Jane Eyre (Cary Fukunaga, 2011)

Človek ne osvobaja samega sebe, če je na primer ujet. Osvobaja samo svobodo, svojo zmožnost za svobodo. Ali še natančneje: z njegovo pomočjo se osvobaja sama svoboda ali eksistenca. Razloček je pomemben, kajti večina ljudi verjame, da je svoboda lastnost, zmožnost ali sposobnost človeškega bitja, da dela, kar hoče.

Film Jane Eyre je natanko o tej ideji; to je zelo dober film o naravi človekove eksistence in o svobodi. Svoboda pomeni svobodno kontingentno delovanje, kot bi rekel Hegel, pomeni pa tudi osvobajanje duha, ne (zgolj) posameznika.

Če je duh svoboden (in ves čas je že svoboden, saj je strukturno in logično nujno tak), je svoboden tudi človek, ki se mu podredi in prepusti; kot tak je zmožen za dobro in za zlo. Človek ni svoboden zgolj takrat, ko se zapira ali brani pred duhom in njegovo svobodo. Osvobajanje duha zato pomeni odpiranje duha, pomeni odpiranje prostora, v katerem je mogoče prepoznati in razumeti resnico vsakokratne realnosti ali eksistence – natanko zaradi duha. Prepoznavanje resnice je zavezano temu, kar je Hegel imenoval etično življenje.

Etično življenje pomeni, da človeško bitje ne živi brez resnice, temveč z njo, v njej. Etika je nujno povezana s subjektom, z resnico in eksistenco, kajti samo s subjektovo pomočjo je možno etično življenje, ki je eksistenca, samo z njegovo pomočjo je mogoče odpiranje eksistence in novih prostorov svobode, v katerih se človeška bitja lahko zavedajo resnice in lastne eksistence brez ideoloških posredovanj, ki vselej zamegljujejo resnico.

Obstaja torej zahteva duha, kot pravi Hegel, ki je zahteva po etičnem življenju, razumevanju resnice in eksistence. To dolžnost lahko prevzame zgolj subjekt, zmožen za razmišljanje. Če nekaj je, če obstaja, eksistira, je darilo, darovano subjektu in samo njemu, zaradi svobode in nujnosti. Človek mora misliti to darilo, vedno znova ga mora misliti, drugače ne more eksistirati in se spreminja v zombija, zmožnega za zlo.

Seveda obstaja tudi možnost, da ne misli in ne eksistira, da se odpoveduje svoji svobodi in eksistenci, da zavrača darilo, da dela zlo. Vse to je možno. Zlasti v kapitalizmu, ki ne misli, čeprav njegovi zastopniki nenehno govorijo o svobodni naravi kapitalizma.

Jane Eyre (Mia Wasikowska) preživi otroštvo v peklu, ki ga oblikujejo prijazni ljudje v imenu humanosti in naklonjenosti do drugih ljudi. Jane je namreč sirota brez staršev, zato zanjo skrbijo drugi. V najbolj čisti obliki tako vidimo, v kaj se lahko spridijo ljudje, ko se odpovedujejo svobodi, čeprav sočasno verjamejo, da so dobri in da zmanjšujejo zlo na svetu – na primer s pretepanjem grešnih otrok.

V resnici ga nenehno povečujejo, le da tega ne vedo, česar jim seveda ne štejemo v dobro. Odločanje za zlo je sicer etično, vendar je dolgoročno destruktivno in uničuje samo eksistenco oziroma svobodo; prav zaradi tega je odnos med svobodo in dobrim pred odnosom med zlom in svobodo. Jane končno pobegne v neznano. Začetna sekvenca filma, v kateri spremljamo njen odhod, je zares izvrstna.

Končno povsem izčrpana naleti na prijazne ljudi, ki jo sprejmejo pod streho. Postane guvernanta, poučuje deklico Adèle.

Vse skupaj se dogaja daleč proč od naselij in ljudi. Dogaja se dobesedno na meji.

Subjekt se rodi na meji, misli mejo in je svoboden. Natanko zaradi tega odpira nove prostore – nobene druge možnosti nima, kajti če jih zapira, izginja. Svoboda kot odpiranje nikoli ni problem – problem je zgolj človeško bitje, kolikor se odpoveduje svobodi.

Kdor je svoboden, se ne boji, kot smo slišali v filmu V za vendeto (V for Vendetta, 2006). To pa še ne pomeni, da ne trepeta, da ni vznemirjen, da nima vrtoglavice. Misel je namreč izbruh svobode, kot pravi Nancy.

V situaciji, ko lahko deluje svobodno, nihče ne more biti miren kot kak tibetanski menih ali jogi.

Jane se zaljubi v gospoda Rochesterja (Michael Fassbender), gospodarja hiše, v kateri živi. Kaj bo srečanje prineslo enemu in kaj drugemu? Ljubezen je namreč izkušnja svobode in je zahteva po vztrajanju v svobodi. In nikjer ni zapisano, da zmore vsak človek vztrajati v ljubezni.

Jane vztraja.

Taka je logika svobode: vztraja svoboda, zaradi katere je eksistenca mogoča. Lahko pa vztraja tudi človek – v svobodi. Taka je izkušnja svobode.

Svoboda zato ni noben problem, pravi Nancy. Problem je lahko le človek, ki se brani pred izkušnjo svobode. Svoboda je namreč darilo, obenem pa je tudi obveza etičnega življenja in osvobajanja duha. In ker je svoboda tudi mišljenje, je izkušnja svobode obenem izkušnja drugega in drugačnega razmišljanja, ki osvobaja duha.

Človek je vselej že svoboden, kar pomeni, da lahko misli lastno eksistenco in lastno razmišljanje, da lahko živi etično in da lahko osvobaja duha. Logika svobode je tudi logika hendikepa.

Zaradi hendikepa človek lahko vztraja, pa tudi mora. Je svoboden, da razmišlja, in je svoboden, da misli druge misli. Svoboda je najpomembnejša zadeva vsake človeške eksistence. Omogoča jo, omogoča svet in realnost, vsako razmišljanje; a saj svoboda je razmišljanje.

Logos je zato najprej svoboda, dodaja Nancy, svoboda, s katero se upogiba sam vase in proizvaja eksistenco. Če ne bi bilo tako, človek ne bi nikoli zastavil nobenega vprašanja. Svet je torej možen natanko zaradi svobode in zaradi logosa.

Ljudje s svobodnim vztrajanjem, z vztrajanjem v svobodi, ne ustvarjamo svetov, ampak gubamo eksistenco, kajti ta vselej že je in iz nje ne moremo izstopiti, saj ni nobenega zunaj. Razmišljanje je svobodno osvobajanje duha in eksistence – ne za človeka in njegove interese, temveč za samo svobodo, logos in eksistenco.

Svoboda je nujno povezana s singularnostjo, s poseganjem v eksistenco, ki je singularno. Zaradi svobode so možni odnosi – na primer moj odnos do vsake singularnosti, do samega sebe kot singularnosti.

Matrica (The Matrix, 1999) zaradi zapisanega ne more biti film o filozofskem vračanju k izviru, saj je lahko samo film o svobodi in singularnosti. Če hočemo karkoli reči, če hočemo obstajati in eksistirati, potem mora obstajati diferenca, mora obstajati odnos, relacija.

Logos je odprt, zato si ljudje lahko delijo njegovo odprtost. In natanko v tem smislu smo vsi ljudje enaki, je vsak človek enak vsakemu drugemu.

Biti, eksistirati pomeni deliti si med seboj. Deliti kaj? Deliti svobodo in odprtost logosa, dostop do vsake možne eksistence. Obstajamo torej le, če si delimo dostop do eksistence. Ko smo skupaj, si delimo bit; bit sama že pomeni skupno delitev.

Najprej je odnos, šele nato je to, kar nam je skupno, kar si delimo, o čemer lahko razmišljamo. Obstajamo zgolj zaradi svobode in v njej. Svoboda daruje svobodo, pravi Nancy.

Prostorov ne odpirajo svobodni ljudje. Daleč od tega. Zaradi svobode ljudje odpirajo prostore, ki so svobodni in odprti že s samim obstojem. Torej ne more obstajati prostor, ki ne bi bil odprt in svoboden. Enako velja za človekovo eksistenco. Ta je odprta in svobodna ali pa o njej sploh ne moremo govoriti.

O eksistenci lahko govori samo človek v svobodi, znotraj nje, z njeno pomočjo, zato vselej že je. Če ne govori, če ne more govoriti, ni svobode in sploh ni ničesar.

Eksistirati pomeni deliti z drugimi ljudmi samo eksistenco, ki ne more obstajati brez svobode in razmišljanja. Eksistirati zato pomeni tudi deliti si svobodo in razmišljanje. Razmišljanje je svobodno, zato je zavezano logiki pravičnosti, saj pomeni zmožnost človeškega bitja za preverjanje tega, kar je domnevno normalno, svobodno in pravično.

Pravična dejanja zato niso normalna dejanja, dejanja, skladna z obstoječimi zakoni, ampak so dejanja, s katerimi preverjamo, ali so obstoječi zakoni sploh dobri, ali so utrjene oblike vedenja in delovanja ljudi dobre. Preverjamo jih v resnici, z njeno pomočjo, z vztrajanjem v svobodi.

Jane Eyre na koncu reče svojemu ljubimcu: nehaj sanjati, zbudi se. Tudi on je namreč vztrajal, le da je izgubil sled za Jane, zato se je pogreznil v sanje.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži