Barneyjeva zgodba (Barney's Version, Richard J. Lewis, 2010)

Ko prestopimo Rubikon, postane nekaj nujno. Lepota tega načela je, da pred prestopom Rubikona ne moremo govoriti o tem, kar postane nujno šele po prestopu. Torej ne obstajajo večne nujnosti, ki se jim ne moremo izogniti.

Barneyjeva zgodba zato ni nujna, je pa taka za nazaj.
To je zato film, upravičeno nominiran za oskarja, ki z eno samo potezo oziroma z enim samcatim kadrom razoroži protagonista in nas, gledalce, obenem pa izvrstno ponazori filozofsko idejo, ki jo je sicer težko razumeti, še teže pa jo je živeti. Česa podobnega ne zmore vsak film.
A saj tudi vsak gledalec ne zmore gledati, kar vidi, in razumeti, kar se mu ponuja. Še pisci filmskih kritik so pogosto zgolj naduti, ko hvalijo svoje različice, bolj malo pa povedo o filmih. Version je kajpak različica, vsekakor pa je tudi branje, razlaga. Branje seveda ni mogoče, če ni ničesar, kar bi lahko prebrali.
Da bi lahko prebrali, moramo znati brati. In razmišljati, saj eno ne more obstajati brez drugega. Eksistenca človeškega življenja je strukturno identična z učinki natančnega branja eksistence, kar pomeni, da branje celo ustvarja to, kar beremo, da je preteklost na poseben način učinek sedanjosti.
Film je natanko branje tega, kar je mogoče brati in prebrati. Potem je tudi zapis, verzija, različica, učinek razmišljanja. Brati je namreč mogoče na nešteto načinov – tudi samo branje. A ni vse relativno, kot bi rada verjela lena pamet, saj je razmišljanje strukturno bliže matematiki kakor pa naključnemu ali svojevoljnemu oblikovanju poljubnih mnenj o tem in onem.
Branje ima namreč veliko skupnega z ljubeznijo. Kaj torej pomeni ljubiti? Jean-Luc Nancy odgovarja: ljubezen do drugega človeka ima vsekakor veliko skupnega z razmišljanjem, kajti misliti pomeni ljubiti. Ljubezen je namreč vpisana v srce tega, kar je, same realnosti, eksistence in življenja. To pa ne pomeni, da jo najdemo tam. Daleč od tega. Ljubezen nas namreč vrača k nam samim. Ali drugače: ljubezen je dar, ki ga človek ne more podariti samemu sebi. Izjava človek ljubi samega sebe je zato popoln nesmisel. Kvečjemu bi lahko rekli, da človek ljubi sebe kot drugega, kar pa je čisto nekaj drugega.
Za Barneyja (Paul Giamatti), ki reče svojemu očetu, da ljubi Miriam (Rosamund Pike), je drugi prav ona. Toda on ni na ravni lastnega izjavljanja. Vse se dokončno in nepovratno prelomi, ko mu Miriam, potem ko ji reče, da imata še vse življenje pred seboj, preprosto in trpko odvrne: imela sva življenje. Barney namreč naivno misli, da ga imata še vedno in da ga bosta imela tudi v prihodnje, saj verjame, da je življenje preprosto to, da živiš, delaš, kar ti pade na pamet, žuriraš in se kdaj pa kdaj komu opravičiš, če narediš kaj idiotskega, potem pa vse teče dalje k nekakšnemu končnemu cilju. A ni vse relativno, kot rečeno.
Tak namreč je, ta Barney: jemlje, kar misli, da mu pripada, zapravlja čas z veseljačenjem, ne meni se za druge ljudi, saj je narcisoiden skoz in skoz, obenem pa ima še občutek, da je hudo kul in sploh radikalen. V resnici je zgolj odštekan, patetičen in povsem nemočen, nepripravljen na eksistenco, če je že biološko za silo opremljen za preživetje.
Natanko iz te perspektive nam hitro postane jasno, da zastopa slehernika v času poznega hedonističnega kapitalizma. Ta je namreč destruktiven, tak pa ni zaradi moči, temveč zaradi manka nečesa, zato je vraževerja vse več, in ne vse manj.
Ideja (filma) je tudi preprosta. Zapiše jo Jean-Luc Nancy, ko razmišlja o končnosti človekovega razmišljanja (A Finite Thinking): razumevanje ne razume ničesar, če ne razume samega razumevanja oziroma sebe. Kako potemtakem živeti, če ničesar ne razumeš?
Barney je tako poln sebe, da preprosto ne razmišlja o sebi, čeprav se zdi, da ves čas misli ravno nase in na svojo dobrobit. Pravzaprav lahko rečemo, da sploh ne razmišlja; v resnici ničesar ne razume. Veliko kadi, se naliva z alkoholom, se redi in nikoli ni resen. Njegova končna usodna bolezen zato ni naključje, kar potrjuje tudi sodobna nevroznanost. Ko dobesedno ničesar več ne razume, ker njegovi možgani razpadajo, kot je ves čas razpadalo njegovo življenje, je seveda prepozno. Toda Miriam zmore tudi zadnjo gesto, ki jo ponazarja napis na nagrobniku. Ostala bo z njim, ob njem, saj ga ima zares rada, kajti njuno zvezo je vzela zares. In natanko v tem je nekaj univerzalnega, absolutnega.
Zveza razpade, saj ji Barney ni dorasel, kar seveda pomeni, da niti ni mogoča. Zgodba je trpka, vendar vsakdanja in pogosta. Narcistične kulture so namreč pomemben del naših življenj, zato živi vsak zase in po svoje, zvez je zelo malo. Ljudje so praviloma brez misli, ko se prebijajo skozi tako življenje, vse naj bi bilo relativno, vsakdo naj bi imel predvsem mnenja. Navadno ljudje razmišljajo šele, ko je prepozno. Barney je njihov patron, saj uživa življenje, si privošči, kar misli, da si lahko (na tak način zapelje tudi Miriam), potem pa obstane na mestu, verujoč, da morajo drugi skrbeti zanj, če kaj ne gre po načrtih. Ko Miriam za kratek čas odide k sinu, jo po nekaj urah kliče kot ubogo dete, ki ne more enega samega dne preživeti brez mamice. Zateče se k prvi prostitutki, ki mu pride naproti, in z eno samo potezo uniči vse, čeprav je ves čas že uničeval, saj v resnici ni nikoli ničesar zgradil.
Toda ne smemo misliti, da je Barney zloben ali pokvarjen, zlonameren ali obseden s hudičem. Zlo namreč ne obstaja in hudič tudi ne. Obstajajo zgolj neuspela srečanja med telesi, ljudmi, neuspela srečanja, srečanja, ki zastrupljajo ljudi. Miriam se zato odloči, da obišče sina, čeprav je obisk le pretveza – v resnici mora proč od Barneyja, saj jo odnos uničuje, zastruplja.
Barney zastopa razloček: obstajati ni isto kot eksistirati. Eksistenca človeških bitij je nekaj drugega kot golo, biološko preživetje, pa če je še tako navidezno obloženo z dobrinami, ki jih je mogoče nagrabiti na svobodnih kapitalističnih trgih sicer propadajočega kapitalizma.
Kapitalizem propada, propadajo pa tudi ljudje, ki se zastrupljajo, saj je med njimi veliko neuspelih srečanj. Dobra srečanja so namreč produktivna, vendar ne v kapitalističnem smislu. Produktivna so zaradi tega, ker jih podpira etika, dolžnost, ki se je ljudje držijo, zmožnost za odprta srečevanja, ki proizvajajo nova odprta srečevanja.
Eksistenca je odprtost biti in vključuje odprtost do drugega bitja; taka je etična dolžnost. Bit sama je že odprtost, ki terja odgovornost, dolžnost, zato preprosto ne more biti vse relativno; etika ni nekaj, kar so si ljudje izmislili, ker niso imeli pametnejšega dela. V svetu pravic je seveda težko misliti dolžnosti in odgovornost, toda prej ali slej se bo moral zgoditi obrat. Barney sicer biva, vendar ne eksistira. Ne razmišlja, saj predvsem deluje. Nobeno naključje ni, da je zaposlen v medijskem podjetju, ki se imenuje Totalno nepotrebna produkcija. Če bi mislil, bi mu bilo jasno, kako neverjetno ženo ima, kako čudovita sta njegova otroka in kako iskreno radi ga imajo prijatelji.
Biti pomeni tudi eksistirati, to pa pomeni dogajati se. Kar se dogaja, dodaja Nancy, zavzema prostor, ga ustvarja, oblikuje in preoblikuje. Ne vstopa v prostor, ne napolnjuje ga, ampak ga kreira. V tem smislu je prostor vedno že poln, napolnjen.
Eksistenca človeškega bitja je od samega začetka zavezana logiki ponudbe. Kar eksistira, je ponudba. Človek ima le dve možnosti: ponudbo lahko zavrne ali uniči, ponudbo lahko sprejme.
Ko Barney na lastni poroki dvori Miriam, ga ta gladko zavrne, saj se ji zdi povsem bizarno, da človek na svoji poroki jasno zavrača žensko, s katero se je pravkar poročil. Poroka je seveda obred, v katerem se zavežemo drugemu človeku. Dejstvo je, da mu pred pričami obljubimo, da bomo z njim v dobrem in hudem. Barney tega ne zmore, zanj je simbolni mandat nekaj nesmiselnega, zato ga niti ne jemlje resno niti ga ne živi.
Miriam se tega zaveda, zato pošlje Barneyja k vragu. Ko se ta kasneje loči od svoje žene in pokliče Miriam, da ji to sporoči, je situacija povsem drugačna. Možen je nov simbolni mandat. Miriam ga sprejme, toda Barney je volk, ki menja dlako, ne pa tudi čudi.
Nikoli ne dojame, kaj pomeni simbolni mandat, kaj terja in kaj omogoča, zato je izgubljen že od samega začetka. Biva, to pa je tudi vse. Njegovo bivanje pride do polnega izraza, ko povsem bolan in nemočen dejansko le še biološko živi, drugi pa skrbijo zanj, saj sam ne zmore ničesar več. Izjemen je zato prizor, ko Miriam in Barney sedita za mizo, Barney pa preprosto ne ve, kaj naj stori z jedilnim priborom, dokler mu ga Miriam ne potisne v roko.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži