne na premočrtnem hitenju k cilju, ki ga ima v mislih vzgojitelj. Iskanje ni isto kot vnaprejšnje vedenje, kam naj bi prišli.

Dialektika želje, o kateri razmišlja Platon, dopušča in terja premišljevanje o tem, kar imenujejo Stari telos. To ni cilj, ki ga imamo v mislih ali si ga predstavljamo, ni končno stanje, v katerem naj bi se na koncu znašli, temveč je nekaj drugega.

Telos vzgajanja je obenem tudi telos človeške eksistence in je dobro. Taka je Platonova ideja. Končni cilj, če smem tako reči, zato ni ta ali ona oblika vzgojenega otoka, temveč je dobro samo, je otrokova zmožnost za dobro.

Platonovo razmišljanje o vzgajanju otroka je torej sorazmerno preprosto: vzgojitelj mora znati voditi otrokovo dušo k dobremu. Toda to še zdaleč ni vse. Naloga vzgojitelja je tudi, da vodi otroka na dialektičen način k samemu raziskovanju dobrega, k premišljevanju o dobrem. Vzgojitelj namreč ni človek, ki pokaže otroku, kaj je dobro, ki vnaprej ve, kaj je dobro, temveč razmišlja o dobrem tudi sam in daje s tem zgled otroku. Torej ne vodi k dobremu le otrokove duše, temveč vodi tudi svojo.

Tu pride do polne veljave izraz prijateljstvo. Vzgojitelj skozi prijateljstvo do otroka razmišlja o dobrem in pripravlja dialektično pot, na kateri se bo tudi otrok naučil razmišljati o dobrem, ki je telos človeške eksistence.

Za vzgajanje je torej zelo pomemben odnos, ki ga ima vzgojitelj do otrok in do samega dobrega. Poudarjam: ne le do otrok, temveč tudi do dobrega. Platon govori o umetnosti vzgajanja. Ne govori o tem, da vzgojitelj preprosto ve, kako vzgajati, temveč govori o umetnosti, ki ni zgolj tehnična vednost. Govori o prijateljstvu in ljubezni (eros).

Omenil sem že dialektiko, zato moram dodati: vzgajanje zajema ljubezen do dialektike, saj k dobremu ne vodi premočrtna in vnaprej jasno začrtana pot, po kateri bi bilo treba zgolj oditi, nato pa čim prej doseči cilj.

Dialektika je zelo pomembna, ker dobro kot telos ni nič drugega kot učinek človekovih poskusov, da bi artikuliral resnico lastne eksistence. Ko torej razmišljamo o vzgoji in njeni pravi naravi, ne moremo zaobiti dialektičnega vprašanja resnice in njene narave.

Vzgajanje zato razumem kot dialektično pot, kot umetnost hoje po tej poti, katere telos je dobro kot resnica. Povsem na dlani je, da Sokrat oziroma Platon mora ugotoviti, da je prijateljstvo v vzgoji kar najtesneje povezano s prijateljstvom v filozofiji, saj je v obeh primerih telos dobro kot resnica. Oboje je zato ideal, h kateremu naj bi težil čisto vsak odnos, za katerega je zmožno človeško bitje.

Čisto preprosto si zato odnos dveh, učenca in učitelja, predstavljamo takole: osebi ne težita druga k drugi, čeprav ju veže prijateljstvo, temveč skupaj težita k dobremu. Na koncu zato oba živita na filozofski način, ki je najboljši od vseh.

K filmu.

Vsak od šestih otrok, ki živijo s svojim očetom, ima ime, ki ga nima noben drug človek na tem svetu: Bo, Kielyr, Vespyr, Rellian, Zaja, Nai. Taka imena imajo zato, ker sta se zanje odločila njihova roditelja, ki vesta, da je vsak otrok nekaj posebnega, originalnega in neponovljivega. Torej naj bodo neponovljiva že njihova imena.

Potem se začne. Nadaljuje pa se tako, da si želimo, da se ne bi končalo nikoli. In po dveh urah se vendarle konča, in sicer tako, da sedijo otroci z očetom v popolni tišini pri zajtrku, vsak od njih pa ima v roki knjigo ali zvezek, v katerega nekaj zapisuje. Boljšega konca si ne znam predstavljati.

Film je tako dober, tako izjemen, tako izvrsten, neponovljiv in tako prepričljiv, da na omejenem kraju, ki mi je na voljo, izpostavljam le nekaj drobcev, saj bi lahko o njem napisal debelo knjigo.

Vse se prične z disciplino. Vzgajanje otrok je namreč najprej vzgajanje za disciplino, za otrokovo zmožnost, da se nečesa loti in da vztraja pri dejavnosti do konca. Seveda ni vseeno, česa se loti. Tega se mora šele naučiti.

Discipliniranje telesa krepi mišice, srce in vpliva blagodejno na čisto vse dejavnosti, ki jih telo zmore. Vzgojitelja zato živo zanima staro Spinozovo razmišljanje, kaj zmore človekovo telo.

In to telo zmore veliko, zelo veliko.

Enako moremo reči za dejavnosti, ki jih sicer imenujemo duhovne. Učenje jezikov, učenje izražanja in zlasti samostojnega razmišljanja, ki je tako duhovito, strastno in samozavestno prikazano v filmu, ko otroci demonstrirajo vsemu svetu, da znajo misliti, da hočejo misliti, da je razmišljanje dobro, da so spoštljivi drug do drugega, čeprav se ne strinjajo vselej, je prepleteno z branjem klasičnih knjig, velikega števila knjig, zlasti pa s tem, kar zastopa njihov oče, ki odstopi od svojega mnenja vsakič, ko spozna, da bodisi nima prav ali pa je treba dati prednost drugemu, kar pomeni, da zastopa na najbolj vzvišeni način etični ideal, o katerem je tako izvrstno razmišljal vse življenje Emmanuel Lévinas.

Otroci so zaradi očetovega vzgajanja in poučevanja, ki je definitivno za dobro in za resnico (oče v nekem trenutku zato reče, da svojim otrokom ne laže in da jim govori resnico – na primer resnico o materini smrti), samozavestni, vendar je pomembnejše, da so bistri, ne pa egocentrični, naduti ali celo arogantni. Ne bojijo se nikogar in so sposobni preživeti, ker so se zmožni učiti, ker so disciplinirani.

Ne odstopajo od idealov, za katere jih vzgaja oče, ki jim med drugim pove, da vselej ni mogoče doseči dobrega, čeprav človek ve, da je nekaj dobro, ker je svet tako narejen, da je za dobro treba plačevati ceno. Včasih je zato treba tudi odstopiti, umetnost življenja pa je, da človek ve, kdaj in kako to narediti, da bo še vedno dobro.

In tako rekoč mimogrede odkrijemo, da vsi skupaj praznujejo poseben praznik: Dan Noama Chomskega.

Film se konča natanko s tisto pesmijo, za katero upamo, da jo bomo slišali na koncu: I shall be released Boba Dylana.

Otroci, ki jih spremljamo v filmu, bodo večno mladi. Tak bo tudi njihov oče in tak bo vsakdo, ki se bo naučil osnovne lekcije tega prelepega filma: vztrajajte pri dobrem in bodite hvaležni učitelju, ki vam je pomagal stopiti na dialektično pot, ki vodi k dobremu, pa naj bo cena, ki jo je treba plačati, še tako visoka.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži