Melanholija (Melancholia, Lars von Trier, 2011)

Današnje kritične misli o svetu so del sveta. Torej je vprašanje, koliko so zares kritične, saj je možno, da se njihovi avtorji niti ne zavedajo, kakšno moč ima kapitalistična civilizacija, da posrka vase vsako še tako kritično misel. Avtorji bi zato morali biti kritični tudi do lastne kritičnosti, drugače so povsem izgubljeni. Možno pa je tudi, da prav hočejo biti del popkulture in da se sprenevedajo.

Ko bo vse del popkulture, ne bo več nobenega kraja, kamor bi lahko odšli na varno. Svet bo povsem zasičen. Zunaj njega bo zgolj tisti, ki bo zmogel gesto, za katero je pričeval JK: potrjevanje ali afirmacija življenja. Kapitalizem namreč ne afirmira življenja, zmožen pa je sprejeti in celo ustvariti vsako kritično misel. Alain Badiou ima zato prav: potrjevanje življenja je čisto nekaj drugega kot kritiziranje vsakdanjega življenja.

Kapitalizem kritizira samega sebe ravno zato, da ljudje ne bi potrjevali življenja v njegovi vitalnosti oziroma odprtosti.

Pa vendar obstaja absolut, ki je onkraj vsake možne kritike obstoječega. O njem lahko razmišljamo, če smo svobodni ljudje. Toda to razmišljanje je bolj nenavadno od česarkoli, kar si predstavlja zdrava pamet, pa če je še tako kritična. Pravzaprav nima nobene rese zveze s kritiziranjem ali s kritičnim mišljenjem, ki je sicer precej v modi.

Absolut ni vsevedni in vsemogočni Bog. Daleč od tega. Ni nikakršna Energija, ki prežema celotno vesolje in mu daje čudežne odmerke, o katerih vneto razpravljajo nekateri. Ni nikakršno Bitje, v katerega ljudje projicirajo vse mogoče predstave, zlasti pa želje, ki naj jih izpolni. In zlasti ni Nič.

Absolut je preprosto ne-vse. Kontingenca zato ni le mogoča, ampak je kar nujna. To pomeni, da so možni povsem drugačne realnosti, novi svetovi in novi naravni zakoni. In človek zares lahko spremeni samega sebe.

Svet ne obstaja zaradi tega, ker se ga ljudje zavedamo in razmišljamo o njem. Zadeva je bolj kompleksna. Svet obstaja zgolj, če zavest transcendira sebe v svet, k njemu, če se torej odpira neskončnemu. Obstaja torej zaradi takega odnosa, in ne kot danost, neodvisna od njega.

Ta teoretski uvod je potreben za razumevanje filma. Zadnja mojstrovina, pod katero se je podpisal Lars von Trier, se prične z osupljivimi fotografijami. In takoj nam je jasno, da se bo Zemlja srečala s tujim planetom, kar bo seveda katastrofalno za oba.

Katastrofalno pa bo tudi za vse prebivalce Zemlje. Katastrofo bodo doživeli na način, o katerem sicer razmišljajo filozofi, ko spoznavajo absolutno moč kaosa. Zaradi nje je vse, kar lahko je, nujno obsojeno na to, da nekega dne ne bo več to, kar bo, oziroma je že.

Zapisano najprej pomeni, da je eksistenca za ljudi čisto darilo, ki se lahko tudi ne bi pojavilo. Enako bo nekega dne nujno izginilo, kar pomeni, da ne bo več to, kar je. Glavno vprašanje je zato preprosto: Kako ravnati z darilom?

V vmesnem času pa lahko ljudje spoznajo, kako zelo je zanje in za njihovo razumevanje sebe pomembno trpljenje in čakanje, ne hitenje za nekakšnim uspehom ali trud, da bi vse nenehno raslo. V Melanholiji protagonisti ne čakajo zaman, saj natanko vedo, kaj jih čaka, kaj jih bo doletelo. Režiser razmišlja o tem. Zaveda se tudi, da je imel Adorno absolutno prav, ko je razmišljal o možnostih umetnosti po Auschwitzu.

Če po Auschwitzu ne moremo odpreti sveta na način, ki bi bil primerljiv z njegovo absolutno odprtostjo, smo vsi dokončno izgubljeni. Ne le v filmu, temveč zares, empirično. Zadnji prizori iz filma so zato zares izjemni. Vidimo dve odrasli ženski in otroka, ki se pred neizogibno katastrofo oziroma smrtjo stisnejo skupaj pod simbolično šotorsko streho, na hitro narejeno iz palic. Zatočišče je, empirično vzeto, seveda patetično, toda saj ne gre za to. Zatočišče je čarobno, simbolno, magično, kar je nekaj čisto drugega.

Ljudje smo bistveno prebivalci čarobnih, simbolnih svetov, le da za kapitalizem to spoznanje ni nujno pomembno, saj ga je v zadnji instanci nemogoče unovčiti.

Pomembno je, da se otrok v filmu boji konca in citira svojega očeta, češ da ni nobenega kraja več, kamor bi se lahko skrili pred katastrofo. V tistem trenutku mu reče teta, da je njegov oče očitno na nekaj pozabil, kajti obstaja magic cave, čarobna votlina, kamor se je vselej mogoče skriti. Otrok jo vpraša, če je mogoče narediti tako čarobno votlino, in teta mu odgovori, da jo ona vsekakor lahko naredi.

Vsak človek lahko naredi čarobno votlino, saj otrokova teta ni čarovnik.

Ali pa ravno je, saj se zaveda, kaj pomeni, da je človek bitje zgodb, pripovedi, da je prebivalec simbolnih svetov, večni nomad, kot ga je razumel Deleuze. Tragičnost človeških bitij je, da se navadno prepozno zavedo, kaj pomeni zapisano.

Film Melanholija ima zato zelo ustrezen naslov, saj bo ljudem morda šele v prihodnosti bolj jasno, kako ravnati z darilom, ki ga imenujemo eksistenca; mogoče pa jim vendarle ne bo. Melanholija ni niti o objektu želje niti o žalovanju zaradi njegove domnevne izgube. To ni film o čakanju, ki je zaman, niti ni film katastrofe. Dejstvo je, da je čakanja lahko tudi konec in da konec ni katastrofa, ki se ji lahko ognemo. Včasih se katastrofi preprosto ne moremo ogniti in takrat se z vso silo zavemo, kaj pomeni prehod iz enega sveta v drugega, kaj pomeni biti simbolno bitje, zavezano čarovnijam in seveda drug drugemu.

Ali kot je dejal Badiou v knjigi o Wagnerju, ko je razmišljal o Parsifalu. Jezus Kristus je namreč ključna oseba tako za razumevanje Parsifala kot Wagnerja. Bistveno je tole: JK povezuje v neločljiv vozel neskončnost, ljubezen do drugega in sočutje. In natanko sočutje, poudarja Wagner, odpira človeka neskončnemu. Kar seveda pomeni, da je svet radikalno odprt natanko zaradi sočutja do drugega človeškega bitja, prek katerega je človek odprt do neskončnosti.

Iz zapisanega jasno sledi, da Jezus ni odrešil ljudi, temveč jih je radikalno zavezal neskončnemu, odpiranju neskončnemu, do katerega je bil odprt tudi sam. Jezus zato ni zgled za RKC – ravno nasprotno. Vsak človek je od Jezusa dalje kot končno bitje ujet v dialektiko, ki jo je zastopal Jezus, pa če je veren ali ne. Ujet je celo, če o Jezusu sploh še ni ničesar slišal; ignoranca ga ne rešuje. Jezus je namreč pokazal, da je čisto vsak človek sam odgovoren za odpiranje neskončnemu; nikakršna odrešitev od zunaj ni mogoča.

Melanholija je o zapisanem.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži