Sramota (Shame, Steve McQueen, 2011)

Film Sramota je natanko o problemu, ki ga ima vsako človeško bitje. To ima namreč zavest, ki pa je zelo posebna. Zavest končnega človeškega bitja je namreč edini medij, prek katerega se vesolje, realnost, svet, Veliki drugi zaveda sebe. Torej ne gre zgolj za to, da se človek zaveda samega sebe. Daleč od tega. Ko se človek zaveda sebe, se predvsem svet zaveda sebe in se duh, Veliki drugi, zaveda sebe.

Pri tem je ključno spoznanje, da se človek sicer spontano zaveda sebe in sveta okoli sebe, toda nikoli se ne zaveda, kako je postal del sveta, ki se ga zaveda, kam se je vpisal, saj se sveta ne more zavedati od nikoder. Torej se spontano nikoli ne zaveda, na katerem kraju stoji, od kod se zaveda, kaj vse se mora zgoditi, da se sploh zaveda. In nikakor ni nujno, da se bo tega kdaj zavedal.

Torej ni nujno, da bo kdaj vedel, zakaj dela, kar pač dela, da se bo zavedal, kako je njegovo zavedanje sebe in sveta sploh mogoče. Človek je lahko tudi brezbrižen. Njegovo brezbrižnost danes dobro ponazarja medijski slogan, ki ga zasledite v znanem časniku: izberite svoje stališče. Torej ni treba, da ga oblikujete, premislite, kultivirate, negujete, se z njim ukvarjate, saj je dovolj, da zgolj izberete med množico že obstoječih, narejenih, preverjenih in seveda absolutno varnih.

V filmu spremljamo usodo človeka (ta zgolj zastopa delovanje večine drugih ljudi), ki z vso silo ves čas zastopa zapisano. In ko se končno zgane in vzame v zakup, kako je sam vpisan v realnost, je že davno prepozno, le da ceno za to plačajo tudi povsem nedolžni ljudje.

Vendar ne smemo moralizirati, češ da je njegovo vedenje in delovanje sramotno ter vredno zgražanja in vsega prezira, ki ga zmoremo, saj naše ni nič drugačno. Zapisano namreč velja za vsakega človeka. Ne le v tem trenutku in v tem svetu, temveč v vsakem trenutku in v vsakem svetu.

A rešitev kljub temu obstaja, kajti na voljo je tudi univerzalna možnost absolutne zavesti in absolutnega vedenja, kot je pokazal Hegel pred dvema stoletjema. Njena ključna razsežnost je etika, ki se začne, ko človek kot končno bitje poseže po neskončnem; tudi zato etika ni v nobeni resni zvezi z moralo, z mnenji ali s stališči.

In brez ljubezni ni mogoče govoriti o etiki, dodaja Badiou. Ljubezen je najprej performativna izjava, zaradi katere se odpre globok vodnjak, izvir, iz katerega se napaja moje življenje in se napaja življenje tistega, ki ga ljubim. Še več. Ko je ljubezen, je neusahljivi vir življenja in je samo življenje. Je novo življenje; je vselej novo in drugačno življenje. Hannibal Lecter, ta nemogoče inteligentni morilec in psihopat, kot ga imenujejo, ker niso dobro videli filma in niso natančno prebrali knjige, zato v natančno določenem trenutku ponudi prelepi Clarice Dantejevo pesnitev o novem življenju. Novo življenje je namreč mogoče, toda ljubezen potrebuje dva in ženska ima pri tem vendarle zelo posebno vlogo. Seveda pa človek ne more ljubiti samega sebe in Hannibal Lecter se tega zelo dobro zaveda.

Ko je novo življenje, je tudi nova resnica. Je resnica novega življenja, saj ni življenja brez resnice o njem. Na vse staro zato lahko v trenutku, ko se pojavi novo življenje, mirno pozabite, stara zavest o svetu je takrat res zgolj stara, zgubana, uvela, zastarela, neproduktivna in nepomembna, saj ni zmožna niti za nov pogled niti za vpogled.

V Matrici dobro vidimo nov pogled, ki je dobesedno nemogoč. Vidimo, kar vidi Neo, ko se končno osvobodi in se ozre na gigantske strukture, v katerih računalniki gojijo ljudi kot paradižnike. A ker je matrica povsod, je seveda nemogoče reči, da obstaja zunaj. Neo je zaradi tega s svojimi tovariši vselej v matrici, saj nimajo kam. Kljub temu je svoboden, saj matrica preprosto ni Vsa – ne more biti. Nov pogled je mogoč natanko zato.

Znotraj matrice imajo osvobojeni odpadniki eno samo možnost: da spoznajo resnico matrice oziroma vsake realnosti, ki jo ta lahko ustvari, ustvari pa lahko vsako in vse razen ene. Pri tem je bistvena ljubezen kot procedura resnice, zaradi katere se zavest vsakega posameznika nujno bistveno, radikalno spremeni.

Ljubezen torej potrebuje dva, da skupaj ustvarita novo življenje. Ustvarita novo realnost in jo raziskujeta. Ljubezen je zato inherentno odprta in demokratična. Ko se zgodi ljubezen, nastane nov kraj, od koder je mogoč povsem nov pogled na novo realnost. Zaradi ljubezni svet nikoli ne more biti, kakršen je domnevno bil.

Kaj se torej zgodi? Zgodi se nekaj nezaslišanega, osupljivega in čudežnega. To je pomembno zlasti v kapitalizmu, ki počiva na neprekinjenem in dolgočasnem kopičenju profitov, blaga, dobrin oziroma kapitala.

Ljubezen kot čudež osvobodi človeško bitje tako, da postane povsem odprto do Velikega drugega, ki ga lahko razumemo tudi kot svetega duha, o katerem je govoril JK. V tem trenutku se njegova zavest popolnoma spremeni. Nič več ni zavest o njem samem in o svetu, ki je okoli njega, temveč je zlasti zavest o neki gesti, s katero se je povsem osvobodil. Osvobojenost človeškega bitja pomeni, da spozna lastno praznost, pravo naravo svoje eksistence, ki je medij. Ki je medij česa?

Človeška eksistenca je medij Velikega drugega. Ta potrebuje človeško bitje, da verjame vanj, potrebuje pa ga tudi kot medij za svoj paradoksni obstoj, saj je pogoj, da človek kaj verjame, obenem pa obstaja le, če človek verjame vanj. Ko se torej človek končno zave prave narave lastnega obstoja, spozna, da lahko popusti, da se mu ni treba ničesar oklepati, da mu ni treba kopičiti dobrin, saj ne bo nobene odnesel s seboj, da sta bistvo in smisel življenja povsem drugačna.

Šele od tega trenutka dalje se lahko resnično posveti lastni eksistenci in drugim ljudem, s katerimi tvori občestvo. Problem je le, ker se je medtem veliko zgodilo, ceno za to pa so morali plačati tudi ljudje, ki je niti niso hoteli niti jim je ne bi bilo treba.

V filmu vidimo vse to, zato je končni občutek trpek, žalosten. Film je namreč resničen, to ni nikakršna fikcija. Resničen je natanko v tem, da ne popusti, zato glavni junak nikakor ne spozna, kaj se dogaja okoli njega, kaj je z njegovo sestro, v kakšnem svetu sploh živi – dokler seveda ni prepozno.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži