Grivasti vojak (War Horse, Steven Spielberg, 2011)


Pred desetletji so številni ljudje razmišljali, kako bi razvijali horizontalne socialne mreže brez voditeljev in osrednjih figur, brez središč in vrhovnih avtoritet. Egalitarnost in svoboda sta bili osnovni ideji, ki sta navadnim ljudem predstavljali predvsem možnosti lastnega izražanja. V taki perspektivi bi lahko vsak človek svobodno izražal sebe, svoje potenciale, vsi skupaj pa bi spoštovali različnost vsakega posameznika.

V orisanem svetu nihče ne bi bil voditelj, ljudje ne bi imeli nobenega skupnega programa za prihodnost, živeli bi za sedanjost in se skušali imeti lepo. Preteklost jih ne bi preveč zanimala, prihodnost pa tudi ne.
Ali je življenje v današnjem svetu podobno opisanemu?
Eden ključnih problemov v življenju posameznika danes je natanko preobilje dobrin in objektov želje. V vsakdanjem življenju dobi zato človek zlahka izkušnjo, da so vse možnosti na voljo, da je možno čisto vse, da ne obstaja nikakršna meja, da je mogoče brezmejno uživati.
A pomembno je tudi trpko spoznanje, da kljub taki izkušnji nima nobene želje (več), da bi jo usmeril v katerikoli objekt. Videti je, da prav zaradi neskončnega števila objektov želje ta dobesedno zamira in izginja pred našimi očmi. Na to je opozarjal že Freud, ko mu je postalo jasno, da je resnična narava želje nekoliko nenavadna, kajti želje ni mogoče potešiti na način, ki se človekovi zavesti navadno ponuja kot najboljši. Freud je vedel, da je želja paradoksno vselej že zadovoljena, obenem pa je ravno ni mogoče zadovoljiti. Ali drugače rečeno: želja ima dve razsežnosti, in ne ene same, kot verjame vsakdanja pamet, zato se nam vselej izmuzne iz rok.
Druga razsežnost iste izkušnje je globalno nelagodje, in ne zgolj posameznikovo. Kapitalizma namreč ni mogoče demokratizirati. Demokracija in kapitalizem pravzaprav sploh nimate ničesar skupnega. Alain Badiou ima zato prav, ko pravi, da je pravi sovražnik demokracije danes natanko demokracija. Nezadovoljstvo in nelagodje ljudi dokazujeta, da ima filozof prav. Vsi smo svobodni, vendar se moramo držati pravil (kapitalistične) igre. Vsi smo svobodni, vendar moramo kupovati in trošiti, da se ne bo zmanjšala kapitalistična proizvodnja. Bankirji so v preteklih letih že povzročili veliko škode, vendar morajo kljub vsemu ostati na svojih položajih, ker zlasti v kriznih časih potrebujemo sposobne in učinkovite bankirje, kakršni so sami!
Danes je videti, da svet potrebuje vrhunske strokovnjake, ki bodo odgovorili na težka vprašanja, kako se izvleči iz globoke krize. Situacije je kajpak znana in že velikokrat preizkušena. Ko ljudje ne vedo, kaj natančno se dogaja, in se začnejo pritoževati, je scenarij pogosto tale. Gospodarji sprašujejo histerike, ali sploh vedo, kaj hočejo. Tako spraševanje je zelo močno orožje, kajti ljudje so navajeni razmišljati, da je treba vselej znati odgovoriti na tako zastavljeno vprašanje. Kdor ne zna dogovoriti, ima seveda takoj problem. Gospodar zato mirno reče histeričnemu človeku, naj bo tiho, če ne ve, kaj sploh hoče, ali pa naj artikulira željo tako, kot hoče gospodar, to je znotraj njegovega miselnega okvira.
Histerična želja pa v resnici sploh ni taka, da bi nanjo odgovorili. To je želja v strogem pomenu besede. Kaj to pomeni?
Freud nam je pokazal, kaj v resnici pomeni in zakaj je tako izjemno pomembno, da to razumemo. V radikalnem smislu histerik namreč ne ve, kaj hoče, saj je želja nezavedna. To seveda pomeni, da na noben način ne more vedeti – ve vselej lahko šele pozneje. Prav zaradi tega je v analizi tako pomemben čas.
Želja namreč ustvarja odprtost in izhaja iz nje. To je ključno. Zadeve bodo postale jasne šele za nazaj.
V vsakdanjem življenju smo kajpak navajeni, da vsako odpiranje takoj ustavimo, če je le v naši moči. V stisko nas spravlja, če nekaj časa ne moremo zapolniti odprtega prostora. Čutimo nelagodje, o katerem je Freud napisal tako izjemno razpravo.
Pomembno je natanko to nelagodje, ki pa ga ne smemo ukiniti, ampak moramo znati vztrajati v njem. Histerik dela ravno to. Torej odpira prostor in ohranja samo odprtost prostora. V tem je njegova ali njena radikalnost. Histeričarka zato ne potrebuje nikakršnega dialoga z analitikom. Daleč od tega. Potrebuje ga, da skupaj z njo vztraja v odprtosti.
Enako velja za vsako histerično željo. Kdor protestira in se upira, ne potrebuje nobenega dialoga z ljudmi, ki so na oblasti. Hlapec se ne pogovarja in ne pogaja z gospodarjem, od njih ne pričakuje niti razumevanja nit solidarnosti, ampak vztraja pri svoji želji; tako vztrajanje je tudi onkraj vsake tolerance. Histerik potrebuje dialog s seboj, zato gre na primer v analizo. Saj v resnici ne ve, kaj želi, vendar je hkrati res, da gospodar ve še veliko manj.
Danes na primer nihče ne ve, kako spremeniti svet na bolje, kako se upirati kapitalizmu in njegovi destruktivni naravi.
Nihče ne ve: ne ve zdravi razum, ne vedo eksperti, nihče nima pojma. To si je treba priznati. Razmisliti moram, razmisliti moramo. Tukaj ni nobene potrebe po dialogih in iskanju konstruktivnih rešitev. Tega je bilo v preteklosti še preveč in vsi vemo, kam nas je to privedlo.
Privedlo nas je v položaj, v katerem smo morda že odgovorili na vprašanja, ki sploh še niso bila zastavljena. Šele z novimi koncepti bomo prišli do novih vprašanj. Podobno velja v analizi. Nevrotik ima namreč odgovor (simptom), le vprašanja, ki sodi zraven, ne pozna. Kaj torej pomeni razmišljati? Pomeni zastavljati kritična in radikalna vprašanja.
Film Grivasti vojak je izjemno prepričljiv. Njegov glavni junak je konj Joey, ki ga spremljamo skozi prvo svetovno klanje. Na poti se soočamo z vso bedo, ki jo zmorejo povzročiti ljudje, spoznavamo, koliko gorja in trpljenja so sposobni naprtiti drug drugemu, pretrese pa nas tudi sekvenca, v kateri sovražna vojaka skupaj pomagata rešiti Joeyja, ki se je zapletel v bodečo žico in nemočen obležal natanko na sredini med obema vojskama. Vojaka se za kratek čas vedeta kot sodruga, tovariša, ki celo govorita isti jezik, rešita konja, si zaželita vse dobro, potem pa zlezeta vsak na svojo stran, v strelske jarke in klanje se nadaljuje.
Današnja kriza hiperkapitalizma ima značilnosti klanja; ljudje ne vedo, kako naj ustavijo destruktivnost, čeprav zanjo ni odgovoren dobesedno nihče. Kapitalizem je namreč stroj, ki deluje onkraj želja in potreb kateregakoli konkretnega posameznika.







O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži